Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Trieste (Trst) / Teatro Miela / Italija
Datum koncerta: 19.03.2012
Število obiskovalcev: 250
Richie Kotzen, ta pronicljivi umetnik vražje kitarske igre, res ne potrebuje danes več široke predstavitve. Vseskozi je na turnejah, vseskozi sklada in ustvarja novo glasbo. Četudi je v toči koncertnih obiskov po Evropi zadnja leta le enkrat uspel obiskati Slovenijo , so njegovi stalni postanki v Slovenskem zamejstvu ponesli njegovo ime tudi med ožji krog slovenskih rockerskih navdušencev, s katerimi se redno srečujemo na Kotzenovh koncertih tako tudi v tujini.
Kotzenova nova turneja, je (v skladu s pričakovanji) znova oplazila Slovenijo z datumi za Zagreb (Hrvaška), Vrbo na Koroškem (Avstrija) in Trstom (Italija). Izmed treh destinacij, ki so ponujale prav vsaka zase posebno koncertno izkustvo obiskovalcu, je bil obisk koncerta v Trstu še posebej vabljiv. Če sem iskren, mi do tega dne Richiea Kotzena še ni uspelo ujeti v živo na konkretnem koncertnem odru. Vselej na podiju domačne izbe kluba Blueisana v Vrbi na Koroškem in enkrat na ladjici Nina II. sredi reškega pristana na Hrvaškem.
Teatro Miela je idealen prostor za tovrstne koncerte. Tu sta se nedavno zvrstila s svojima nastopoma tudi nepoboljšljivi blues kitarist Eric Sardinas in žametasti vokalist John Waite (ex-Bad English, ex-The Babys). Tako kot na koncertih obeh omenjenih izvajalcev, je tudi Richieja Kotzena pozdravilo dobrih 250 navdušenih, kar je bilo zanj dejstvo prava male odrešitve, glede na pogromno poraznih 80 obiskovalcev sredi hrvaške prestolnice dan poprej.
Ob deveti zvečer so že igrali luksemburški Porn Queen. Kvartet izziva s svojo neposredno surovo valečo rock n’ rollersko držo, v katero skuša vmešati blues iztočnice ter dodajati poleg kopreno južnjaškega melosa. Ob kombinaciji obilno poraščenih obrazov, Ray Ban očal in potetovirane kože, je kvartet hipoma vrgel svoja jajca na pladenj. Nastopu sicer ni manjkala konkretna mera zabave, korektne igre, vendar pa kvartet s svojo odrsko prezenco ni uspel prevzeti, saj mu manjka prave karizme, kot tudi avtorske pronicljivosti. Vse to kar so prkazali Porn Queen, počenjajo drugi mnogo bolje, ali so počenjali mnogo bolje. Začenši z The Black Crowes in naprej…
Porn Queen so hitro utonili v pozabo, na odru pa je s svojo spremljevalno ekipo nekaj preko desete zvečer že vskočil naš stari dušebrižni prijatelj in veliki kitarski heroj Richie Kotzen. Richie je v lanskem letu izdal svoj novi samostojni studijski album z naslovom »24 Hours« in tega je tudi izpostavil v koncertnem repertoarju. Pa vendar je set ista predstavljala malo presenečenje. Vanjo je Richie vključil kar sedem skladb albuma »Into The Black«, kar pomeni pravzaprav tri četrtine celotnega albuma. Gre za odlični album izdan leta 2006, ki tudi ob svojem izidu ni bil deležen tako pozornega koncertnega preigravanja, kot prav na tej turneji. Tako je koncert načela kar Sacred Ground, skladba iz prej omenjene plošče, v prvem delu pa so se izmenjavale točke novega albuma in albuma »Into The Black«. Lahko rečemo, da je tokrat Kotzen pristopil z bolj navito set listo in interpretacijo, kot velevajo izkustva obiska njegovih koncertov v klubu Bluesiana. Vsaj odrsko učinkovanje je bilo takšno! Udarni trio se je korenito razmahnil, čeprav Kotzena prostrani oder ni »zavedel« in možakar ni stresal posebnih trikov odrskega šov teatra. Tega glasbenik, ki je leta sproščanja testosterona s Poison pustil za seboj že davno, ne potrebuje. Zanj je jasno, da na odru govori le glasba. V roki vihteč črno Fender Telecaster kitaro, ki se ji ne odreka zadnja leta ni ti za hip in z igro desnice, ki se prav tako že lep čas poslužuje le izvedbe z rabo prstov. Glas Kotzenu odlično služi. Poseduje tisto polno prepričljivo in hipoma prevzetno težo grenke blues melanholije, ki se še vedno fenomenalno veže na njegov rockovski princip v katerega vpleta vplive funka in motown soul glasbe, vse to pa je podprto z močnimi blues vplivi. Kotzen je presenetil tudi z vključitvijo skladbe Player. Gre za izgubljeno točko iz časov snemanja albuma »Piece Sign« (2009), ki je Kotzen na album ni vključil. Takoj za njo se publika prebudi ob izvedbi priljubljene Fooled Again (»Go Faster«), za skladbo Peace Sign pa sledi daljši instrumentalni jam, kjer znova izdatneje spregovori Richiejeva enkratna manifestacija kitarske igre, prežete s tekočim sweeping-om.
Mož ostaja vsega spoštovanja vredna, izdelana odrska figura pravega frontmana, ki je v isti sapi edinstven kitarist ter vokalni interpret. Njegova igra ohranja, tudi po izkazanem v Trstu, vse zaščitne znamke po katerih je Richie vselej tako cenjen v svetu glasbe, zlasti pa elemente nepredvidljivosti, spontanosti in žareče senzitivnosti, s čimer se odklanja ta glasbenik od povprečja in uvršča v ligo najboljših . To so tisti elementi njegove izrazne vsebine, ki jih tako prožno, pristno in brezsramno še vedno prevaja edinstveni jezik kitarske igre tega glasbenika.
Cel koncert se lahko pohvali s superlativi, z eno samo izjemo. Po kakšni uri si Kotzen vzame nekaj trenutkov, da okara tonskega mojstra, naj vendar preneha premikati nastavitve na mešalni mizi in da jih vrne na nulto točko, torej tisto, ki je bila definirana med tonsko preizkušnjo. Teatro Miela je s svojim visokim stropom lahko zvočna past. V primeru tega koncerta, so jo slabše odnesli zlasti tisti, ki so sedeli pod balkonom, prav tako pa se je še pred mešalno mizo zvok difuzno izgubljal v prostoru. Stati si moral povsem spredaj, ali do dva, največ štiri metre od odra, da si ujel optimum zvočne slike koncerta.
Zasedba je svojo energičnost ponesla do vrhunca v zaključku s podivjano različico skladbe albuma »Peace Sign« imenovano Paying Dues, dvorano pa dokončno uročila z zelo priljubljeno Go Faster, ki jo je odigrala v dodatku. To točko je načel daljši uvodni instrumentalni jam, kjer si je zasedba še zadnjič dala polnega duška in se »razbesnela« na instrumentih, potem pa je Kotzen še zdanjič vzpostavil odlični kontakt na relaciji publika skupina, ob interpretaciji že omenjenega, zelo spevbnega standarda, ki v Kotzenovih set listah ne sme manjkati.
Ob koncu koncerta se ljudje nikakor niso želeli sprijazniti z dejstvom, da je vsega konec in še nekaj minut navdušeno aplavdirali v dvorani ter klicali Kotzena nazaj na oder. To je bil pravi dokaz, da je Kotzen z ekipo znova polno vžgal in pričaral še eno nepozabno koncertno seanso, ki se je publike globoko dotaknila. In ta pristnost odrske igre je tisto, kar išče obiskovalec. Brez potvarjanja, protetike umetničenja, skrivanja za efekti ali preusmerjanjem pozornosti od interpretacije glasbe z navlako odrskih kulis in leporečji katerim ni videti konca med skladbami. Za Kotzena šteje le glasba in njeno pristno podajanje. Vselej nekoliko drugače in vselej bravurozno. Tako prepričljivo in iskreno, da si ob koncu koncerta zabičaš vedno znova in znova, da se na tak koncert nedvomno ob prvi priložnosti znova z največjim veseljem vrneš.
Setlista
1. Sacred Ground
2. 24 Hours
3. Fear
4. The Shadow
5. Help Me
6. Love Is Blind
7. Player
8. Bad Situation
9. Fooled Again
10. My Angel
11. Livin’ In Bliss
12. Peace Sign
13. Instrumental Jam
14. You Can’t Save Me
15. Till You Put Me Down
16. Lie To Me
17. Paying Dues
—dodatek—
18. Go Faster
Galerija slik
