Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cerkno / Star plac / Slovenija
Datum koncerta: 19.05.2017
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 17,50€ (v predprodaji) / 20,00€ (na dan festivala)
Drugi dan tradicionalnega in skupno že dvaindvajsetega zaporednega festivala Jazz Cerkno je obveljal za najbolj eksperimentalno izzivalnega, tistega ki popešuje “rast možganske solate”, v kolikor se ne uspete predhodno povsem umiriti, odpeti “tretje oko” ter ustrezno pripraviti na sporočilno še posebej kompleksno obteženi “srapnel” svobodoljubne jazzovske kulture.
Tako kot pretekli dan, se je tudi drugi dan pričel odvijati s pol urnim zamikom. Nekje ob osmi uri zvečer so tako zasedli prostor na odru Šalter Ensemble. Gre za mednarodni projekt dvanajstčlanske skupine, ki temelji na skladateljskem vizionarstvu štirih integralnih članov ekipe in sicer: švicarsko-francoskega saksofonista Bertranda Denzlerja, slovenskega kontrabasista Tomaža Groma, hrvaškega basista Roka Crnića in srbskega kitarista Srđana Muca. Integralnim članom se je priključilo še osem članov mednarodne glasbene scene (vsekakor tudi iz Slovenije), katerih veščina ugaja zahtevam glasbenega vizionarstva samega projekta. Ker gre za ekipo, ki je silno mlada po rojstnem stažu, za seboj ima vsega dva nastopa (z generalko v Zagrebu, dne 6.5.2017), je komponistični del orkestra, se pravi Crnić, Muc, Grom in Denzler, izbiral prekaljene »pomagače«, ki se bodo znali hitro odzivati na sicer silno rahlo vezivo komponiranja, na podlagi katerega so razvite štiri zahtevne kompozicjie. Te namreč ekipa izvaja na svojih koncertih. V vsega petih dneh je ekipa spravila glasbo od osnovne ideje k življenju. Torej do realizacije na odru. Vsa reč se v glasbenem oziru spogleduje z robom glasbene spravljivosti, ki je v drznih in brezbrižnih točkah eksperimentiranja še sprejemljiva povprečnemu poslušalcu, če sploh. Navadno so glasbeniki združeni v triade znotraj dvanajstčlanske posadke in si v krogih podajajo nize zaigranih tonov. Toni so večinoma zaigrani tako, da vzdržuje glasba načelno ravnovesje med sosledjem srednje dolgih tonov ter vmesnimi “tišinami”. Bend nikakor ne zahaja v solistične eskalacije, niti ne obstane v točki daljših časovnih premorov, kjer bi za njih »igrala tišina«. Vsa reč reagira, pa čeprav so določena pravila igre znotraj ohlapnega formata kompozicij, v spontanem sozvočju, pri vsem tem pa ubira najbolj čudaške zvočne prijeme, ki jih pač lahko sproducira le bujna človeška domišljija. Raba instrumentov in vokalnih tehnik v povsem nekonvencionalni podobi. Frenetično predirljivih krikov (glavni iniciator vokalnih ekscesov ni nihče drug kot Irena Tomažin), si lahko, ob atonalnem dimenzioniranju zvočnih struktur, le želiš. In tu so. Naravnost za v glasbeno podlago filmske grozljivke. Drzni eksperiment novo izzivalne glasbene »blasfemije«, ki je že v uvodnem delu petkovega večera drugega dne festivala, pa čeprav koncert ni trajal niti uro, dostavil publiki trdo čtivo za glodanje.
Ches Smith (bobni), Craig Taborn (klaviature), Mat Maneri (viola), pa so ameriški jazzovski trio, kije nasledil oder. Glavni idejni pobudnik in glasbeni vizionar tega tria je Ches Smith. Bobnar, ki je v kaerieri že razkazal svoje mojstrovine na številnih albumih različnih izvajalcev (Marc Ribot’s Ceramic Dog, Xiu Xiu, Secret Chiefs 3,…). V novem triu pa, glede na občutno hrupnost, rudimentarno neposrednost, ki jo spremljajo pretekla dejanja njegove veščine bobnarja, preseneča novo najdena ustvarjalnost, ki prisega v prvi vrsti na vznesena nizanju motivskih struktur. Kot takšne lahko nagovarjajo tudi minimalistično in povsem spokojno in mehko. V tem oziru je naveza viole in klasičnega klavirja za Chesa Smitha pravzaprav naravna izbira. Smith je tako večkrat odložil bobnarske palčke, jih nadomestil z metlicami, večkrat je gradil kuliso le na rabi činel in trkanjem po bobnarskem ogrodju. Trio je neverjetno izkušen in namazan z vsemi žavbami, pri čemer je prelivanje vseh treh gradnikov spretno uravnovešeno,pobude pa tako ne prevzema nihče v ekipi, oziroma je le ta enakovredno porazdeljena na trojico. Dinamični preplet skrbno doziran s pravo mero drznih pobegov v improvizacijske podvige ter momenti subtilne finomehanike. Bend do zob oborožen s prvinskim instinktom in neverjetno kemijo medsebojnega zaznavanja. Komuniciral je kot v transu, v izvedbi, ki je narekovala zbranosti poslušalcev, pa nikdar skrenil z rdeče niti. Garant tega je seveda visoko kakovostna doza virtuoznih spretnosti, ki ga dostavljajo k tej zgodbi v izobilju prav vsi trije instrumentalisti.
Tretji in zadnji med nastopajočimi drugega dne festivala, pa so bili Red Trio! Portugalski »rdeči trio« je znan po tem, da rad gosti na svojih nastopih tudi druge izvajalce, za nastop v Cerknem, pa je povabil k sodelovanju eklektičnega finskega kitarskega čudodelnika Raoula Björkenheima. Slednji se je pojavil v Cerknem že pred leti s takratno skupino Scorch. Trio plus Raoul, se pravi kvartet, je do tega večera sprožil v prostor daleč največ adrenalinske naglice skozi drzno, domala silovito in na trenutke že kar agresivno ježo peklensko hitro odmerjenih korakov prostosučnega jazzovskega improviziranja, kjer je začaral glasbene gurmane s široko paleto glasbenega izrazoslovja, neverjetno rahlim formatiranjem glasbenih struktur, ki jih je nenehno iskrivo »rešetal« z avanturizmi solerskih spretnosti. Predvsem na relaciji klaviature, bobni (tolkala), posebno draž pa je seveda, kar se improviiziranja z zvokom tiče, predstavljal izvrstni Raoul Björkenheim na svoji kitari znamke Parker in serije Fly. Podobno kitaro uporablja denimo nekdanji član velikih zvočnih in glasbenih inovatorjev King Crimson, se pravi še eden, nič manjši eklektični glasbeni čudak! To je Adrian Bellew. Izvedbena povorka neverjetno intenzivno zaigranega makrameja zahtevnih jazzovskih variacij, kontemplativna čutnost in zaznavanje gradnikov glasbene substance! Z roko v roki. Kombinacija obojega je potrjevala vrhunstvo vseh štirih glasbenikov. Na meji prvinskega instinkta! Bend je ob tem vseskozi skrbel, da v glasbenih formah ni razpadal. Kadarkoli se je tej fragmentaciji struktur približal, ko je karakter prignal do roba kaosa in se zavihtel v nedrja brezmejnega solističnega pohujšanja, pa je obenem uspeval zadrževati konciznost in premišljenost ter »rešiti« navidezno glasbeno zagato tako, da se je vselej v (skrajnem) trenutku spretno izvil iz nje ter se na moč uspešno vrnil v varno zavetje vodilnih glasbenih motivov. Mojstrovina in neopisljiva poslastica je tako za veliki finale okronala poslanstvo drugega dne festivala Jazz Cerkno!
Galerija slik
