Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Velenje / eMCe Plac / Slovenija
Datum koncerta: 30.03.2012
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: z rezervacijo 4 € (6 € na dan koncerta)
Slovenija – prostor le dveh milijonov duš in celega regimenta kvalitetnih, nadarjenih, a ne vedno navdihnjenih glasbenikov, je prava talilnica dobrih idej, med imeni na piedestalu ustvarjanja pa je le malo takšnih, ki preživijo test časa. Metalska scena pri nas ni izjema, saj premoremo kar precej klenih, udarnih in tršim ritmom predanih mladcev in mladenk, a kaj, ko se večina stvari preda le kot nedeljski vzreji orhidej ali pa mladostniškemu zbiranju prtičkov. V dobi adolescence postavijo svetišče, na katerem bi žrtvovali vse – svoj čas, dušo in telo – v dobi odraslosti pa se primejo česa bolj donosnega, smiselnega in predvsem bolj “okolju prijaznega ter letom primernega”. Hvala bogovom Olimpa za svelte izjeme! Ko pišem o štajerski, šaleški navezi metalskih rapsodov in nomadov melodike, skupini Inmate, ne morem mimo dejstva, da predstavljajo vse tisto, kar mi je bilo v glasbi nekoč sicer bližje kot danes, a vsemu navkljub polnijo srce in um s srečnim spoznanjem, da se na vsake toliko le najdejo svelte izjeme, ki so pripravljene za uspeh trdo in predano delati, klesati grobo idejo ter jo modelirati v nekaj obetavnega in dolgotrajnega, pri tem pa se upirajo mlinskim kamnom časa, ozkoumnega prostora ter pričakovanjem “konstruktivnosti” naklonjenega sveta. Nova, sveža, udarna, estetska in predvsem dolgo pričakovana plošča štajerskega peterca, album Free At Last je končno tukaj, po štirih letih nestrpnosti pa bi jo kar zlahka prekrstili v “here at last”, če si lahko dovolimo malce poigravanja.
Prav novice, dab o krstno rajanje v meni sicer nekdaj domačem Velenju – centru real socialistične miselnosti, proletariat in velikih idej, ki v sedanjem času tako vztrajno plahnijo ter zamirajo – je bil razlog več za okupacijo velenjskega centra mladinske culture, ki že nekaj let uspešno parazitira oziroma bolje – simbiotsko sobiva s športom v instantnem središču velenjskega dogajanja: Rdeči dvorani. Instantni dostop do kulture, estetike, umetnosti, glasbe in alkohola in le streljaj proč od gasilskega doma, če bi bilo potrebno gasiti strasti ter prevelika pričakovanja? Več kot dobra popotnica za pot v štajerski epicenter kreativne ponudbe zadnjega marčevskega dne apokaliptičnega leta 2012!
Že sam program je nad slovenskim suhoparnim povprečjem maliganov in neuglašenega, predvsem nesuverenega povprečja, saj se tokrat že v sami uverturi predstavitvenega večera najvi bostveno več kot le običajni concert – poleg razstave fotografij nadarjene fotografinje Tilyen Mucik, ki z mladci iz zasedbe Inmate plodno sodeluje že več kot dve leti, ki je okupirala “zakristijo” tonske mize, poleg opusa portretov članov zasedbe pa je bila obiskovalcem na ogled čudoviti mozaik profesionalnih iger svetlobe ter senc, majhna zakuska pa je le dvignila razpoloženje. Pred slavljenci naj bi oder zasedli tudi celjski – če smo natančnejši: savinjsko – šaleški peterec, ki je predan metalcoreovskim milozvočjem, skupina Last Day Here, ogledali pa bi si še kratek dokumentarec in bili nato deležni bogate porcije inmateovskega prvenca. Vse to brez odvečnega sala, nakladanja in nepotrebne kozmetike je zastavilo visoke standard za res izjemen večer. Visoki standardi so vedno dobri in temu bi zlahka pritegnila tudi množica kakšnih dvesto ali malce več posameznikov in posameznic, ki so se nagnetli pred vhod sicer majhnega, a z dobrim ozvočenjem in osvetljavo, pa tudi s pijačo na strateško dobro postavljenem šanku vedno dobro založenem eMCeju.
Uvertura je že tako predolga, zato se bom raje prepustil glasbenemu dogajanju večera. Minute so tekle kot za stavo in čas je postal povsem nepomemben, ko so odrski proctor zasedli v domačih logih že kar konkretno uveljavljeni Last Day Here. Skoraj neverjetno je, a od prvenca From Pieces Created so minila že dolga leta – pet, če smo natančnejši – mladci pa so se malce postarali in dozoreli. Sam nisem naklonjen naivni melodiki in svetobolnim standardom, ki morda lahko nasitijo ter nahranijo ušesa in duše nekritičnih najstnic, ki si hodijo na koncerte napast le oči na sicer postavnih mladcih, ki nimajo veliko za povedati, pa vendar: Last Day Here so mojstri manipulacije in komunikacije s publiko. Uravnoteženo dogajanje med mastnim basom, ki ga dobro kroti Tomi Senventer, solidna ritmika točnega in glasbi primernega bobnarja Saša Corse, predvsem pa nevsiljiv ter lahkoten dialog kitar v rokah Uroša Boršiča ter Jureta Gorjanca deluje v živo solidno in suvereno, pa čeprav mi je prvenec prej zvenel kot dolgočasen mozaik že tisočkrat slišanih in prežvečenih standardov. Kar lepi krhko in izmuzljivo celoto v sicer osladen, a kompakten izstrelek čustvenosti in odrskega magnetizma je šoštanjski mehkoglasni “bog erotike” (to sem slišal med pogovorom iz ust neke najstnice, ki je prišla na concert očitno v času ovulacije …) Marko Duplišak. Če so Goo Goo Dolls postavili standard lepih čistih vokalov, dodajte tem še malce Incubusov na metalcoreovsekm tripu in med sicer prijetno vožnjo v tretji prestavi in z roko na ročni zavori se predstavi glavni del prvenca, kot so temačna skladba Hide, This Time in sklepna Saved From Falling, vmesno polnilo dinamičnega začetka pa je novo! Zveni sicer kot Avanged Sevenfold, pa vendar- poleti izide dolgo pričakovano nadaljevanje prej omenjenega prvega dejanja glasbene epopeje nadobudnega kvinteta izpod naše, sončne stran Alp in vsaj po odzivu publike sodeč si lahko obetamo živahe in predvsem bučen sprejem. Soliden, dinamičen in predvsem malce preveč lahkoten nastop pa je vsaj moja ušesa pustil precej nezagreta, zato je klimaks večera nastopil šele z domiselnim dokumentarnim filmčkom, ki dovoli publiki pogledati v zakulisje studijskega dogajanja in nasititi voajersko zver, ki bi drugače svojo radovednost hranila z rumenim tiskom ter nepreverjenimi govoricami.
Inmate so pripravili namreč dobre četrt ure (ali malce več) dolg filmček, ki predstavi dušo supine, njihova hotenja, strahove, skelet tega, kar Inmate predstavljajo, na dobri zasnovi pa se lahko razrastejo tako mišice, ki lahko poženejo zver višje in dlje od konkurence, kot tudi dajo proctor za sočne utripe srca, ki čuti bolečino, strast in želje ter napolni pljuča z zrakom, ki zmore izkričati vso statično energijo nakopičenih podob suvereno, glasno in brezkompromisno. Prav slednje dostavi meni ljubši trdozvočni desant švedske melodike, ki je ravno prav začinjen z metalcoreom in brutalnostjo, zaradi katere se začne srčna čakra vrteti hitreje kot v času medle uverture. Luči zasvetijo rdeče, kot bi ga oblil s krvavim potom štirih let glasbene nosečnosti. Silhuete kitarskega dvojca Aleša Krofliča in Andreja Bezjaka se po piskih uvodnega mističnega diha nordijskih bogov in intra Inmate pripravita na grmeče nadaljevanje večera. Nič ne izstopa niti basist Sašo Bandalo, ki z bobnarjem Juretom Grudnom prevzame pobudo pri skladbi Without Warning. Kot bi v ušesa polzela In Flames poetika, a brez nepotrebne vokalne patetike! Za slednje poskrbi dinamični frontman zasedbe – neuničljivi Mike Miklavžina! “Now I stand here like a man / Thid truth is your confession / I wanna start all over again / To find compassion” je verz, ki polzi v ušesa kot sladka mana in predstavlja težišče, os in silnico, na kateri bo gravitiralo celotno dogajanje. Trdni zven uigranih kitar nadigra začetno tremo v maniri prve jakostne skupine. Naslednji sunek zvrtinčenega zvoka prikliče v spomin Arch Enemy, a namesto Angelce se na odru dogaja maskulativni tornado čustev ter goreča želja ter predanost pravi stvari! Po obetavni skladbi Written In Blood, ki ne pušča nič golim naključjem, saj se poleg trdnega in neprebojnega kitarskega zvoka distorzirane sočnosti in granitnih vstavkov basa ter trdne ritmike dvojnega bas bobna v zvočno celoto vpletejo tudi vokalna večglasja, ki jih prispeva prej omenjeno prvo grlo prvonastopajočih Last Day Here, je nadaljevanje podobno ognjeni katarzi. Overcome je eden izmed najboljših in najbolj razpoznavnih trenutkov večerea. Elektronski intro odzveni kot odjek velikega poka v v esolju in nato začnejo Inmate rušiti vse pred seboj. Noge so na monitorjih, roke v zraku in vonj po potu preplavi brezzračje velenjskega univerzuma. Ob straneh postavljeni napisi z imenom zasedbe so kot orodje nadaljnje indoktrinacij, ki se ji ne bo mogel izviti nihče! Moda so se spustila v mošnjo in v grlu množice prav zlahka kmalu, morda že na bližnjih demonstracijah, zagrmi suvereni bojni klic refrena: “This is not the end!/ You have to fight! / You have to scream! / You have to resist! / You have to overcome!”. Nič manj dobrega ne ponudi melodično nasičeni Healing, ki zadovolji vse tehnične standard in pričakovanja, a sem sam doživel stoječo ekstazo ob res trdnem in uničevalnem valu eksplozije užitka (upam, da me Orbit ne toži …) ob skladbi Fire, Walk With Me! Inmate so v the nekaj letih dozoreli ter se razcveteli v najlepši cvet naše scene. Postali so ena najvrednejših črnih orhidej v valilnici najpristnejših idej pri nas, namesto medenja in cvetnega prahu, po katerem lahko postane marsikomu slab ali pa se ga nažre prej kot bi bilo potrebno pa se po utrjenih svetnih latih steka sok visoko reaktivnega kerozina ter napalma. Z vojaškim ritmom skladbe Angels pridemo do polne polovice bogatega večera, malce več sladkobe pa v dprte rane v prvih bojnih linijah vtre peklenski Promises in verjemite – ko so Inmate obljubili, da bodo dali vse od sebe, svojo besedo prekleto držijo! Ni časa za leporečenje in razen prijaznih in spodbudnih pozdravov množici mi je v lepem spominu ostalo to, da se Mike ne zapleta v vaginalne dialoge temveč deluje Inmate kot celota najblj primerljivo rušilcu na bojni nalogi, pet v črnino oblečenih bojevnikov hrupa pa pod taktirko energičnega generala v samem vrtincu dogajanja, z rdečimi trakovi na rokavih ozaljšanega Mikea, pritiskajo na polno ter brez milosti dalje. Kitarsko preigravanje obeh kitar postane v svoji organski sočnosti že prava nuja za ohranitev onovnih življenjskih funkcij. Inexorable Path preplavi okvire z res izjemno ritmiko skladbe Lost In Words, pod plasti šundra pa je vedno dovolj mehkih linij in lepote. Inmate so mojstri poigravanja s standardi, končna odeva pa je popolnoma prikrojena njihovi res prepoznavni melodični konturi. Out Of Darkness je najbolj senzualen del res izjemnega seta, med utripanjem srca pa se roke poženejo v zrak in publika diha, utripa ter valovi z ritmom več kot užitne končnice izjemnega večera. Ostrina se ne krha, moč udarcev ne manjša in slabi. Na odru se pridruži Marko in v mikrofon odpoje svoje milozvočne linije, Inmate pa na svoj način ojačajo učinek izjemnih Nemcev Raunchy ter Caliban ter v male možgane ter zavest vgravirajo velike črke svojega imena. Po zaključnem izzvenu statike narave in organskosti ostane samo še čas slovesa, velik aplavz ter stoječe ovacije, kaj dodajati pa bi bilo, roko na srce, odveč. Veliki finale prinese presenečenje večera. Skupina Kaoz je predstavljala dolgo časa najtrši temeljni kamen velenjske metalske scene in je po desetletju aktivnega in bučnega ustvarjanja ustoličila ime Kaoz kot sinonim za thrashersko kvaliteto in metalsko iskrenost. Skladba Try Me Punk je kot poklon velikanom Velenja prinesla veliki finale večera. Na oder se ob bok mladim upom postavi veteran slovenskega metala Dejan Đorđević – Đoko. “Try me punk, get ready for chaos / Try me punk Let madness run through your veins / I am not insane / You are not insane / We are not insane /madness runs through all our veins” grmi pod oboki MC-ja in stoglava množica z grli podkrepi zvok iz zvočnikov. Metal v pravi formi in z jajci postane spomin na preteklost. Sedanjost in prihodnost si z roko v roki s preteklostjo utre pot še globlje v srca novodobne mladeži,staroste preteklosti pa si utrnejo morebiti kakšno solzo in z zavestjo, da je bilo nekoč drugače in morda celo bolje sklenejo petkov večer s priokusom sentimentalnosti, nikakor pa ne obžalovanja. Free At Last je splavljen, z njim pa se na oceane globalne zavesti odpravlja poleg petčlanske posadke oklepnice Inmate tudi množica na novo pridobljenih vernikov.
Melodika ni šla niti za ped v smeri oziroma na račun trdote in pokončnosti. Priokus thrasherske lahkotnosti kakšnih Lazarus A.D. je povsem naraven, saj je evolucija odrskih umetnikov Inmate posegala po številnih visoko kakovostnih in nikakor mehkužnih poteh, dragi moji! Kemija peterca je izjemna in to navkljub občasno zadušenem zvoku, ki ga zatre nabito polna dvorana prepolnega velenjskega MC-ja, je slišano nasitilo vsa pričakovanja, radovednost je zamenjala vera v čudeže. Prvorojenec Free At Last je pospremljen s salvami hvale, estetike in z obetom, da bodo nadaljevanja le še lepša in boljša. Po tem, ko boste izkusili Inmate, boste lahko potrdili, da je po vožnji s polnimi obrati možno le stežka dvigniti nogo s plina in kaj manj od fantov niti ne bi mogli pričakovati. Inmate so namreč uresničitev vseh do sedaj zamolčanih želja in predstavljajo konkretno grožnjo za vse polovičarje ter mehkocurne pozerje – in prav je, da se jih bojijo! Po slišanem je nastopil namreč čas za radikalno selekcijo in čiščenje tistih sfer glasbe, ki si sranja in brezidejnosti več ne bodo mogli dovoliti! Bogovom Olimpa hvala! Amen!
Setlista
LAST DAY HERE:
1. ’till It Ends
2. Second Time Waiting
3. Hide
4. Believe
5. Made Mistakes
6. Against the Wall
7. This Time
8. How I Wanted
9. hope
10. Someone Else
11. This Life Of Yours
12. Saved From Falling
INMATE:
Outmate (dokumentarec o nastanku Free at last)
1. Inmate
2. Without Warning
3. Written In Blood
4. Overcome
5. Healing
6. Fire, Walk With Me
7. Angels
8. Promises
9. Victorious
10. Inexorable Path
11. Lost In Words
12. Out Of The Darkness
13. Try me punk (Kaoz cover)
14. Free At Last
Galerija slik
