Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 19.08.2014
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 37,00€ (rezervacija) / 41,00 € (na dan koncerta) / 31,00€ (študenti) / 21,00€ (do 21 let)
Ob obisku Bluesiane, malega kluba ob koncu naselja Velden, v avgustu je načeloma verjetno pričakovati savnanje ob prijetno gibljivem sproščanju ob dobri muziki. A ob letošnjem drastično neindijanskem poletju (če temu sploh lahko rečemo poletje) pa si za avgustovski obisk tega prijetnega kluba ob avstrijskem Vrbskem jezeru ni bilo potrebno nadeti bikink. Hladnejše vreme je za obisk Bluesiane celo zaželeno, kajti na tipičen poletni dan zna biti v Bluesiani res zadušljivo vroče. A tokrat je bilo za vročino poskrbljeno drugače – oder je namreč ponovno, a prvič letos, grel stari znanec Bluesiane, Eric Sardinas s svojimi spremljevalci Big Motor.
Da tokrat ne bo šlo vse po načrtih je bilo jasno že pred koncertom, ko je lastnica kluba Gudrun Kofler že dan prej preko portala Facebook prosila morebitne obiskovalce koncerta za pomoč: Ericu so namreč pri ameriški letalski družbi United Airlines izgubili obe kitari. Gudrun je tako prosila, če bi lahko kdo od obiskovalcev prinesel na koncert kakšen instrument. Seveda so se dobrotniki našli takoj, midva pa sva se s kančkom radovednosti, kako se bo mojster svojih resonatorjev znašel z drugimi kitarami, odpravila proti severu.
Ob prihodu pred Bluesiano malo pred pol deveto zvečer so bila vrata kluba še zaklenjena, pred vrati pa so se nagnetli prvi oboževalci, ki so povedali, da v klubu še poteka tonska vaja, kar je bilo nenavadno, saj se vrata Bluesiane načeloma ob osmih zvečer odprejo za obiskovalce. A tokrat je najbrž Eric vendarle potreboval nekoliko več časa za priprave, možno pa je seveda tudi, da so nadomestne kitare prispele v klub precej pozno. No, zunaj smo počakali le še nekaj minut, nato pa je osebje spustilo v klub prve obiskovalce.
Vstop v Bluesiano naju je navdal s toplino, ki jo občutiš, ko se po napornem delavniku vrneš v svoje domače stanovanje. Z zidov so sijale fotografije Erica Sardinasa iz koncerta iz leta 2013, iz zvočnikov pa so prihajali umirjeni in nežni zvoki glasbe preteklosti. Ljubiteljem sodobnih ritmov obiska Bluesiane res ne priporočamo.
Oder so tokrat namesto Sardinasovih klasičnih resonatorjev krasile električne Gibsonke. Obiskovalci so začeli polniti klub, a menim, da število le-teh ni pretirano preseglo stotice. In točno ob desetih se je na odru pojavila tudi težko pričakovana trojica. Tokrat presenetljivo dobre volje. In presenetljivo zgovorni. Najbrž je k temu nekoliko pripomogel tudi dobri stari prijatelj Jack Daniels, ki so si ga člani v kozarcih prinesli tudi na oder. Eric je takoj po uvodnem pozdravu obiskovalcem povedal, da so njegove kitare ob prihodu v Evropo izginile (basist Levell Price je ob tem dejal, da so verjetno nekje v Afriki) in se zahvalil vsem, ki so mu ob tej priložnosti pomagali, da lahko vseeno nastopa. Hkrati je ob uglaševanju električnega Gibsona povedal, da resnično nima pojma, kaj počne in kako bo izpadel današnji koncert. No, to, da ne ve, kaj počne, bi se težko reklo, res pa je bilo, da so vmesno uglaševanje in razni improvizirani instrumentalni vložki prevzeli precej večji delež koncertnega časa kot sicer. Vendar to Ericu ni pobralo dobre volje. Rutinirano se je sprehajal skozi svoje stare uspešnice, med katerimi niso manjkale stalnice kot so Road to ruin, Get down to whiskey, I can’t be satisfied, prav tako pa je koncert popestril z nekaterimi priredbami, s katerimi se je poklonil svojim glasbenim vzornikom, med njimi pa ni pozabil tudi posebej omeniti nedavno preminulega Johnny Winterja. Po približno urci nastopa je Eric napovedal kratek premor za osvežitev, a je po tem, ko je že odložil kitaro, prijel njemu tako ljubi instrument nazaj v roke in povedal, da bodo pred pavzo zaigrali še eno. Njegova spremljevalca basist Levell Price in bobnar Bryan Keeling sta vztrajala, da gresta na pavzo, zato je Eric sposojeno Gibsonko zamenjal za sposojeni resonator in sam zapel in zaigral na zanj značilen akustičen način – z mikrofonom, usmerjenim v središče kitare, sam pa je s svojim značilnim hripavim vokalom zapel brez mikrofona, ritem pesmi pa je poudarjal z znanim udarjanjem kavbojskih škornjev ob lesen oder.
Sledil je kratek premor, nato pa so se glasbeniki, še vedno podkovani z dobro voljo, vrnili na oder. Spet je sledilo dolgotrajno uglaševanje in usedanje kitare. Ob Ericovem igranju dobiš občutek, da je kitara živo bitje. Zdi se, da se lastnika navadi, tako kot se lastnik navadi nanjo. Resonatorji Erica Sardinasa so vajeni njegovih včasih ženstveno nežnih, spet drugič pa živalsko grobih prijemov, medtem ko je na tem koncertu včasih delovalo, da se Ericu sposojene kitare nekoliko upirajo. Včasih so glasno tulile med igranjem, dokler se ni proti koncu eni izmed kitar dokončno uprlo in je najtanjša struna popustila. Eric se je nasmejal in napovedal svojo vrnitev čez nekaj minut. Nenačrtovani Ericov odhod z odra sta Levell in Bryan izkoristila za solo točko na basu. Točka je že ustaljen del zadnjih nekaj nastopov in morda bi Levell lahko razmišljal o čem novem vsaj za pogoste obiskovalce Sardinasovih koncertov. Eric se je sredi solo točke vrnil na oder z na novo ostrunano kitaro, še vedno nasmejan. Kljub vsej smoli s kitarami na tej turneji ni pokazal nobene večje nežnosti in uvidevnosti do njegovih prijemov nevajenih instrumentov – še bolj zavzeto ju je sukal med rokami, vestno drgnil po strunah ter z njimi podrsaval ob stojalo mikrofona. Kot kaže je bil krajši premor lekcija tudi za kitaro, ki se je vdala v usodo in tokrat lepo sodelovala pri Ericovih podvigih.
Za konec pa je Eric napovedal še eno presenečenje: na oder je povabil Fabia Drusina in Anthonyja Basso, člana italijanske zasedbe W.I.N.D., ki so pred leti v Bluesiani že igrali kot predskupina Erica Sardinasa. Anthony je prijel za Les Paula v kotu, Fabio se je z Ericom izmenjeval na vokalu, igrano skladbo pa je popestril z igranjem ustne harmonike. Eric je navdušeno predstavil nova člana na odru, se umikal in usmerjal pozornost nanju. Naenkrat mu je zmanjkalo tal pod nogami in grdo je padel z odra. Glasbeniki na odru so rutinirano igrali dalje, množica pod odrom pa je obstopila negibnega Erica na tleh in mu pomagala na noge. Eric je nasmejano odšepal nazaj na oder, pomahal obiskovalcem, povedal, da je bil padec zelo boleč, da si je po vsej verjetnosti nalomil nekaj v nogi, da pa bo vseeno skupaj z W.I.N.D. odigral še eno pesem za vse, potem pa se bo žal moral posloviti in po vsej verjetnosti oditi v bolnišnico. Slišal se je bučen spodbujajoč aplavz, nato je zazvenela nova priredba. Eric je pogumno stisnil zobe in poskušal s kitaro celo nekoliko poskakovati po odru, a je kmalu dojel, da bo zanj bolje, če le stoji ob mikrofonu in odpoje svoje. Po končani skladbi je sledil bučen aplavz, peterica na odru pa se je poslovila in tokrat zaradi spleta okoliščin brez bisa zaključila svoj nastop.
Večer poln presenečenj. Nekaterih bolj prijetnih, drugih manj. Lepo pa je bilo videti, da niti eno izmed teh presenečenj ni uničilo dobre volje med trojico, ki morda tokrat ni delovala tako usklajeno v tonih in ritmih, vendar pa je s srčnostjo, zavzetostjo in predanostjo glasbi pokazala, kaj pomeni biti velik na odru. Ericu tako želimo čim hitrejše okrevanje ter upamo, da ga bomo kmalu spet videli na odru – seveda v Bluesiani. Takrat spet z njegovimi resonatorji.
Galerija slik
