Kralj flamenko kitare PACO DE LUCIA ,1. 7. 2006, Arena, Pula, Hrvaška

Obveščamo Vas, da bo prvi koncert v sklopu 7. mednarodnega Histria Festivala 1. julija 2006 v puljski Areni, na katerem se bo predstavil eden največjih svetovnih kitaristov, Paco de Lucia.

BIOGRAFIJA

Paco de Lucia, eden največjih živečih kitaristov na svetu, se je rodil 21. decembra 1947 v Franciscu Sanchez Gomezu, provincialnem mestecu Cadiza na jugu Španije. Njegovo umetniško ime je posvečeno njegovi materi, Lucii Gomez.

Njegov oče, Antonio Sanchez, je igral kitaro v poznih urah, s čimer je služil dodatni denar za družino. Ravno on, Pacov starejši brat Ramnon de Algeciras in mojster flamenka, Nico Ricardo, so močno vplivali na Pacov slog igranja.

Prvi nastop je imel na Radiu Algeciras leta 1958. Brata Ramon in Pepe (pevec) ter Paco so danes polovica seksteta Paco de Lucia.

De Lucia je nekoč dejal: “Flamenka se učiš s pomočjo ljudi, ki jih videvaš, s katerimi igraš, učiš se ga s pomočjo družine, zabav. Nato izpopolnjuješ tehniko. Kitaristi ne potrebujejo študija. Veliki mojstri učijo mlajše, nadarjene inštrumentaliste. Cigansko življenje pa je anarhično. Ravno zato je flamenko način življenja brez discipline. Preprosto živiš in se učiš iz glasbe same.”

Korenine besede “flamenko” niso povsem znane. Nekateri trdijo, da se beseda naslanja na ljudstvo Fleming, ki je pripotovalo v Španijo, in pomeni “tuje” oziroma “ne-špansko”. Drugi sklepajo, da izraz izhaja iz arabske fraze “falah mengu”, kar pomeni “srečni v letu”.

Neizpodbitno pa je, da je flamenko mešanica mnogih kultur – ciganske, muslimanske, židovske – ustalil pa se je v španski Andaluziji. Njihovi vplivi so jasno slišni v čustvenosti interpretacije pevcev, v ritmih, v počasnih harmoničnih linijah na kitari.

Flamenko je – kot blues, s katerim ga pogosto primerjajo – glasba revne in ponosne manjšine. Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje kitare, petje, ples, ter mirne in eksplozivne ritme. Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti vse njegove kvalitete.

Leta 1958 je imel enajstletni de Lucia prvi javni nastop, leto kasneje pa prejel posebno nagrado na flamenko tekmovanju v Jerezu. Pri štirinajstih je imel turnejo s plesalcem flamenka, Josejem Grecom. Z njim je sodeloval kar tri sezone.

Medtem, ko je bil na ameriški turneji z Grecom, je Paco spoznal velikega Sabicasa, vplivnega kitarista, katerega ime je bilo sinonim za flamenko v ZDA. Ta ga je opogumil, da je pričel iskati svoj lastni slog. Paco je njegovemu nasvetu sledil, kar se je več kot očitno izkazalo leta 1970, ko je kot izvajalec debitiral v znamenitem Carnegie Hallu.

“Kitarist v flamenku nikoli ne sme biti v napoto pevcu”, je nekoč pojasnil de Lucia. “Gre za dialog. Pevec poje besede, ki jih v flamenku ni veliko. Kitarist nato sledi pevčevemu klicu. Gre za podporo in ne za razkazovanje talenta.”

Ko se je vrnil v Španijo, se je Paco predstavil na festivalu Flamenco Gitano, ter pri osemnajstih posnel svoj prvi album.

Z albumom “La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucia”, ki ga je izdal leta 1967, se je Paco pričel oddaljevati od tedanjega vpliva velikih mojstrov kot sta Mario in Riacardo Escuadero in leta 1969 s ploščo “Fantasia Flamenca” definiral svoj stil.

Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je bilo več kot deset posnetih plošč. Njun album, “Potro de Rabia y Miel” (1991), je bil zadnji, saj je Camaron umrl leta 1992.

Novi stil Paca de Lucie je postal bolj očiten na plošči „El Duende Flamenco” (1972). Sledili so še albumi „Fuente Y Caudal” (1973), „Almoraima” (1976), ki ga mnogi označujejo kot pravo mojstrovino, „Paco de Lucia Interpreta a Manuel de Falla” (1980), posvečen klasičnemu skladatelju, ki je bil oboževalec flamenko glasbe ter leta 1981 album „Solo Quiero Caminar”.

Zagrizeni pristaši flamenka so kritizirali njegove skoke v druge glasbene stile – v njegovem sekstetu so basist, bobnar in saksofonist – ter njegova sodelovanja, še posebno z jazz glasbeniki, še najbolj s pianistom Chickom Coreo in kitaristoma Johnom McLaughlinom in Alom Di Meolo. Dih jemajoči rezultati teh sodelovanj so bili dokumentirani na albumih kitarskega tria “Castro Marin” (1979), “Passion Grace and Fire” (1982) in “Friday Night in San Francisco “(1981).

Posnel je tudi glasbo za filme “Carmen”, “La Sabina” in “Balet Los Tarantos”, ki je bil predstavljen v prestižnem Teatro de la Zarzuela v Madridu.

Kakorkoli, Paco se je vrnil k čistemu flamenku, s spektakularnim albumom “Siroco” (1987), ter se nato spet vrnil k zvočni fuziji s ploščo “Zyryab” (1990), na katerem je gostoval tudi sloviti Chick Corea.

De Lucia spretno zanika obtožbe, da je izgubil svoje korenine ali da je izdal smisel flamenka. “Nikoli nisem izgubil korenin svoje glasbe, kajti posledično bi izgubil sebe” , je dejal. “Skušal sem doseči, da bi tradicija podala roko iskanju novih, inovativnih idej, ter jih vključila v flamenko.”

“Nekoč sem se bal, da bom izgubil sebe” je dodal, “zdaj pa sem spoznal, da tudi če bi hotel, bi ne mogel igrati drugega. Sem kitarist flamenka. Če bi igral karkoli drugega, bi to še vedno zvenelo kot flamenko.”

(Povzeto po: Fernando Gonzales)

Celoten spored 7. mednarodnega poletnega Histria festivala ter informacije o predprodaji vstopnic v Sloveniji  (IZBRANE KOMPASOVE POSLOVALNICE)  si lahko ogledate na spletni strani: http://www.histriafestival.com/Program2006.htm