(Iz)redno ubijanje (ne)poslušalskega hudiča, Werefox-Ortofest! (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum koncerta: 10.04.2013
Cena karte: 7,00€

V sklopu letošnjega Ortofesta smo lahko bili priča tudi neodvisno-rockovskemu kvartetu Werefox. Psycho-pathski del sestavljata Bekko (kitara) ter Melée (vokal), David (bobni) in Manuel (bas) pa njuno diametralno nasprotje (ex-Sphericube, ex-Lollobrigida), ki pa še zdaleč ni “normalno”.

Če sta prva dva v glasbenem izrazju subtilna ali zavajalna, navidez drveča, od nagona ustavljajoča, opozorilna, žgoča ali t(a)leča (se), preteča in speča, izostreni čuti lisicodlaka, delujejo ravno zaradi trdnega trupa zveri, sestavljenega iz močnih ritemskih kosti in brezhibno delujočega, mišičnega sistema, bas je pripet na boben kot struna. Obe polovici, sodelujoči ustvarjata mitski hibrid pošasti ter zvite zveri, v glasbi, da ne bo pomote.

Trdno ogrodje basu ter bobna se začuti, takoj ob vklopu benda. V slogu “prižgi in igraj” se prekmurski kvartet predstavi z uvodno pesmijo The Redneck Genius Story prvenca I AM MEMORY (God Bless This Mess Rec./2013), zvočna slika je od začetka trdna. Hišni tonski mojster glasnostno prilagaja samo glavni vokal Melée, spremljevalna Bekka ter Manuela, ki dobro dopolnjujeta njen refrenski način, največ kroti vsezvočne izlete kitarista, ki (lahko zaradi ritem sekcije) mestoma delujejo na način klaviatur, torej širijo glasbeno sliko, brišejo meje klasičnega kvartetnega rokovskega preigravanja, dodajajo na umetniški vrednosti, na lestvici od nič do neskončno.

Da je neodvisniški princip delovanja v “rock’n’rollu”, karkoli že to danes je, skorajda edino možen, dokaže tudi eden od šefov ex-Ministrstva za R’n’R, ki poprime za osvetljevalno krmilo – luč “dela” veliko bolje kot ponavadi, presenetljivo ter predvsem pohvalno!

Werefox je seveda rock bend in ne zabavljaški ansambel, zato se v hitrih, nujnih postankih (uglaševanje inštrumentov, močenje grla na ta ali oni način, brisanje pota,..) med pesmimi, ne poslužujejo tovrstnih, nepotrebnih kvazi-humornih zavajanj, vseeno všečna je zahvala Melée, skorajda zmeraj v španskem jeziku.

Po začetnem delu koncerta, me preseneti bolj “plesna” pesem Beyond Mercy, odigrana seveda v njihovi maniri. Lisicodlak torej ni temačen, temo nosi v sebi, olikano neolikan, sovražen je na bolj eleganten, poetski način (beri naključje: Poetry hostility, napis na majici pevke).

Po prvem delu koncerta, predstavijo pesem, ki je nastala v sodelovanju s Scottom McCloudom (Girls against Boys), The Boy In Me, The Girl In You. “Kavbojski” aranžma se mi zdi več kot primeren glede na samo tematiko pesmi, refren je skorajda vesel, a spet na način lisicodlaka, nikoli “na prvo žogo” in premakne, premakne, če ne drugače na poziv pevke, vsaj za dva koraka naprej.

Klasično prigovarjanje zaspane, slabokrvne, ljubljanske publike, seveda z izjemo znancev in prijateljev benda, je na koncertnih prizoriščih prestolnice že skoraj tradicija, po dveh korakih naprej, se celo ustvari solidno koncertno vzdušje. Vsa čast, Werefox, odrske izkušnje naredijo svoje, o bontonu poslušalstva nasploh pa kasneje. Omembe vredni so tudi prikupni viseči okraski lisicodlake tematike nad bobnarjem – pečat originalnosti, ni kaj.

Po klasičnih vzklikih “Špilej!” in ne tako klasičnemu “Profesor’ca!”, med kratkimi premori (pevko prepozna, menda njen učenec?) se bližamo koncu koncerta in čas je za “hit”. March of The Finest nosi naslov single, za katerega so posneli prvi videospot, v sodelovanju z, njim dobro znanim, režiserjem Venom Jemeršičem.

Za mehak pristanek nazaj v realnost, če smo med koncertom leteli, se dvigali in spuščali v glasbenem ozračju Werefox, sta zaslužni zadnji dve pesmi Urgency ter Did I Kill The Devil In You? Slednja je sicer trdno ritmiko glasbenega aranžmaja elegantno razblinila z (če sem prav naštel?) 9/8-inskim taktom in všečnim kitarskim riffom, ki je verjetno samo aritmiko tudi narekoval.

Z ozadja, kjer je bilo koncert najbolj udobno poslušati in gledati, sem v nekem trenutku imel možnost prisostvovati sočasnemu – ob omenjeni pesmi, se je pred mano, natančneje na šanku, dogajal čisto pravi “kmš-jevsko-študentski” žur, nekulturno dretje vsepovprek, s čisto ignoranco do nastopajočih, po principu: uff, kako tiho je tu (med premorom), se bom še malo bolj drl, saj sem naredil kolokvij, kak žur je tu v Ortu, dajmo še enega – pa nažalost res ne še eno pesem. To očitno zadnje čase sodi tudi v bivši hram R’n’R-ja. A dokler se bo v hramu poslušalo tako kvalitetno glasbo, bomo pa hudiča od sedaj naprej (iz)redno ubijali z ignorantsko reakcijo. Hvala, Werefox!