Jazz Cerkno 2018 – drugi dan!

ALEŠ PODBREŽNIK
0 16

krajCerkno / Stari plac / Slovenija
datum: 18.05.2018


In potem je prišel drugi dan letošnje 23. Izdaje tradicionalnega Jazz Cerkno festivala. Znova s tremi izemno zanimivimi izvajalci, ki so zastopali program drugega dne. In znova je bila tudi ura pol osmih zvečer, ko se prične igrati v Cerknem jazz. No pred tem, pa smo deževen soparen, a nikakor suhoparen dan, preživeli razburljivo. Med drugim z adrenalinskim vzponom na Kojco (1301 m n.v.) v Cerkljanskem hribovju, ob družbi ubrisanega člana, ki se je tja gor podal brez planinske opreme, ter naknadnem »očiščevalnem« programu polnega preizkušanja pivske ponudbe v Baru Gabrijel.

No prvi na programu so bili Japonci Kaze, a so do pol osme, ko se je program začel, še lovili sapo po »raketni« ekspediciji iz Dunaja (o tem več v nadaljevanju). K sreči so bili na prizorišču in organizatorju pri roki že štirje glasbeniki in sicer Slovenec Zlatko Kaučič (bobni, tolkala), Britanec Evan Parker (pihala), Francozinja Joëlle Léandre (kontrabas) in Španec Agustí Fernández (klavir), »skrajšano« kot Kaučič / Parker / Léandre / Fernández. Za Zlatka v Cerknem ni skrivalnic. Izjemni glasbeni vizionar si je že davno tega pridobil v Cerknem svojo inventarno številko in z njim je skozi leta sam razmah jazzovske glasbe tako ali drugače povezan. Glede na svoje minulo delo velja za enega izmed glasbenikov, ki po svoej definirajo sam festival oziroma kar jazzovski utrip Cerknega. Moža smo gledali v začetku maja letos na samostojnem nastopu v baru Gabrijel, to pot je bila situacija povsem nova. Kvartet se med seboj zelo dobro pozna, saj so člani pred tem med seboj že sodelovali. Léandrejeva je nekdaj igrala na festivalu (leta 2009) ter nastopila celo na samostojnem recitalu v glasbeni šoli v Cerknem.

Člani so kaj hitro dostavili prvovrstno izkazilo zakaj so se znašli skupaj na odru. Med njimi namreč teče izredna kemija. Freejazzovski principi, eksperimentalizem in avantgardni avanturizem na vsakem koraku njihove igre. Obvezni očesni kontakti, občasno izrazito poudarjeno instinktivno odzivanje na glasbene aktivnosti posameznikov. Čeprav silno zahtevno čtivo konkretno razrahljano v eksperimentalno duhovitem raziskovanju. Kaučič je tokrat pusti pri kraju zvočno manipuliranje, ki ga vključuje rad, ko je na odru sam, vsekakor pa zato ni imel nič manj polne roke dela z rabo raznolikih udarjal s katerimi je izvabljal zvok ne le po opnah, pač pa kar iz celega ogrodja svojega bobnarskega seta. Vsekakor je včasih postavil paličice vstran ter tolkel le z rokami po bobnih. Rahle, a neverjetno kompatibilne linije vseh štirih gradnikov, ki na prvo uho plujejo vsaka v svojo smer, v popolni medsebojni neodvisnosti. V resnici pa gre za neverjetno ubrano in skladno kemijo, ki komaj lovi gro racionalnega in logističnega empirizma v glasbi, čeprav seveda to počne. Predvsem ritem sekcija, izredno spretno polnjenje Kaučičevih razgibanih ritmov s strani izjemno obtesane in muzikalično intuitivne Joelle, je postavilo pravšnjo platformo za kreacijo medsebojnega dialoga na relaciji pihala in klavir. Vseprisotnost Leandrejeve je neverjetna. V desnici vseskozi drži tudi lok s katerim preko kontrabasa spremlja posamezne motive in daje takšnim tonom skorajda konotacijo glasbene mantre. Izjemna karizmatičnost v glasbenem svobodoljubju. Briljantna in vsenavdušujoča predstava štirih izjemno kompatibilnih glasbenikov, ki ravno z brezmejno glasbeno neobičajnostjo, to zagonetno kompatibilnost ter medsebojno složnost zgolj potrjujejo. Vsi gradniki sobivajo v medsebojnem prepletu in ekspresiji tako, da so zloženi v prelepo ravnovesje in pravo zvočno kontrastnost tako ustvarjene zvočne krajine. Tudi v sekcijah, ko postanejo linije napete in recimo nevihtno eksplodira Fernandez s skoraj blasfemično hitrim streljanjem tonov iz klavirja, vzdržujejo ostali trije gradniki izredno rdečo nit in fokus tej glasbeni neobičajnosti. Neverjetna medsebojna spravljivost izzivalne glasbene sladkosti, ki jo lahko dostavi le jazz v koketiranju z avantgardnimi prijemi.

Pričakali smo tudi japonsko francoski kvartet Kaze, ki ga vodi karizmatična in silno plodovita šestdesetletna jazzovska glasbenica in pianistka Satoko Fujii. Kompanijo ji delajo v ekipi še njen partner v dobrem in hudem Natsuki Tamura na trobenti ter Francoska glasbenika in sicer Peter Orins na bobnih ter trobentač Christian Pruvost, oba slednja sicer tovariša iz zasedb Impressions ter Muzzix. Torej dve trobenti, klavir in bobni. Povsem nevsakdanja kombinacija, kot je nevsakdanja glasba skupine same.  Za razliko od uvodne skupine so Kaze zasedba, ki stavi več na otipljivo motivsko substanco, čeprav so zaznavni odmiki v freejazz, saj tudi Kaze kdaj odplujejo do meje popolnega razbijanja motivskih šablon in prostosučnemu prepletu svobodoljubnih improvizacij gradnikov zvočne slike. Motivi so nemara bolj otipljivi, se pa v dolgih kompozicijah razvijajo seveda tako, da nikakor ne moreš napovedovati kam neki bo zaplaval kvartet v določenem motivu, naprej. Moment spontanosti je bil tako vseskozi prisoten. Obenem so lahko Kaze tudi zelo muzikalični. Klavir drži  motiv, bobni držijo ritem, dinamiko pa preko vsega vršita večkrat harmonizirani trobenti. Improviziranje in eksperimentiranje Satoko Fujii zaokroža tudi neverjetna slogovna živopisanost. Od neoklasicizma, do svetovne glasbe. Neverjetna so njena vživljanja v dana občutja, v katerih nenehno valovi zdaj v nebrzdani raztresenosti, zdaj spet v spokojni in mili mehkobi, pa vedrini, s čimer povsem umirja razburkano valovanje improvizacijskih eskapad. In to počne nenehno. Satoko deluje, kot sebi lastna entiteta znotraj kvarteta in dejansko kar sama s svojo glasbeno ekspresivno prodornostjo narekuje razvoj dane kompozicije ter samo rabo orodij in vzvodov improviziranja. Čeprav nemara tega ni mogoče takoj zaznati, je v glasbi Kaze kup filigranstva ter potez fine estetike.  Trio moških pa glasbenici v njenih dejanjih izjemno spretno sledi in Kaze se posledično kot celota predstavijo  kot entiteta neverjetno živopisanega glasbenega obešenjaštva stkanega iz preliva in prepleta več žanrskih palet. Gredo proti meji avantgardnega avanturizma, vendar pa nikdar ne nagovarjajo poslušalca z ekstremom  neobičajnosti ter izbruhi »glasbenega čudaštva«. Izredno torej. Vseprisotnost trobent in rahlost kompozicij sicer od nekje daleč prikliče nemirni duh Miles Davisovega pionirstva, a tu gre zgolj za neko sorodno energetsko vibracijo, nasploh ko spremljaš kako se glasbeniki vključujejo v solistične točke ter kako drug drugemu pred tem, pripravijo ustrezni prostor za popoln improvizacijski manever.  Kup je tudi neobičajnega barvanja tonov na trobentah, ki so nenehno presenečali in docela tudi lucidno zabavali. Satoko Fujii izkorišča tudi same strune klavirja iz katerih s pomočjo raznoraznih rekvizitov izvablja dodatno mnoštvo neobičajnih zvokov, ki jih pri igri na klavir laični poslušalec največkrat niti ne pričakuje. Satoko Fujii si je vzela čas, da nagovori publiko o potovanju iz Krakowa proti Cerknem, ko bi Kaze kmalu  ostali na Poljskem, saj so ostali brez zabukiranega avionskega leta. Tako so zrentali avto do Dunaja, do Dunaja pa je z drugega konca Evrope pripeljal skrbni in požrtvovalni šef festivala Simon, ki postaja vse bolj legitimni naslednik Boštjana Cveka ter tako deportiral skupino srečno do Cerknega. Japonska glasbenica je izrekla da je skupina izredno počaščena, da lahko zaigra v Sloveniji in da lahko uživa v lepotah koščka naše dežele. Satoko Fujii je izvedla naslednji dan, to je tretji dan festivala tudi solistični recital v glasbeni šoli in še ena zanimivost. Medtem, ko smo tam nekje okrog pol sedme popoldan brezbrižno posedali pred Gabrijelom, se je pripetilo, da je do naše mize od nekod pristopil bobnar Peter Orins, pa ne zato, da bi nemara dal za rundo, pač pa, da si sposodi dežnik, kajti cel petek je resnično vseskozi občasno nalivalo z neba.

Rob Mazurek, čikaški glasbenik, ki silno rad občuje z besedo »podzemlje«, saj daje drugi polovici imena zasedbe, to je besedi Underground, glede na geografsko poreklo različno oznako. Načeloma nosi Underground pred seboj označbo Chicago, je pa leta 2014 nastopi tal glasbenik v Cerknem v kombinaciji z dvema brazilskima glasbenikoma in Underground je dobil npr. spredaj označbo Sao Paolo. No že kakšni dve leti pa deluje Mazurek z ekipo na relaciji ZDA in Anglija, zato je formacijo preimenoval v Chicago / London Underground.

Ekipa Chicago Underground (Mazurek in bobnar Chad Taylor) plus Britanca John Edwards  na kontrabasu ter pianist Alexander Hawkins pomeni formacijo Chicago / London Underrground. Ta kvartet je v lanskem letu povil izvrstni dosežek imenovan »A Night Walking Through Mirrors«, zaigran v enem kosu na koncertu in kasneje izdan kot album.  In njihovo glasbeno stičišče? Neverjetno poseben spoj in glasbeno izkustvo. No v Cerknem se jim je na odru za del koncertne predstave pridružil še en Britanec, Evan Parker, ki je pred tem nastopil v že omenjeni presunljivi kombinacij kvarteta Kaučič / Parker / Léandre / Fernández.  Tako je nastalo edinstveno glasbeno telo in s tem nova glasbena formacija, seveda silno vešče zagledana v freejazzovsko retoriko. Tudi sam album »A Night Walking Through Mirrors«, ki ga je skupina pretežno izvajala na tem koncertu, je tako dobil povsem nove glasbene razsežnosti. Mazurek sta večkrat obstala v medsebojnem dialogu na relaciji piccolo trobenta in tenor saksofon. Izredno duhovito kontrastiranje, na trenutke kot da bi se prerekala dva povsem različna glasova, a vseskozi šegavo in zabavno. Tega večera sempli Mazureka niso bili tako izrazni, ekipa je nosil bolj klasični zven, poganjal pa jo je izrazita kinetika novega stanja in novih izzivov, ki ti jih takšno novo stanje, v opcijah improvizacijske igre na novo odpira. Deloma tudi zavoljo gostujočega Evansa. Novi dimenziji naproti.

Kako močni so ti glasbeniki, kako večplastno obtesani in kako neomejeno dojemajo magijo glasbe, potrjuje to, da lahko nastopijo v dani kombinaciji medsebojnega koncertnega mreženja  polnokrvno kredibilno, pa čeprav pred tem nikdar prej niso zaigrali skupaj na odru. Tako je nastala plošča »A Night Walking Through Mirrors«, posneta na koncertu v Londonu, prav tako pa nikogar ne bi čudilo, kaj šele motilo, če bi Chicago / London Underground izdali tudi album s koncertne predstave v Cerknem.

No Mazurek ni pozabil na košček glama, ki ga je vnašal z rabo hecnih tolkalskih rekvizitov, nekaterih odrskih ekscesov, katerim je dodal vpitje v mikrofon, že sam element glama, pa je vnašal ne nazadnje tudi s svojimi zatemnjenimi očali,  katerimi se je pojavil na odru že prejšnji dan, ko je zaigral, kot posebni gost na nastopu Ceneta Resnika ter njegovega tria. Konkretna glasbena kost za glodanje v končnici drugega dne festivala Jazz Cerkno.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X