Iron Maiden: The Number of the Beast

0 24

“Z “The Number of the Beast” so Iron Maiden poželi svetovno slavo in se ustoličili kot kralji heavy metala. “The Number of the Beast” je nesmrtna plošča, ki še danes, ko mineva 25 let od njenega izida zveni tako sveže kot, da bi bila posneta včeraj.”

Založba: EMI Records
Datum izida: 29. 3. 1982
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 39.11 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.5/10


The Number of the Beast je poleg Metallicinega Master of Puppets verjetno najbolj znana metal plošča vseh časov. Ni ga kritika in lestvice, ki je ne bi uvrščala na najvišja mesta. The Number of the Beast je tudi prva plošča brez Paula Di’Anna, ki je skupino zapustil oz. bil odpuščen po koncu turneje leta 1981, zaradi vedno večjih težav z alhokolom in drogami. Paulovega mesta ni bilo prav lahko zapolniti, a Di’Anna je nadomestil, presegel in zasenčil nekdanji Samson frontman Bruce Dickinson. Še danes eden najboljših metal vokalistov, “air raid” sirena, je v skupino vnesel bolj dovršen, tehnično zahteven, operatičen stil petja, ki ga je zapisal med najboljše vokaliste vseh časov. Prav to je pripomoglo tudi k temu, da so Iron Maiden z The Number of the Beast zvok NWOBHM-a, ki je še prevladoval na Killers, popolnoma opustili in začeli z igranjem tradicionalnega heavy metala. The Number of the Beast prvič v karieri skupine zares ponuja tisti pravi “trademark” Iron Maiden zvok, ki ga igrajo še danes. Čeprav The Number of the Beast prinaša nekaj zares izvrstnih komadov, večni trojček The Number of the Beast-Run to the Hills-Hallowed Be Thy Name, pa fantastične Children of the Damned, 22 Acacia Avenue in The Prisoner (pa tudi preostali niso za v smeti), je vendar treba reči, da je plošča vseeno nekoliko precenjena. Iron Maiden lahko ponudijo še veliko boljšega. Kljub temu pa gre za nadvse odlično ploščo, ki predstavlja enega največjih glasbenih mejnikov.

Neustavljivi vrtiljak heavy metala zavrti udarna Invaders, ki nas takoj seznani s temačnimi temami albuma. Invaders nas sooči s strahom in grozo ob vpadu neusmiljenih vikinških bojevnikov, od opazitve vikinških drakkarjev, ki se približujejo obali pa do poslednjega krvavega obračuna iz katerega neustrašni Vikingi seveda odidejo kot zmagovalci. Še posebej Velika Britanija je imela z vikinškimi vpadi med devetim in enajstim stoletjem ogromno preglavic in nič čudnega ni, da so si Iron Maiden za osvajalce besedila izbrali ravno Vikinge. Sicer precej povprečen refren zasenči moč in energija celotne skladbe, Bruce pa s fantastičnim vokalom že v prvih trenutkih plošče zasenči Di’Anna. Invaders je tudi skladba, ki je začela serijo bojnih pesmi skupine, naj omenim le najbolj znano – The Trooper.

Children of the Damned, odlična skladba s temačno in melanholično atmosfero, povzema zgodbo istoimenskega filma iz leta 1963. Kultna srhljivka pripoveduje zgodbo šestih otrok z nadnaravnimi sposobnostmi. Znanstveniki Združenih narodov jih preselijo v London, kjer naj bi določili njihovo usodo, a vajeti v roke prevzame kdo drug kot vojska. Čudežni otroci se temu uprejo, kar pripelje do neizogibno tragičnega konca. Atmosfero neverjetne, otožne skladbe z občutkom izgube in tragedije, ki visi v zraku, fantastično ustvari menjavanje akustične in električne kitare, zaključuje pa jo fenomenalna solažo, ki poustvari srhljivi vrhunec besedila z zadnjim preživelim otrokom na grmadi. Children of the Damned lahko prav zaradi podobnega razpoloženja primerjamo z Remember Tomorrow. Dickinson vokalno naravnost blesti, sam pravi, da je nanj pri petju te skladbe močno vplival komad Children of the Grave zasedbe Black Sabbath. Brez dvoma ena najbolj prepoznavnih pesmi Devic.

Ena najbolj spregledanih skladb skupine je prav gotovo The Prisoner. Prav čudno, saj naj bi bila ta celo ena izmed najljubših Adrianovih pesmi. The Prisoner temelji na istoimenski, kultni angleški seriji, ki osvojila gledalce v sedemdestih letih prejšnjega stoletja, tudi Smitha in Harrisa, ki jo navajata kot eno izmed svojih najljubših nanizank. Poklonila sta se ji z odlično, hitro skladbo, v kateri Burr odbobna eno najboljših predstav svoj kariere z Maidni, a bobni niso nič v primerjavi z neverjetno Adrianovo solažo in nalezljivim refrenom. Zanimivo je, kako je skupina prišla do uvodnega dialoga, ki je sicer odprl vsako epizodo 17-delne serije. Posnetek uvodnega dialoga so v svoji lasti sicer že imeli, a za uporabo so potrebovali dovoljenje producenta in glavnega igralca serije, Patricka McGoohana. Nalogo je seveda dobil manager skupine, sicer vedno umirjeni in hladni Rod Smallwood, ki pa naj bi mu pred odličnim igralcem srce padlo v hlače. McGoohan je na Rodovo prošnjo odgovoril v hladnem igralskem stilu: “Kako ste že rekli, da se imenuje zasedba?”. “Iron Maiden”, je odgovoril Smallwood. “Rock band pravite… naredite to!”

Na ulici 22 Acacia Avenue, se ponovno snidemo z znano praktikantko najstarejše obrti, Charlotte. 22 Acacia Avenue je od prvega dela serije o prostitutki Charlotte svetlobna leta boljša. Z neverjetno kompleksno strukturo, raznolikimi deli in odličnim besedilom, se je zapisala med največje klasike skupine. Zanimivo je, da je prvo različico komada napisal Adrian s svojo skupino Urchin (in to pri rosnih osemnajstih letih… še en dokaz Adrianove genialnosti!), Harris pa jo je po naključju slišal na enem izmed koncertov in Adrianu, ko se je ta pridružil Maidnom, predlagal, da jo nadgradijo in vključijo na ploščo.

Verjetno je prav naslovna skladba, poleg Fear of the Dark, tista, ki je širšim množicam najbolj poznana. Nič čudnega, saj gre za večno klasiko, ki se začne s srhljivim biblijskim citatom (ki sicer ni uporabljen čisto pravilno), z odličnimi riffi na sredi komada in tako visokimi Brucevimi kriki, da bi si lahko mislili, da ne prihajajo iz človekovih glasilk. Besedilo skladbe, ki ohlapno temelji na grozljivki Omen II (1978) in nočni mori Steva Harrisa, so kje drugje kot v purističnih ZDA ponovno napak razlagali in skupino takoj oklicali za častilce hudiča in sataniste. Če bi zaplankani Ameri malce bolje pogledali naslovnico plošče in singla The Number of the Beast bi videli, da vendarle ni Hudič tisti, ki bi se ga morali bati… Še ena zanimivost: za uvodni govor je skupina želela najeti kultnega igralca b-grozljivk Vincenta Prica, a je ta od njih zahteval kar 25000 funtov. Maidni so nato slišali za gledališkega igralca, ki je bral grozljivke na radijski postaji in želeli, da citat pove v stilu Vincenta Prica… in dobili smo enega najbolj prepozvnih uvodov sploh!

Run to the Hills je še ena medijsko najbolj prepoznavna skladba in žal že tako izpeta, da plošče brez preskočitve komada skoraj ni moč slišati. Če je ne bi Maidni tako zlorabili bi se sicer tudi Run to the Hills prav gotovo vpisala med klasike, saj vsebuje odlični “trademark” Harrisov bas galop, ki ponazarja galop konj. Tudi besedilno gre za precej zanimivo delo, saj ga sestavljata dva pogleda na vojne za ameriški zahod – prvi s strani ameriških Indijancev, drugi pa s strani “bledoličnikov”.

Z Gangland dobimo prvi primer skladateljskih sposobnosti Cliva Burra… žal mu ni uspelo, saj je Gangland povsem povprečen komad, verjetno celo najslabši na plošči. Gangland sicer ni slaba skladba, a komad z mafijsko temo, je po Maiden standardih podpovprečen.

S Total Eclipse pa se je Clive že bolj dokazal, saj gre za izjemno spregledan komad, ki je svojo pravo mesto dobil šele na ponovni izdaji iz leta 1998. Skladba z apokaliptično vsebino o koncu sveta, s temačno temo izvrstno sovpada z ostalimi komadi.

Album se zaključi tako kot se končajo naslednje tri plošče skupine – z neverjetnim epskim komadom. The Number of the Beast zaključuje z besedami težko opisljiva Hallowed Be Thy Name. Za mnoge je prav ta najboljša skladba, kar so jih Maidni kdajkoli napisali, lahko pa trdim, da je to celo eden najboljših komadov sploh. Če bi moral napisati spisek komadov, ki jih preprosto morate slišati preden umrete, bi verjetno prav Hallowed Be Thy Name zasedala prvo mesto. Pravzaprav je skladbo nemogoče opisati drugače kot z besedami čista brilijanca. Magična atmosfera, ki jo ustvari neverjetni kitarski uvod ob zvokih cerkvenih zvoncev, izvenserijska Bruceva interpretacija fantastičnega besedila, ki povzema misli obsojenca na smrt z obešanjem v zadnjih trenutkih življenja in pregrešno dober inštrumentalni del, ki dominira drugi polovici skladbe – eden izmed vrhuncev skupine. Hallowed Be Thy Name je komad, ki se ga preprosto ne da naveličati in ob katerem po nešteto poslušanjih še vedno dobiš mravljince.

Z “The Number of the Beast” so Iron Maiden poželi svetovno slavo in se ustoličili kot kralji heavy metala. “The Number of the Beast” je nesmrtna plošča, ki še danes, ko mineva 25 let od njenega izida zveni tako sveže kot, da bi bila posneta včeraj. Je hitra, melodična in nabito polna s komadi, ki se vsidrajo v spomin. Splavila je nekaj večnih klasik, tako skupine kot heavy metala, in postala ena najbolj vplivnih plošč glasbene zgodovine. Ni lestvice najboljših plošč metala brez “The Number of the Beast” na enem izmed visokih mest. Da je TNotB res tako dobra plošča potrjuje celo problematični fantič Paul Di’Anno, ki jo je ob njenem izidu označil za mojstrovino in dejal, da z njegovim vokal tega ne bi mogli doseči. A najboljše nas še čaka za vogalom…

Avtor: Rok Klemše


Seznam skladb:
1. Invaders (03:24)
2. Children of the Damned (04:36)
3. The Prisoner (06:03)
4. 22 Acacia Avenue (06:38)
5. The Number of the Beast (04:51)
6. Run to the Hills (03:54)
7. Gangland (03:49)
8. Hallowed Be Thy Name (07:13)

Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Steve Harris – bas kitara
Dave Murray – solo in ritem kitara
Adrian Smith – solo in ritem kitara
Clive Burr – bobni

Iron Maiden – The Number of the Beast (uradni video)
Iron Maiden – Run to the Hills (uradni video)
Iron Maiden – Hallowed Be Thy Name (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – Children of the Damned (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – 22 Accacia Avenue (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – The Prisoner (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – Invaders (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – Gangland (uradni zvočni nosilec)
Iron Maiden – Total Eclipse (koncertni video, Hammersmith Odeon, London, 1982)
Iron Maiden – The Number Of The Beast (originalna naslovnica albuma)
Iron Maiden – The Number Of The Beast (verzija naslovnice ponatisa albuma iz 1998, kakršno je hotela skupina imeti že leta 1982)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki