Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Križanke
Datum koncerta: 16.09.2012
Število obiskovalcev: 1000
Ni prav veliko zasedb, ki se lahko pohvali s tako častitljivo obletnico delovanja kot irski »roverji« The Dubliners, ki letos obeležujejo zlato, 50. obletnico. The Dubliners so z delovanjem začeli davnega leta 1962, prvotno pod imenom The Ronnie Drew Ballad Group, ime pod katerim skupino poznamo še danes pa je izbral pokojni Luke Kelly, za navdih pa mu je služila Joyceva zbirka Dubliners. V desetletjih delovanja so The Dubliners posneli preko trideset plošč, postali navdih poznejšim zasedbam kot so The Pogues, Dropkick Murphys in Flogging Molly ter se v irsko zgodovino zapisali kot irski nacionalni ponos (poleg piva in viskija seveda).
Tokratni koncert je bil seveda povsem v luči praznovanja irskega abrahama in je v prvi vrsti predstavljal retrospektivo bogate zgodovine zasedbe. Žal je letošnjega aprila nenadoma preminil oče zasedbe, edinstveni banjoist Barney McKenna, zadnji preostali originalni član. Lep čas se je ugibalo ali se bodo letošnji koncerti zaradi žalostne novice sploh odvili, nazadnje pa so Dublinersi vendarle sporočili, da bodo turnejo odigrali predvsem v spomin na Barneya. V koncert nas je popeljal krajši mozaik izsekov iz različnih oddaj v katerih so The Dubliners tekom let gostovali, v divji irski ples pa so nas John Sheahan, Sean Cannon, Eamonn Cambell in Patsy Watchorn popeljali z inštrumentalnim dvojcem The Fermoy Lassies/Sporting Paddy. Brez banja si The Dubliners seveda nikakor ni mogoče predstavljati in mojstrsko je za potege po njegovih strunah vse do smrti skrbel Barney, na njegovo mesto pa je stopil Gerry O’ Connor, ki ga je Sheahan predstavil kot najbolj marljivega Barneyevega učenca. Prav Sheahan je prevzel mesto nekakšnega vodje koncerta, saj je imel najbolj podmazan jezik iz katerega je privrela marsikatera zbadljiva šala na račun irskih stereotipov, za nekoliko grenkejšo podobo koncerta pa je poskrbel s čudoviti vložki poezije posvečenimi preminulim članom, po vrsti Lukeu Kellyju, Barneyu McKenni in Ronnieju Drewju. Najbolj se je cmok v grlu seveda zataknil ob prelepemu posvetil McKenni, na katerega je spomin še najbolj živ. Peterki na odru se je ob pomoči arhivskih posnetkov na platnu pridružil tudi legendarna trojica, najbolj ganljiv trenutek koncerta pa je na ta način brez dvoma pripadel ganljivi izvedbi čudovite balade I Wish I Had Someone To Love Me, verjetno edina Barneyeva skladba, ki ne opeva piva, ladij in ribištva, temveč grenkobo ljubezni. Zaradi narave dogodka je bilo takih trenutkov introspektive in spominjanja precej, mnogo več kot smo jih navajeni od The Dubliners, ki so nanizali več baladnih in otožnejših trenutkov kot sicer. Daleč od tega, da bi to bila slabost, saj so jih premeteni Irci spretno spojili z veseljaškimi, pivskimi napevi kot so Seven Drunken Nights, All For Me Grog, Rare Old Mountain Dew, McAlpine’s Fusiliers in mnoge druge ob katerih so se zaradi poplesavanja prvih vrst tresle cele Križanke! Fantastično pa sta se s solo točko odrezala tudi O’Connor in karizmatični, vražji ritem kitarist Cambell, ki je med koncertom povsem v svojem stilu zdrl kar nekaj pivakov, navdušil pa ni le z energičnim igranjem in poplesavanjem, temveč tudi s tem, da si je na kitaro nalepil ljubljanski grb!
Po solo točki so si gospodje privoščili dvajset minutni premor slabost katerega je bila zgrešena politika organizatorja (ali samih Križank?), da je pivo točil le v preddverju. Res je, da je šlo za bolj kulturni dogodek, a nerazumljivo je, da med koncertom irske zasedbe (stereotip irske ljubezni do alkohola je nenazadnje resničen) ni mogoče spiti piva. S plastičnim kozarcem piva (še en minus je bil ta, da so točili le Union in Laško, Guinness bi na tak pač dogodek sedel kot viski v irsko grlo) menda ne bom nekoga ubil, kajne?
V drugem delu koncerta je na vrsto za svojo solo točko prišel John Sheahan in predstavil čudovito violinsko simfonijo, ki jo je posvetil žrtvam »psihopatskega« Breivika, saj jo je na Norveškem napisal ravno med brutalnim morilskim pohodom. Nekoliko bolj otožna prva polovica koncerta se je v drugi polovici razživela v sladkobo pene na Guinnessu, saj so The Dubliners nizali uspešnico za uspešnico, med zaključnim četverčkom pa se je publika dokončno odlepila od stolov, prvič pri Dirty Old Town, drugič pa pri »tisti znani skladbi Metallice« kot je Sheahan napovedal ponarodelo Whiskey in the Jar s katero so The Dubliners zaključili redni del koncerta. Seveda si koncerta Ircev ne gre predstavljali brez fantastične The Wild Rover, ki so jo odpeli ob bučni podpori publike, ki je po koncu zahtevala še in povsem za konec dobila še klasiko Molly Malone.
The Dubliners so dokazali, da jih leta niso načela, igrajo še vedno vražje dobro (predvsem pa z dušo in srcem!), pa čeprav je bil tokratni koncert žalostne narave predvsem zaradi nedavne Barneyeve smrti (naj mu bo pivo mrzlo), ki žal kaže na to, da se legende počasi poslavljajo. A glede na obljubo, da se prihodnje leto spet vrnejo k sreči ne prehitro. Za konec pa ena irska, v stilu Dublinersov: »Kakšna je razlika med irsko poroko in irsko sedmino? En pijanec manj.«
Galerija slik
