Jethro Tull: A

0 7

Založba: Chrysalis Records
Datum izida: 29. 8. 1980
Produkcija: Ian Anderson & Robin Black
Dolžina albuma: 42.30 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10


Po koncu »Stormwatch« (1979) turneje se je Ian Anderson, daljni potomec razposajenega grškega boga Pana in prebrisanega piskača iz Hamlina, odločil posneti svoj prvi solo album s katerim je želel nekaterim neutolažljivim pametnjakovičem dokazati, da Jethro Tull še zdaleč niso samo drugo ime za Ian Anderson Band. Za ta namen je na pomoč poklical hitroprstega Eddieja Jobsona, enega najimenitnejših multi-inštrumentalistov tistega časa, ki se je do tedaj proslavil s svojim sodelovanjem z legendami kot so King Crimson (pri slednjih sicer nikoli ni bil uradni član vendar je pomagal na novo posneti nekaj inštrumentalnih delnic na njihovem drugem koncertnem albumu »USA«), Roxy Music, Frank Zappa in UK. Eddie je s seboj pripeljal tudi bobnarja Marka Craneya s katerim sta tedaj snemala Jobsonov prvi solo album. Z njima in tedaj še novopečenim Tull basistom Davidom Peggom (sicer najbolj znan kot dolgoletni basist Fairport Convention) ob strani, se je Ian odpravil v studio, da posname nekaj drugačnega glede na tedanji s folk rockom prepojeni glasbeni izraz Jethro Tull. Nenadoma je ugotovil, da pogreša električnega kitarista in se odločil za potezo, katero sedaj precej obžaluje. K sodelovanju, prvotno mišljeno samo na nekaterih skladbah, je namreč povabil svojega dolgoletnega Tull kamerada Martina »Lancelota« Barreja. S tem je poskrbel, da se je število dotedanjih Tull članov povečalo na tri. Martin je na koncu odigral kar vse skladbe na albumu saj je med ekipo zavladala neverjetna kemija. Ian je nameraval obrniti hrbet z akustiko prepojenemu folk rocku  in ustvariti nekaj za tiste čase modernega v podobi naelektrenega in z elektronskimi finesami zabeljenega hard rocka. Medtem je dal ostalim trem dotedanjim Tull članom (se pravi Johnu Evansu, Davidu Palmerju in Barriemoreju Barlowu) jasno vedeti, da po koncu solo eksperimenta spet računa na njih. Toda tedaj je sledilo veliko presenečenje. Ko so namreč vodilne glave založbe Chrysalis s Terryem Ellisom na čelu slišali album so na vsak način hoteli, da »A« (A kot Anderson) izide kot Jethro Tull album in ne Ianov solo projekt. Obenem je Ellis brez Ianove vednosti razširil vest, da je Jobson postal novi član zasedbe, čeprav na albumu uradno sodeluje samo kot posebni gost. Ko so ostali trije člani dotedanje Tull ekipe šele iz časopisov izvedeli, da niso več člani skupine, so bili seveda pošteno poparjeni in Ian še danes obžaluje, da se je njihovo članstvo končalo na takšen način. Jobson je dal že na začetku vsem jasno vedeti, da je zgolj poseben gost in ne uradni član skupine ter da se namerava po turneji posvetiti drugim projektom. Vendar je bila škoda že storjena, Evans in Palmer se nista nikoli vrnila in Ian se je moral za dolgo odpovedati tistemu naravnemu, iskrenemu zvoku klaviatur in orkestralnih aranžmajev, ki so odlikovali skupino v 70-ih.

Tisti glavni element zakaj je »A« postal tako poseben eksperiment in popolnoma svojstven album v celotni Tull diskografiji je brez dvoma glasbeni prispevek androgenega maestra Jobsona, ki je skupini prinesel mogočen in orkestralen zvok električnega klavirja in za tisti čas modernih sinthesizerjev, ki so jih z eno nogo že prestavili v 80-a medtem, ko je njegova električna violina po drugi strani, znotraj nekaterih skladb, ohranjala tiste folk rockovske pasaže, ki so bile značilne za njihovo zvočno podobo s konca 70-ih. Tudi zaradi tega je »A« moč obravnavati kot prehoden album, nekje na poti od folk prog rocka do sintetičnega hard rocka z elementi new wavea, ki je v njihovi glasbi prevladoval skozi 80-a. Craney je po drugi strani vnesel izjemno masiven in dinamičen način bobnanja, značilen tudi za njegovega iz jazza izhajajočega predhodnika, kar ni nobeno presenčenje glede na njegovo sodelovanje z legendarnim francoskim violinistom Jean-Luc Pontyem. Kljub temu, da bi človek z nastopom 80-ih pričakoval popolno razprodajo izvorne Tull magije na račun robotiziranega popa (kar se je sicer zgodilo štiri leta kasneje) temu ni tako in na »A« je moč zaslediti še vrsto svetlih, s folkom začinjenih biserov vendar brez kakšnih izrazitih favoritov, kakršni so bili značilni za njihove mojstrovine.

Otvoritveni »Crossfire« je energičen hard rocker v klasični Tull režiji, ki v hipu požene adrenalin v še tako zaspano glavo, zabeljen s subtilnimi pasažami na klavirju, mogočnimi Martinovimi finesami na kitari in nežno melodijo flavte, ki ustvarja dinamično kombinacijo folka in hard rocka. Ian je tu in (skozi večino albuma) v eni izmed svojih najboljših vokalnih podob. Pravzaprav bo po takšnem receptu ustvarjena večina izmed njihovih boljših del v 80-ih. Na komercialno usmerjenemu energetskemu polnilcu »Flyingdale Flyer«, ki je izšel tudi kot single, Jobson prvič jasneje demonstrira svojo virtuozno uporabo ambientalnih sinthesizerjev, ki se odlično prelivajo z duhovitimi pasažami na flavti in kitari. Epski refren kaže Ianovo lirično zanimanje nad aviacijo, ki je to pot na seznamu njegovih interesov nadomestila morjeplovstvo. Ritmično rahlo monoton vendar razbeljen nažigač »Working John, Working Joe« na katerem se Ian spet dotakne socialne problematike Thatcherjanske Britanije in življenja pod budnim očesom Veliki brata, sloni na večglasnem refrenu in naostrenem rifu, ki se večkrat ponavlja. Izvrstni, ambientalni Jobsonovi aranžmaji na klaviaturah in Ianov vokal z barvo trpečega mučenika vlečejo to solidno stvaritev iz sivega povprečja. Na epskem in dramatičnem »Black Sunday«, ki je ena izmed najbolj slikovitih stvaritev na albumu, Tull še enkrat na izvrsten način demonstrirajo svojo energično mešanico hard rocka, elektronskih zvokov in keltskih aranžmajev na klaviaturah. Dramatični zvoki sinthesizerjev naznanijo uvod v duhovit tempo, kjer kraljuje izjemno sozvočje med flavto in kitaro. Ianova dramatična vokalna ekspresija, podkrepljena na žagajočih kitarskih pasažah in duhovitih  jazzovskih vložkih na klavirju, kateri so v slogu tistih iz Jobsonovih časov pri UK so prava poslastica za vse ljubitelje keltske dramatike. Še posebno sočen je drugi del kompozicije, ko na odličen način vpade klasična Barrejeva kitarska solaža, kateri se pridruži še Ianov solo na flavti, ki ustvari pristno keltsko melanholijo. »Protect And Survive« je še ena imenitna Tull klasika, ki še danes občasno zaide na njihov koncertni repertoar. Odlični otvoritveni keltski motiv na flavti, katerega na pot pospremita galopirajoč ritem in ambientalni zvoki klaviatur ustvari vzdušje priprav na kakšno bitko. Tu lahko občudujemo tudi razbeljeno Craneyevo mitraljiranje bobnov. Ian tu prvič za kratek čas eksperimentira z digitalnim efektom, ki robotizira vokal s čimer se bo rad igral tudi na naslednjih albumih. Nabrušeni duhovitež »Batteries Not Included« je eden izmed večjih elektronskih eksperimentov na albumu, kjer zvoki elektronskih sinthov spremljajo udaren ritem in digitaliziran vokal, katerega pa je tudi pod tako ekstremnimi pogoji moč z lahkoto prepoznati. Tisto kar nadgrajuje mogočen in razgiban ritem prepojen z duhovitimi zvoki flavte so odlične pasaže na električni violini, ki odlično dopolnjujejo tradicionalno oster zvok Martinove kitare. Tudi elektronski zvoki klaviatur neverjetno dobro sedejo znotraj galopirajočega ritma. »Uniform« bi bil precej dolgočasna stvaritev, če je ne bi reševali shizoidni zvoki Jobsonove električne violine, ki ves čas plovejo nekje med tradicionalnim folk rockom in elektroniko ter ustvarjajo »uniformirano« vzdušje. To je eden redkih trenutkov na albumu, ko Jobsonova violina za kratek čas uspe zasenčiti tudi Ianovo flavto in že zato je ta stvaritev vredna dodatne pozornosti. »4.W.D. (Low Ratio)« je precej čudaški, delno uspeli eksperiment, nekje na meji med pub rockom v stilu Dire Straits in tradicionalnim Tull folk progom. Barski zvoki klavirja, funky ritem in duhovičenja na flavti ustvarijo vzdušje zaspanega popoldanskega dne. Ianov vokal, ki je pri refrenu speljan skozi poseben bas efekt, domiselna Barrejeva solaža in številni elektronski efekti so glavne vrline te precej povprečne stvaritve. Vesela tovarišija se povrne k svojim tradicionalnim folk rockovskim duhovičenjem na navihanem inštrumentalu »The Pine Marten’s Jig«, kjer na poti proti lovski koči spotoma zavijejo še v škotski pub. Poleg tistega klasičnega folk rocka, ki je to pot zelo blizu Peggovim kameradom Fairport Convention, je znotraj najti tudi vrsto zanimivih domislic, ki jih prinašajo izvrstne harmonije med Ianovo flavto in Eddiejevo violino. Znotraj pa sta jasno slišna tudi Martin s svojimi karakterističnimi hard rockerskimi krošeji na kitari in melodično regljanje Davidovega basa. Zaključna balada »And Further On« je še ena klasična ketlska žalostinka v njihovi najboljši tradiciji, katero krasijo Ianov srce parajoči vokal, ambientalne orkestralne pasaže na klavirju in sintesizerjih ter Martinove surove vendar hkrati subtilne pasaže na kitari, ki poskrbijo za pravšen zaključek enega najbolj nenavadnih albumov v povesti skupine.

Aktualna ponovna izdaja »A« bo razveselila vse ljubitelje video posnetkov saj prinaša dodatni bonus DVD, ki vsebuje celoten »Slipstream«, njihov prvi uradni koncertni video posnetek. Gre za izvrsten posnetek koncerta z »A« turneje, ki predstavi to svojstveno in kratkotrajno zasedbo tudi kot odlične interpretete nekaterih izmed najbolj priljubljenih Tull klasik. Večina posnetkov je pospremljena tudi z nekaterimi izjemno duhovitimi videi, ki prikažejo Ianov izjemen igralski talent, ki pogosto meji na samoparodijo in brezmejno karizmo. Ian tako med drugim zaigra tudi vlogo svojega drugega jaza Aqualunga ob otvoritvi in zaključku predstave in izvedbi istoimenske klasike, na »Sweet Dream« dobrodušnega grofa Drakulo in pohotnega starca na »Too Old To Rock’n’Roll To Young To Die«, ki je po mojem njihov najbolj duhovit video in v katerem v različnih preoblekah blesti celotna zasedba. Repertoar je sicer omejen ter oropan lepega števila klasik. Vseeno pa poleg »Black Sunday« in »Flyingdale Flyer«, energično odigranih del z »A«, na lasten način te zasedbe odigrajo tudi starejše klasike kot so denimo akustična keltska balada »Dun Ringill«, »Songs From The Wood«, »Heavy Horses«, kjer Jobson umesti tudi odlično solažo na električni violini, »Skating Away On The Thin Ice Of  A New Day« ter »Locomotive Breath«. Čeprav na njem manjka krepko število favoritov gre za zanimiv dokument te kratkotrajne inkarnacije skupine, ki je na odru oblečena v bele, padalske trenirke z znakom A, katere so prava poosebitev modnega kiča 80-ih. Vseeno pa vse skupaj zbledi ob opominu, da imajo Tull na zalogi še veliko, veliko boljših video posnetkov iz 70-ih ob katerih se skrijejo tovrstni posnetki kot je »Slipstream« v temen kot. 

»A« je poleg grammy burleske »Crest Of A Knave« (1987) gotovo eden izmed najbolj zabavnih eksperimentov v njihovi celotni diskografiji, ki se je na koncu izkazal celo za presenetljivo poslušljivega in navrgel kar nekaj zanimivih biserov. Navkljub občasnim eksperimentiranjem z elektronskimi zvoki (kateri pa so za razliko od bodočih tovrstnih poskusov zaigrani tako kot se spodobi in ne zvenijo sintetično) je na njem še vedno dovolj tistega klasičnega folk rockovskega zvoka, da se da v njemu povsem spodobno uživati. In to kljub dejstvu, da je že daleč od tiste pristne folklorne magije njihovih preteklih albumov. Če bi izšel kot Ianov prvenec bi si zaslužil čisto desetko tako pa gre zgolj za soliden eksperiment, ki je že napovedal postopno sintetizacijo zvoka in ustvarjalno težje čase za stare mačke progresivnega rocka, ki so se nekako morali prebiti skozi negostoljubna 80-a. »A« je dinamičen tranzicijski album na katerega bo večina fanov znala gledati z razumevanjem kot otroka svoje dobe. Glavne zasluge, da album nikakor ne razočara in da prehod v novo zvočno podobo ni preveč neusmiljen imata prav Jobson in Craney, ki sta jih zapustila že po koncu turneje. Jobson se je v naslednjih letih posvetil ustvarjanju glasbe za filme in TV (denimo za serijo Miami Vice) medtem, ko je Craney, 26. 11. 2005, tragično preminil zaradi zapletov okrog neuspešne transplantacije. Slednjemu je Ian, tako kot se spodobi, tudi posvetil ponovno izdajo albuma, ki ostaja edinstveni spominek njegovega prvega solo albuma, ki to ni nikoli postal.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Crossfire (3:54)
2. Fylingdale Flyer (4:36)
3. Working John, Working Joe (5:04)
4. Black Sunday (6:36)
5. Protect and Survive (3:37)
6. Batteries Not Included (3:53)
7. Uniform (3:34)
8. 4.W.D. (Low Ratio) (3:42)
9. The Pine Marten’s Jig (3:28)
10. And Further On (4:22)
Skupni igralni čas albuma: 42.46min

Bonus DVD-Video from 2004 remastered edition – “Slipstream”:
1. Introduction (3:15)
2. Black Sunday (6:44)
3. Dun Ringill (2:30)
4. Fylingdale Flyer (4:02)
5. Songs from the Wood (4:54)
6. Heavy Horses (6:06)
7. Sweet Dream (4:04)
8. Too Old to Rock ‘n’ Roll, Too Young to Die (5:58)
9. Skating Away on the Thin Ice of the New Day (3:14)
10. Aqualung (8:58)
11. Locomotive Breath (7:30)
Skupni igralni čas albuma: 57.15 min

Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta
Martin Barre – kitara
Dave Pegg – bas kitara
Mark Craney – bobni

Sodelujoča glasbenika:
Eddie Jobson – klaviature, električna violina
David Mallet – režiser koncertnega filma (DVD)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki