Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 20.09.2013
Število obiskovalcev: 40
Če kdo zmore, potem zmore Greg Koch. »Zviti kitarski genij«, »eklektični virtuoz«. Superlativi letijo na vsakem koraku. Mož je »doktoriral fiziko instrumenta« imenovanega kitara. Razdelal do potankosti vsako leseno trsko kitare. To je liga kitaristov Guthrie Govan, Dave Kilminster, Carl Verhayen. Sprva lokalni heroj ameriškega srednjega zahoda, doma iz Wisconsina (Milwaukee), si je kaj kmalu pridobil izjemen mednarodni ugled in velja danes za enega najbolj čislanih kitarskih gurujev kar jih je videl svet in do tega dne dal naš planet. Je avtor izjemne zbirke kitarskih učbenikov in DVDjev, je kolumnist glasbene revije, njegov glas se večkrat željno razlega po frekvencah radijskih valov, nadvse pa ga poveličuje dejstvo karakterja brezmejno zabavne osebe, ki nenehno brije tako norca iz sebe, kot bližnje okolice. Ni ga trenutka, ko ne bi Koch stresal šale bodisi na svoj, bodisi na tuj račun.
Greg Koch je zbral okoli sebe skupino in izdal v letošnjem maju album imenovan »Plays Well With Others«. Torej ,če zložimo sledeče: »Greg Koch Band« in »Plays Well With Others«, postane slika jasnejša. Torej na albumu je Greg Koch s skupino, gostuje pa mu cela liga visoko profiliranih mojstrov bluesa, od Joea Bonammase do Robbena Forda. Eden takšnih gostov je tudi John Sieger. A pojdimo še kanček nazaj.
Greg Koch je zbral za evropsko posadko svojih koncertov ob sebi 18. letnega sina Dylana Kocha, ki skrbi za bobne in basista Kurta Koeniga. Trio navadno zadošča. Nasploh v tem primeru. Greg Koch je lahko popoln instrumentalist, ali pa vokalist in instrumentalist v eni osebi. Odvisno kaj ga prime v trenutku njegovega kreativnega navdihovanja. Da pa vsa reč ne bi bila tako banalna in že mnogokrat preizkušena, je Greg povabil k sodelovanju za to turnejo posebnega gosta. To je prej omenjeni John Sieger. Sieger je prav tako izjemno spoštovan glasbenik, ki je svoje dni v Milwaukeeju vodil dva zelo popularna benda in sicer The R&B Caddets (v sodelovanju s Paulom Cebarom). Ti so delovali od leta 1980 do leta 1986, za njimi pa je ustanovil zasedbo Semi-Twangs, ki je delovala od leta 1986 do leta 1991. Naj navržem, da s Siegerjem in Semi-Twangs ni bilo šale, saj je njihov album »Salty Tears« iz leta 1988 vzbudil celo pozornost založbe Warner Bros, ki je skupino vzela pod svoje okrilje.
Dva asa na kupu torej. Greg »Gristle King« Koch in John Sieger. Sredi našega priljubljenega bluesovskega svetišča v Vrbi na Koroškem, Bluesiana Rock Cafe. Dve uri nastopa razdeljenega v dva dela,, z vmesno 15. minutno pavzo. Greg Koch je znani »endorser« za Teleaster kitare. Njegov vzdevek »Gristle King« je prevzela celo tvrdka T-Rex in z njim poimenovala serijo kitarskih efektov, ki jih predstavlja Greg Koch na svojih kitarskih klinikah. In nemara se Kocha kdo spominja, ko je svoje vragolije predstavljal v ljubljanskem Music Maxu sredi maja 2010. Takrat so prisotni dobesedno »komirali« od smeha toliko zabave jim je ponudil s svojim zafrkljivim značajem Greg. No to pot je bil Greg na odru kanček bolj resen. Kanček vzdržan. To ni pomenilo, da se je pretirano zadrževal, recimo temu le, da je kanček bolj uglajeno pristopal k vsej stvari. Je namreč s skupino na turneji in tu vladajo okvirji, v katerih se mora pragmatično sukati kvartet, da lahko vzdrži ekipa egov skupaj do konca nastopov.
Greg Koch je s svojo ekipo načel koncert s »shuffle« komadom Night Owl Now iz najnovejšega izdelka »Plays Well With Others« (2013). Prvi je pretegnil svoj vokal John Sieger in opozoril na izjemno moč interpretacije v podajanju čustev. Tudi v pretkanem prilagajanju barve glasu in nizanju čutnih kontrastov v skladbah. Izredno lep vokal. Skupina je s prve ponudila izjemen zvok, kjer razločiš padec bucike na tla. Izjemna toplina, lahko rečem žametost. Podprto ozadje z mehko brnečim in aktivno melodičnim basom, v kombinaciji s topovskimi zamahi mladega Dylana v ozadju, je paral s svojimi ornamenti Greg. Priročna preprosta skladba, ki je uvodoma podkurila peščico dobrih 30 prisotnih, bendu pa dopustila lepo mero uvodnega ogrevanja. Že druga skladba po vrsti imenovana Simone, prav tako z najnovejšega izdelka, je dala slutiti, da si je Greg že lepo ogrel prste, saj zahteva mnogo več prefinjenosti, glede na hrupno otvoritev koncerta. Tudi tu je John podajal vokale. V originalu na studijskem izdelku si vokale delita v tej skladbi Joe Bonamassa in Greg Koch, tako kot seveda kitarske dele. Užitek je opazovati malenkosti, ki se dogajajo na odru med izvedbo. Medtem ko polaga John polne akorde, preizkuša Greg vse mogoče čarovnije v zvoku in polaganju presunljivo iskrivih ornamentov, kot jih kreira njegova brezmejna bluesovska domišljija. Pa naj še kdo reče da zna biti blues dolgočasen! Greg je pravi orjak in njegova kitara v njegovih rokah deluje, kot malo dete, ki ga pestuje očka. Na prvi hip spominja Greg, kot bi sestavil skupaj Joea Bonamasso in našega Francija Zabukovca in mu naročil, da ukrade Tomažu Domicelju očala. Iz metra oddaljenosti lahko zaznaš vso tiho komunikacijo med kvartetom skozi koncert, kar bi bilo v veliki dvorani pravzaprav nemogoče. V enem od premorov se Greg obrne proti mlademu Dylanu in mu daje napotke, pa iz kota zabrunda Koenig: »Your son is mine, Greg!«, s čimer je namignil Gregu, naj vendar pusti pri miru ritem sekcijo skupine. Šalam res ni videti konca. Greg predstavi skoraj v vsaki skladbi uvodoma iz katerega akorda se razvija. Ob koncu ga imamo skoraj vsi poln kufer.
V nadaljevanju predstavi v skladbi Walk Before You Crawl naposled svoje vokalne karakteristike tudi Greg Koch, skupina pa posebej mehko sledi Gregu in doseže učinkujoče grabežljiv kontrast med njegovim macho robatim vokalom ter izvedbeno pretanjenostjo. Greg igra tu striktno s prsti in občasno spusti kak sočen »chicken pick«, s katerim dodatno zabeli prehodne dele. Mojstrska percepcija momenta in razmeščanja tonov. Da ne omenjam zabele s pull offi. Sledi silno zabavna Your Face iz albuma »4. Days In the South«, potem pa skok v country vode s pospešeno navitim kurjim pikanjem po strunah v Folsome Prism, ki je priredba Johnny Cashevega izvirnika! Narod v zraku! To bi moral slišati Mark Knopfler. V eni od usekanih solo eskapad znotraj te skladbe vrine Greg Koch, kot bi namazal maslo na kruh, dve glavni frazi Led Zeppelin klasike Heartbreaker. Šalam nocoj očitno ni videti konca. Sledi vrnitev na novi album z This Whole Town Has A Broken Heart, ki je še ena silno krhka blues skladba v kateri je zahtevan strogi občutek, v polnem iztržku pa prevzame solo z naprstnikom. Tu je tudi skladba Lattimore, pa znova novejša Spanish Wine, prvi del pa sklene še ena ultra-sonična finger picking lekcija s skladbo Spank It, ki jo je Greg posnel že leta 1995 na svojem prvem studijskem albumu »Strat’s Got Your Tongue«. Ta album je v lanskem letu še enkrat odigral in ponovno izdal. Ta točka je pripeljala prvi del do 100% vrelišča. Nor rally s finkerpickingom ob katerem ti zastane dih. Premor je več kot zaslužen.
V drugi del useka zasedba pričakovano. T novo Sho Nuff. Še enim »shuffle-om« torej. Za njo se zvrstijo nove What You Have To Lose., Whiskey Rainstorm, pa Down the Road. Ne izostane niti prelepa priredba Stevie Wonderjeve Cause We Ended Like Lovers, ki jo je Wonder napisal za Jeffa Becka, ta pa jo uvrstil izvirnik na svoj album »Blow By Blow« (1975). K sreči enkrat za spremembo nismo poslušali še »stotisočšestodevetnajstinstopete« verzije skladb Red House, Little Wing ali Spanish Castle Magic. Hvala bogu! Nobenega Hendrixa tokrat. Igra ga vsak. K sreči se mu je Greg tokrat v Bluesani popolnoma odrekel!
Greg je v eno od skladb hudomušno vtaknil tudi vodilni Blackmoreov riff skladbe Man On A Silver Mountain (Rainbow). Ne veš torej, kje te čaka presenečenje med njegovim koncertom. Tip je genialen v svoji iskrivosti. Olja na ogenj je prilil počasni blues v Drowning on a Dry Land. Očitno Gregova priljubljena koncertna točka, katero je posnel za svoj album iz leta 1969 »Years Gone By« tudi veliki Albert King. Ta točka mu daje obilo prostora, da vključi malho vragolij iz svojega bogatega arzenala obvladovanja šeststrunske teorije, Magično razmeščanje tonov. Greg na vokalu skuša biti izdatno grlen, robat in mačističen. Tu je tudi odlični instrumental Steppin’ Out in v zaključku še ena nova skladba Hey Godzilla!
Bomba! Dve uri igranja polnih jajc! Za peščico obiskovalcev. In kakšna kitarska lekcija izpod genija šamanskega Grega Kocha! Neprecenljivo. Mož te kupi hipoma s svojo brezmejno iznajdljivostjo, izkoriščanjem prav slehernega kvadratnega centimetra kitare, ki jo je očitno že davno tega preučil do konca. Dlje ne moreš priti v znanstvenem raziskovanju instrumenta imenovanega kitara. V Bluesiani smo zagotovo tega večera doživeli eno najslajših koncertnih avantur. Tudi najbolj zahtevni glasbeni gurmani, ki želijo svojim ušesom privoščiti nič manj, kot le brezhibno zvočno perfekcijo, so to pot zagotovo prišli na svoj račun. Nasploh je priporočljiv ogled koncerta Grega Kocha za vse tiste, ki zmotno menijo, da je bilo v bluesu vse že davno tega dorečeno. Greg Koch je preprosto presunil s svojo edinstveno glasbeno auro, ki se je upravičeno drži malha superlativov.
Galerija slik
