Avtor: Rok Klemše
Kraj: Centralni Stadion, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 01.06.2007
Število obiskovalcev: 10
Cena karte: 55€
Skoraj sedem dolgih let (9. junija bo minilo natančno sedem let od koncerta v Izoli) je trajalo, da so se heavy metalski velikani Iron Maiden spet oglasili na naših tleh. Za Devic željne domače publike dooooolga sušna doba, med katero s(m)o morali večkrat romati v tujino. Sedem je pravljično število in za zveste slovenske fane se je pravljica začela že ob napovedi koncerta megalomanskih razsežnosti, ki se je zgodil v soboto 2. junija na bežigrajskem Stadionu.
Lauren Harris: 18:00 – 18:35
Oča Harris s seboj še vedno vlačijo svojo hčerkico, ki nas je tudi tokrat “osrečevala” z osladnim pop rockom, recimo mu Avril Lavigne na steroidih. Če simpatična Lauren ne bi izžarevala takega seksapila kot ga, bi jo izžvižgali že prvi trenutek ko bi stopila na oder. Tako pa smo si lahko spočili oči in pocedili kakšno kapljico sline, a kaj ko ta občutek kmalu mine in na njegovo mesto stopi naveličanost nad neizvirnim, patetičnim rockom, ki ga iz množice MTVjevskih “draterjev” ne ločuje prav nič. Laurenino vreščanje je na trenutke prav paralo ušesa, reči pa je treba, da je Lauren nekaj odrske karizme vendarle podedovala po očetu, saj je ves čas tekala gor in dol po odru in publiko spodbujala k večjemu sodelovanju. Žal to pri taki glasbi pač ne gre… Je pa tokrat presenetil kitarist, ki se je s svojim imitiranjem Zakka Wylda nekoliko umiril. Lauren sem pred Iron Maiden videl drugič (prvič lani decembra v Milanu). Srčno upam, da tudi zadnjič…
Tide: 19:00 – 19:50
Medtem ko so tehniki pripravljali oder za Tide, naše gore list, je bil čas za hiter sprehod po Stadionu. Žal se je lepo poletno, sočno vreme sobotnega popoldneva po Murphyju ravno ob prihodu na Stadion skisalo in deževne kaplje so nas že začele nadlegovati. Nadlegovale pa so tudi precej zasoljene cene piva in “merchandise-a”. 3 evre za pivo in 30 evrov za kratko majico! Ah, kaj čemo, Evropa je prinesla svoje. Živela združena Evropa… A Maidnov na domačih tleh pač ne vidimo vsak dan in ni kaj, gre za skorajda edinstveni dogodek pri katerem ne zmoti niti slabo vreme, niti visoke cene. Dovolj godrnjanja, ogromni oder so že zasedli Tide. Se opravičujem vsem fanom, a bolje, da ga ne bi. Glasba s tako žanrsko usmeritvijo ne sodi pred Iron Maiden in pika! Čeprav smo morali pred Maidni trpeti že vse od Murderdolls pa do Dirty Deeds se neverjetno slabi izbiri predskupin vedno znova čudim. Zakaj ne moramo pred Devicami slišati metala se sprašujem, pa saj imamo vendar kopico kvalitetnih slovenskih metal zasedb. Kako bi zažgali kakšni Metalsteel na primer… Sploh pa bi si za ceno 55 evrov kolikor je stala vstopnica zaslužili nekaj primernejšega. Čeprav Tide vsaj po mojem skromnem mnenju ne sodijo pred Iron Maiden, njihove glasbe niti ne poznam, niti je ne spremljam, je treba reči, da so svojo nalogo opravili suvereno in v živo zvenijo bolje kot na plošči oz. pri nekaj komadih, ki jih osebno poznam. Še vedno pa sem mnenja za katerim stojim, da bi Mary Rose pred Maidne, kot je bilo sprva rečeno, veliko bolj sedli.
Iron Maiden: 20:55 – 22:35
Nekaj minut pred deveto smo jih s klasičnim uvodom Doctor Doctor vendarle dočakali! V parterju je zavrelo in že na samem začetku je bilo obdržati se na nogah prava misija nemogoče. Iron Maiden nas s svojim obiskom niso le osrečili, pri nas so odigrali celo prvi koncert poletne turneje A Matter of the Beast Summer Tour 2007, s katero obeležujejo 25. obletnico svojega prelomnega albuma The Number of the Beast (1982). Iron Maiden so začeli z udarnim začetnim komadom aktualne plošče A Matter of Life and Death, Different World in publika v parterju se je spremenil v pravi razburkani ocean. Čeprav naj bi s tribun vse skupaj izgledalo precej statično lahko trdim, da je resnica daleč od tega. Nadaljevali so še z These Colours Don’t Run ter Brighter Than a Thousand Suns, in AMoLaD trojček v živo prav zares blesti, tako kot je blestel Dickinsonov vokal, čeprav ga je na trenutke zaradi šibkega ozvočenja odneslo neznano kam. Pravijo, da so bile tudi kitare izredno slabo ozvočene, a z moje pozicije na sredini nekaj vrst pred odrom, je bil zvok optimalen. Lepo je bilo slišati vse tri kitare in nekoliko bolj v ospredje potisnjen Harrisov bas, tako da je bilo moč razločni slišati prav vse “trademark” galope. AMoLaD trojčku sta sledili klasiki Wrathchild in The Trooper, pri kateri je Dickinson po odru spet tekal v angleški uniformi in mahal z “Union Jackom”. Neprecenljivo! S Children of the Damned smo doživeli največje presenečenje koncerta, obljubljenega petega komada s plošče nam Iron Maiden namreč tokrat niso privoščili. Neverjetno bi bilo slišati skladbo 22 Acacia Avenue ali The Prisoner… No ja, doživeli pa smo vsaj fantastično Children of the Damned, pri kateri je Dickinson dokazal, da se zob časa njegovega vokala še ni dotaknil, čeprav je razočaranje zaradi neizpolnjene napovedi petih NotB komadov precejšnje. Žal nam tokrat ekipa ni ponudila tako kakovostnega light-showa kot v Milanu na primer, nas pa je pri večni klasiki The Number of the Beast strašil hudičevski kozel, ki je se je dvignil na levi strani odra. Vzdušje je bilo pri izpetih klasikah Fear of the Dark in Run to the Hills neverjetno, sam pa si vendar potihem želim, da bi vsaj Run to the Hills upokojili, pe če vsaj za nekaj časa. Redni del koncerta je zaključila himna brez katere ne gre, Iron Maiden, mednjo pa nas je dočakal spektakularni tankist Eddie, ki smo ga imeli čast najverjetneje videti še zadnjič. Po bučnem vzklikanju “Maiden, Maiden!” je sledil še dokaj standardni zaključek s trojčkom 2 Minutes to Midnight, The Evil That Men Do, med katerim se je od nas poslovila trimetrska vojna pošast Eddie in vedno fenomenalnim koncem z neponovljivo Hallowed Be Thy Name.
Kaj lahko rečem za konec? Verjetno smo doživeli “najslabši” Iron Maiden koncert na naših tleh in precej povprečen nastop skupine, ki mu je manjkalo več komunikacije s publiko. Čeprav Maidni na odru še vedno delujejo neverjetno energično, se jim na trenutke leta vendarle že poznajo, tokrat so se najverjetneje hranili za naslednje koncerte z več publike. Nekoliko grenak priokus ostaja zaradi zasoljenih cen, predvidljive setliste, ogabnih predskupin in primitivizma s strani nekaterih hrvaških obiskovalcev, ki pa so jim pomagali tudi naši posebneži. Dave Murray je v glavo fasal celo kozarec piva. Čestitam… brez komentarja. Kljub nekaj pomankljivostim pa je Iron Maiden koncert nekaj neponovljivega… do naslednjega Iron Maiden koncerta seveda. Se vidimo leta 2008. Up the Irons!
Setlista
1. Different World
2. These Colours Don’t Run
3. Brighter Than a Thousand Suns
4. Wrathchild
5. The Trooper
6. Children of the Damned
7. The Reincarnation of Benjamin Breeg
8. For the Greater Good of God
9. The Number of the Beast
10. Fear of the Dark
11. Run to the Hills
12. Iron Maiden
— Dodatek —
13. 2 Minutes to Midnight
14. The Evil That Men Do
15. Hallowed Be Thy Name
Galerija slik
