Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 15.10.2014
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 30,00€ (v predprodaji) / 34,00€ (na dan koncerta)
Kako izgleda koncert, ki ga ne moreš nikakor in nikakor dostojno opisati z občim zemljanskim slovarjem? Ne. Malo inu občasno »docela bedno« človeštvo modrega planeta še ni uspelo izumiti vseh besed, nemara celo razviti ustreznih možganskih procesorjev za zaznavanje informacije, ki ti jo občasno dostavijo določeni izvajalci. Le tem drugega, kot globokega poklona za njihov izrazni umetniški genij, ne moreš nameniti. V Bluesiani se je tega večera zbralo kakih 50. radovednih glav, kar je glede na reputacijo vrhunskega bobnarskega velemojstra, kakršna je njegova visokost, enkratni Virgil Donati, dokaj klavrna, če ne kar ponižujoča številka, pa vendar. Tisti, ki so skočili v ta prekrasni klub sredi Vrbe na Koroškem tega večera, so postali več kot obilno nagrajeni. Doživeli so eksekucijo popolne progresivnorockovske deviantnosti, ki ji drugega, kot odstrel v nedrja enkratne intergalaktične pustolovščine v svet umetniškega eklektizma ne moreš reči.
Pa kdo hudiča je Avstralec Virgil Donati, da si je zaslužil tak uvod v reportaž? Pri 15. letu starosti se je Virgil Donati že priključil avstralski skupini Taste, pri 19. letih pa se odpravil na študij bobnanja v ZDA, kjer se je posvetil odkrivanju glasbenih horizontov, ki jih ponujajo jazz, pop in rock. V tem času je deloval Virgil kot studijski glasbenik v teatru. Kasneje, ko ustanovi skupino Southern Sons, dobi njegovo ime prvikrat tudi pravo mednarodno veljavo. Leta 1995 izda Donati svoj visoko cenjeni studijski dosežek z naslovom “Stretch”. Donati je v karieri med drugim nastopal z zvezdami kot so Melissa Etheridge, Dave Stewart, Mick Jagger, Frank Gambale in Steve Vai ter sodeloval v okviru zasedb Planet X, Steve Vai Band, Freakhouse, Tribal Tech, CAB, Ring of Fire ter solo izvajalci kot so Derek Sherinian, Steve Walsh in Mark Boals.
Kvarte6 v sestavi Virgil Donati (bobni), Anthony Craword (bas kitara), Adnre Nieri (kitara) in Isarmu McGregor (klaviature) je dostavil skrajno fragmentirano eksperimentalno glasbeno avanturo, kjrer si svet progresivnega rocka in progresivnega metala prosto podaja roki z svetom jazz glasbe, oziroma prostimi oblikami jazz glasbe. Se spominjate koncerta Simona Philipsa in njegovih Protocol II. v Cvetličarni v lanskem letu? Virgil Donati Band je je po stopnji zahtevnosti, nekajkrat spotencirana skušnjava glede na Protocol II. Recimo da pri Protocol II razumeš, ko Philips razlaga kaj je to 13/15 takt, pravim recimo, medtem ko pri Donatiju zaznavanje laičnega slušateljstva povsem odpove. Moraš biti glasbeni profesor, ali pa Marco Minnemann. Kot povprečni glasbeni navdušenec dejansko ne veš kaj se dogaja v danem trenutku na odru. Preveč tonov odjekne na časovno enoto v sosledju atonalnih fraz, ki so skrajno ritmično sfragmentirane (scefrane). Crawford in Donati dobesedno iščeta drug drugega in komaj čakata da zaplavata v kontraritmične strukture, v katerega se zajedajo raztresene atonalne forme Nierija ter McGregorja. Kdor pozna Planet X ni bil presenečen. Virgil Donati je predstavljal na debelo svoj aktualni studijski album »In this Life« (2013), nadvse fascinanten izdelek, na katerem je mojster znova potrdil, da je v zaznavanju glasbene informacije dobesedno neulovljiv in zaigral z njega kar polovico vseh skladb. Le – te se močno odklanjajo k tistemu, kar poznamo pri Virgilovem udejstvovanju v zasedbi Planet X.
Virgil Donati je že od nekdaj velik ljubitelj adventivnega glasbenega eskapizma iz ustaljenih glasbenih form oziroma glasbenega »čudaštva«, ki ga pozna opus cenjenega in velespoštovanega britanskega kitarskega vešča Allana Holdswortha. Bend je v drugi polovici koncerta v ta namen zaigral kar pet Holdsworthovih točk z njegovih treh studijskih albumov iz sredine osemdesetih let. Z albuma Road Games (1983) smo uživali v izvedbi dveh skladb in sicer Material Real in Water on the Brain, med njiju se je vrinila naslovna skladba albuma »Metal Fatigue« (1985), prav tako pa je pripadel preigravanju Holdsworthovih del tudi dodatek, ko sta v zaporedju odjeknili skladbi Looking Glass s Holdsworthovega albuma »Atavachron« (1986) ter Panic Storm iz že omenjenega »Metal Fatigue« (1985). Tudi nekaj izgubljenih ljubiteljev Planet X opusa je prišlo na svoj račun, ko se je bend v zaporedju lotil izvedbe skladb The Thinking Stone ter Kingdom Of Dreams!
Ko gledaš in uživaš skupino kot je Virgil Donati Band, se ne moreš načuditi vsej brezmejni odrski briljanci in brezhibnosti igranja skozi kreacijo ekstremne kompleksnosti, ki jo razvijajo glasbeniki. Tega ne moreš opisati dostojno z besedami. Preprosto otaja le en način. Da greš na koncert in osupneš, ko se prosto prepuščaš glasbeni magiji. Ostaneš brez besed. Očaran in »zasvojen« z magijo, ki jo kreira ta briljanca štirih vesoljcev. Če k temu dodaš dejstvo, da oder Bluesiane osvetljujejo tri do štiri »brlivke« in da sta bila Nieri ter McGregor obsojena na igranje v skoraj temnih razmerah, ti postane kmalu jasno, koliko garanja (beri: vaje, vaje in vaje) je vloženega v njuno osebno glasbeno izkaznico. Poleg talentov položenih v zibelko. Nieri je tak mojster, da se lahko brez težav kosa z največjimi kitaristi, kot jih pozna svobodnjaški svet glasbenega eksperimentiranja, na čelu s Steveom Vaijem. Nierija bi Frank Zappa takoj povabil v svojo skupino, če bi bil še živ.
Virgil Donati Band je v glasbenem oziru mana za največje glasbene sladokusce, ki iščejo nevsakdanjo, eklektično, skrajno usekano raziskovalno formo glasbe. Le ta ne prenaša zapiranje v forme, pač pa zgolj premoščanje le teh oziroma njihovo stapljanje. Po izkustvu z Virgil Donati Band, obstane človek po koncertu vkopan na mestu, globoko prežet z občutji, ki jih je ustvaril edinstven glasbeni svet četverice. Sladko stanje popolne šok terapije kar noče in noče miniti.
Po koncertu The Aristocrats v letošnjem marcu, je Bluesiana doživela v letošnjem letu še drugi vrhunski koncertni spektakel zapisan edinstveni progresivno eklektični zaprisegi. Ob tem je minornega pomena dejstvo, da je Donati poskrbel za to, da je klub gostil do tega dne največji set bobnov, ki so ga obiskali kdaj koli v letih njegovega delovanja. Tu sta nastopila med drugim že Marco Minnemann in Carl Palmer, vendar njuna seta bobnov nista postregla takšne orjaške utrdbe, kot je bila Donatijeva. Virgil Donati je sicer igral v Bluesiani že leta 2007 z Devil’s Slingshot (postavo sta zapolnjevala takrat Billy Sheehan in Tony MacAlpine), po ponovnem Donatijevem obisku, pa je očitno za Bluesiano napočil čas, da jo obišče presvetli Terry Bozzio. Pustimo se presenetiti.
Setlista
1. In this Life
2. Voice of Reason
3. Trinity
4. Eleven
5. Rhythm Zero
6. Red Air
7. Material Real
8. Metal Fatigue
9. Water on the Brain
10. Iceland
11. The Thinking Stone
12. Kingdom of Dreams
13. The Empire
—-dodatek—
14. Looking Glass
15. Panic Station
Galerija slik
