Joe Lynn Turner: Belly Of The Beast

0 66

Založba: Mascot Label Group
Datum izida: 28. 10. 2022
Produkcija: Peter Tägtgren
Dolžina albuma: 50.10 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10


Joe Lynn Turner velja danes v svetu rocka in rolla definitivno za eno izmed vokalnih legend. Kot beležijo najlepše basni in pripovedke rock’n’ rolla je Joe Lynn Turner sprva izdal štiri albume s Fandango (skupino je ustanovil leta 1977), potem pa se je priključil k Rainbow. Sledila so sodelovanja z Yngwie J. Malmsteen’s Rising Force, Deep Purple, Glennom Hughesom (projekt HTP), Mickom Jonesom, Cher, Lito Ford, Billyjem Joelom, Michaelom Boltonom (na dvojno platinastem “The Hunger”, 1987) Michaelom Schenkerjem, Arjen Lucassen’s Star One, Riot (album “The Privilege Of Power”) ter projektom Sunstorm. Po petih dekadah nepretrgane vpetosti v magijo rocka, prihaja torej novi Turnerjev album “Belly Of The Beast”. Znameniti pevec je že v času promocijskih aktivnosti vezanih na novi album gromoglasno naznanjal, da bo to njegov najtrši album kariere.

V napovedih je bil v vsem realen. “Belly Of The Beast” je preklemano navit album. Joe Lynn Turner je na njem globoko zabredel v mračna prostranstva heavy metala. Vendar pa je album obenem nabit z dražljivo muzikalnostjo in seveda odgovarja pritrdilno na vaše najpomembnejše vprašanje. Ali je Turner vokalno spravljiv v tako izbrani novi komponistični in produkcijski konfekciji? Naravnost fenomenalno.

Mnogi dolgoletni privrženci, zlasti tisti, ki malikujejo obdobje delovanja z Y. J. Malmsteenom, bodo povlekli marsikakšno neo-klasično zasoljeno smernico tudi na novem, na trenutke silno mračnem, celo zloveščem in nenazadnje povampirjenem izdelku. Naveza s Petrom Tägtgrenom pravzaprav obrazloži vse. Znameniti švedski guru zvočnega inženirstva prav predobro ve kako se streže ekstremnim smernicam v prostranstvu metal glasbe. O njegovi reputaciji ne gre izgubljati besed. Vse mu je jasno. Vsi prijemi in triki. Od industriala, do death in black metala.

Zmes Tägtgrenovega aranžiranja, zvočnih prijemov in vzvodov, ki generirajo silno mračno, a mogočno, svečano in zvočno sijajno zapolnjeno ter domala orkestralno produkcijsko sliko novega Turnerjevega albuma, ob sijajno oddelanih vokalih s strani znamenite vokalne ikone, bolje ne bi mogla funkcionirati. Ne le da izkazuje novi album vrhunsko vokalno formo, ki jo ohranja v zrelih letih delovanja Joe Lynn Turner, pač pa nagovarja z izredno idejno širino in zvočno globino, pri čemer občasno prav preseneča kako spravljiva je dejansko naveza Petra Tägtgrena in Turnerja. Skladba kot je npr. Don’t Fear The Dark pravzaprav bolj evro metalsko ne bi mogla funkcionirati (tipski Tägtgrenov motiv na sintetizatorju v refrenu, bi lahko v drugih glasbenih zgodbah z lahkoto posvojili tako Nightwish, kot Pain). Znova je tudi ta album dokaz, da je Joe od nekdaj v prvi vrsti najbolje sodeloval v navezah z evropskimi glasbeniki.

Najbolj prepričljivo pa učinkujejo počasnejši trenutki albuma, ki rastejo graduirano. Počasi. V vznemirljiv atmosferični krešendo. Fallen Angel je v tem oziru gotovo najbolj mračna skladba albuma, ki pa vrhunsko grabi z razvojem brezmejne melanholije v dramatičnem refrenu. Ta strupeno ohola in pogubna mračnina je vrhunsko kronana mdr. tudi v The Dark Side Of The Soul. Orkestracije, ki so dodane k mogočno lomastečem rifu ter silni melanholiji, ki jo krona Turnerjev nezamenljivi in na miljo markantni vokal, je v kreaciji črne atmosfere tako rekoč triumfalna. Evocira asociacije na Black Sabbath v eri albuma “Cross Purposes” (1994). Drug tak intenziven moment prinaša v nadaljevanju albuma Desire, katere ena izmed glavnih fraz dolguje zahvalo za navdih Deep Purple in skladbi Gypsy. Ne zato ker vleče na omenjeno klasiko, pač pa zavoljo atmosferičnega dometa, ki ga kompozicija kot celota razvija. Z dodanimi zborovskimi harmonijami v teatralnem refrenskem napevu.

Nekatere momente albuma, ki vežejo preteklo ero delovanja znamenitega pevca z Rainbow in Malmsteenom, slikovito oživlja neo-klasični ‘barocco’ slog soliranja s strani briljantnega Dynazty in Crowne kitarista Love Magnussona. Skandinavska šola vrhunske pedantnosti, ki ji dolgo ne pride nihče blizu. Izmed kompozicij na tem albumu, ki bi jih glede na simfonični razvoj posvojil lahko tudi ikonski Blackmore, je kandidat na novem Turnerjevem albumu prav sklepna Requiem.

Da. Novi album Joe Lynn Turnerja je odlična zadeva. Glede na reputacijo vselej visoko kakovostnih izdelkov pevčeve bogate samostojne kariere, posledično s tem pa tudi visoka pričakovanja, se “Belly Of The Beast” uvršča na posebno mesto Turnerjevega diskografskega opusa. Je v vsem pravi Joe Lynn Turner, le da je čistokrvno metalski, kot le malokaterih izmed preteklih. To pot je šel Joe daleč preko črte. Ta moment v karieri je preprosto zelo potreboval. Če se kdo spominja debakla s projektom Sunstorm v katerem je založba Frontiers Music Srl. precej nespoštljivo obračunala z legendarnim vokalistom, je Joe z “Belly Of The Beast” pravzaprav dokazal, kje je njegovo pravo mesto. V navezi z germanskimi glasbeniki. Glede na njegov najnovejši, idejno resnično visoko spravljiv in učinkujoč studijski album, upajmo da je za navezo s Tägtgrenom, ostalo za prihodnje še kaj pogonskega goriva in kreativne municije.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Belly Of The Beast
2. Black Sun
3. Tortured Soul
4. Rise Up
5. Dark Night Of The Soul
6. Tears Of Blood
7. Desire
8. Don’t Fear The Dark
9. Fallen World
10. Living The Dream
11. Requiem

Zasedba:
Joe Lynn Turner – vokal
Peter Tägtgren – kitara, bas kitara, programiranje
Sebastian Tägtgren – bobni
Love Magnusson – kitarske solaže


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki