Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Channel Zero (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 30.11.2006
Število obiskovalcev: 50
Moonlight Sky. Zakaj je bilo šele tokrat prvič, da jih vidim v živo? Hell knows?!! In vendar nekaj vam zatrdim. Ko sem prvič zavrtel njihov prvenec, kateri je izšel na dan tega koncerta in kateremu je bil posvečen ta koncert – uradni proslavitvi izdaje prvenca in promociji glasbe, sem osupel nad tem, kako so vse skladbe enormno zrasle v dveh letih od izdaje Demo-a (2004). V kvaliteti seveda! In preprosto. Moral sem biti tam tistega večera.
GENERAL MUSASHI: 21.45 – 22.15
Večer so odprli nadebudni ljubitelju power blues rocka, lepo začinjenega z boogijem. Četverec z nadvse duhovitim imenom. Človek bi mislil, da bo gledal spopad samurajev na odru, gostijo z riževim žganjem ipd… pa kakšno hehe, heh… nadebudno gejšico…
Časovno omejeni fantje so zavidljivo ogrevali sicer maloštevilno občestvo, ki pa ni nikakor stalo križem rok in ni odlašalo z lastnim okajevanjem in opijevanjem. Kitara mestoma pridno koketira z Jimmy Pagejem in bend vodi mnogokrat v zapeljiv “boogie drive”. This kids can play! Definitvno. Seveda fantom primanjkuje izkušenj, kar se tiče obnašanja na odru, za kar pa morajo fantje sprva graditi več na samozavesti. Bobnar, kitarist in basist so nekajkrat vpadli v impozantne krajše “jamminge”, se celo spogledali s tradicionalnimi “seventies funky” linijami in denimo v tem trenutku vokalist, ko je “le inštrumentalno pokalo”, ni natanko vedel, kaj bi počel s svojo pojavo na odru. Morda mu drugič ne bi škodovala v rokah vsaj tamburin ali triangel, če so bili že Deep Purple bolj premožni v svojih zlatih letih in poslali v takšnih trenutkih Gillana za konge. Fantje znajo igrati, a kaj pretirano prepoznavno edinstveno navdušujočega žal ne ponujajo. Poleg tega morajo nujno delati na izgledu. Ne zadošča samo navaden T-shirt in jeans farmerke. Fantje nekaj “glamourja” in odbitosti, da se bodo ženske lepile na vas. Nujno!!! Vokal je privlačno umazan, kot se za šus surove sorte spodobi in ob poslušanju vokala je mogoče “zavohati vonj alkoholnih hlapov”, če veste kaj želim povedati? Ciljna publika? Vsi “zemeljski psi” in “bikerji”! General Musashi so nekaj za vas. Žur rock’n’roll umazanci. Le še pravi “bastardski image” je treba zgradit, pa bo.
MOONLIGHT SKY: 22.35 – 00.07
Za območje Slovenije izredno atraktivna skupina ter pridobitev. Kreacija pogumnih štirih mušketirjev, je izredna pojava na našem glasbenem polju, po svojski plati. Žal se tega zaveda vse premalo Slovencev. Kar igrajo Moonlight Sky bi denimo Skandinavci, Nemci, pa tudi vročekrvni prebivalci romansko govorečih dežel, razgrabili v trenutku z golimi rokami.
Za nameček pojdimo iskat možne vzporednice. Ali se še kdo spomni skupine HELP? Skupine ki ji ni bilo usojeno, da bi kdaj koli obstajala. In od kod to ime. Skupini ELP dodaš Hendrixa in dobiš HELP. Zakaj ravno Hendrix? Če bi Hendrix preživel do ustanovitve HELP, bi morda bili Moonlight Sky “slovenski HELP”. Vprašajte Miho Petrica. In vendar fant razvija svojo lastno prepoznavnost. Čuti se vplivni duh”Voodoo Chile”, kot se čuti v zvoku, ki je nadvse strupen skozi tuleče ostro zveneče vah vahanje. Eksperimentalni strup Jeffa Becka z “Wired” tako ni več daleč! Fant igra s prsti kitaro in levica opravlja glavnino dela. Redko to vidiš, še kralji “finger pickinga” kot je denimo Mark Knopfler, nosijo mnogokrat vsaj na palcu plastični podaljšek, naš Miha ima pa tam “le” svoj dolgi noht! Torej perfekcionizem, brez “umetnih” podaljškov. Torej fani! Težko boste kdaj ujeli od Mihe kakšno trzalico! Miha poseduje “izdelanost”. Je v osnovi že izdelan kitarist. Kaj gre tu zraven za moje pojme? Od odličnega imageja, ki ga oddaljuje od “slovenskih odrskih nesamozavestnih kmetov”, potem je oborožen do zob z odlično tehnično opremo, ki jo obvladuje “v piko” in tako opravičuje prav vse “nevarne igračke”, ki jih ima v posesti in jih preprosto z eno besedo povedano obvladuje! Z izdelanim igranjem. Osnovna platforma je zgrajena. Odskočna deska, ki mu nudi sedaj lahko prav vse, do česar se bo kot glasbenik želel zavihteti. Fant je definitvna prva atrakcija skupine. Poseduje tisto kar Slovencem manjka. Ko ga poslušaš igrati zveni svoje in poseduje “jajca”. Kar pogrešam pri mnogih slovenčkih je ravno lastna prepoznavnost. To ne pomeni, da nimamo odličnih kitaristov. Le preveč smo obsedeni z ugajanjem, z oponašanjem. Miha odstopa in uspeva pričarati tisto osnovno bit, ki jo posedujejo angleške in ameriške skupine, ki so spravile rock na noge! Pazite se tega fanta! Ima namreč še veliko za povedati!
Če prištejemo ostalo trojko, ki nadgrajujejo poanto rock glasbe, skrita v osnovi v kitarskem riffu, je tu sedaj napredno zasnovan četverec, kateri “pikira” na zahtevnejše poslušalce, kot osnovno bazo fanov. Odličen melodični preplet klaviatur (Ensoniq KS – 32) s kitaro in na drugi strani jazz rock fusion ritem linija povsem fluidno svobodnjaško zasnovane sekcije Moder/Kajtna, katera nudi obsežen prostor klaviaturam in kitari. Enostavno in preprosto jazz rock fusion band, ki nosi kanček Weather Report, v klaviaturah Chicka Coreo in posledično obdobje električnega 70’s Milesa Davisa, Return To Forever, a brez supersoničnega drvenja po klaviaturah. Moonlight Sky gradijo atmosfero. Tu ni prostora za “drmanje” in potratno tresenje not. Prednost ima atmosfera in ekspresija glavnih motivov.
Fantje so začeli z Angel, z udarnim vokalnim refrenom, ki je pritegnil pozornost množice, potem pa kaj hitro presedlali v svoj inštrumentalni repertoar. Popestrili so večer z vključitvijo Hendrixove klasike Red House, ki sem jo poslušal deset dni nazaj v izvedbi legendarnega Pata Traversa v Salzburgu. Obsežen glasbeni spekter, ki ga ponujajo Moonlight Sky, žanrsko praktično brez omejitev, jim omogoča omenjeno svobodnjaško gibanje in to je največji mik v njih samih, kot glasbeni pojavi. Nepredvidljivost, kanček spontanosti, jammi v živo dodatno solistično razpotegnjeni v improvizaciji. Fantje briljirajo v uigranosti in kemija med njimi deluje. Tudi novi član ekipe bobnar Aleš Kajtna, ki izhaja iz čistih jazz vod, je dokazal da je popolnoma pravšnja izbira za skupino.
Bila je Pluton – skladba apokaliptične skepse, prežeta s težkim kitarskim riffom transformacije, radijskim valovom prijazneje valujoča Lunin svit, ki jo je Anže odpel v angleščini, medtem ko je koncert dosegel absoluten vrhunec v zaključku z enim najmočnejših avtorskih skladb Ocean in pa enkratno odigrano priredbo skupine Leb i sol z naslovom Jovano, Jovanke. Ob tem je Miha opozoril na vsestranskost v So Hard To Live, ko je nataknil naprstnik in izvabljal tanek “Gilmourijanski zven” svoje solaž’ce! Perfekcija, v nulo!!! Prefinjenost pomešana z rockersko agresijo. Čutno valovanje atmosfere in dinamike. Fluidno s kančkom spontanosti in vživeto. Kdor je slišal album skupine in prišel na koncert tako kot jaz – prvič, je bil lahko povsem šokiran, kajti skupina zveni v studijskih posnetkih fino in mehko lebdeče v produkcije, v živo pa hudičevsko, drzno in trdo navito. Od Modrovega basiranja, so se Kajtni nekajkrat resonančno pošteno zatresle činele. Channel Zero res ni optimalen za glasbo tipa Moonlight Sky. Potrebujejo absolutno več odrskega prostora. Nujno! Psihadelični transcedentalni kader bi jim takoj prilepil na oder. Ahhhh, že spet sanjam o slovenskih Yes,…. Kržiču bi dodal nošo Petra Gabriela….. spet filozofiram.
Skupina je regularni del zaključila z neo prog rockersko (predvsem zaradi Andraževega načina petja) How Much? Publika je nagradila skupino z navdušenjem. Škoda, da nas ni bilo nekaj več, da bi izvabili še večji “groove”, ki si ga je skupina definitivno prislužila.
Tako so prišli še enkrat na oder in odigrali natanko to! The Groove. Napadalni Black Sabath “Ozzy era” riff v Mihovi režiji in njegov uničujoče navit “distortion” je preplavil Channel Zero in spravil na noge publiko, ki se ji je ob odličnem voklanem vživetem pristopu Andraža snelo. Miha je tu pokazal svoje roge, strupeno jahal svoj “vah” in njegova kitara je zavito krulila in tulila v noč. Zaključek je nadgradil Andraž z odličnimi “screami”, ki so bili za razliko od tistih v začetni Angel, kateri so se spogledovali s starim dobrim “seventies” Gillanom, frenetično shizoidnega “Carefull With That Axe Eugene” učinka. Bravo fantje! Rock “urnebes” v koncu!
Moonlight Sky so izreden potencial, ki so zgrajeni za svet. Že v samem temelju preraščajo “slovensko majhnost” in vendar potrebujejo absolutno podporo z naše domače strani. Kot rečeno! Zunaj bi jih pojedli. Potrebujejo “špile” zunaj. In komaj na začetku so. Izredna pridobitev, na katero smo lahko ponosni in ji pomagamo da zraste in se razvija naprej in nas tako bogati s svojim izročilom, izročilom osnovnega pomena besede “progresivno”. Moonlight Sky so skupina igrajo glasbo v današnjem času, za katero moraš biti utrgano pogumen. In igrajo natanko to kar želijo igrati. So avantgarda v opoziciji. Kot tudi še danes nesmrtni King Crimson, z vselej odbito aktualnim zvenom. Glasba za puriste! Z globino in prešernim intelektom.
Setlista
1. Angel
2. Devet osem
3. Rigg’s Family Shot
4. Pluton
5. Red House
6. Štirje svetovi
7. So Hard To Live
8. Lunin Svit
9. Ocean
10. Jovano, Jovanke
11. How Much?
—dodatek—
12. The Groove
