Kralj(a) ponoči!

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Teatro Fondamenta Nuove, Benetke, Italija
Datum koncerta: 28.04.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 20 evrov

Bila je čudovita sončna nedelja v Benetkah, ko sva v popoldanski senci predverja Teatra Fondamenta Nuove, kramljala z Willom Oldhamom. S svojim pravim imenom se mi je predstavil, drugače je znan po tem, da za bolj uradne pogovore želi, da se ga naslovi z umetniškim imenom, torej Bonnie ‘Prince’ Billy. Vendar najin pogovor ni bil uradne narave, pač pa povsem neformalen in zelo sproščen, kar pa ni presentljivo saj je Will zares prijazna in topla oseba.
V okolici teatra ni bilo dosti ljudi, v glavnem samo organizatorji koncerta, ter nekaj njihovih prijateljic in ljudje, ki so v nekakšni povezavi z Bonniejem, pa novinar za neko italijansko glasbeno revijo in moja malenkost. Iz dvorane pa je bilo že slišati bobnanje in kot je omenil Will, se počasi odpravlja na tonsko vajo, kjer je že bil njegov trenutni bobnar na tej zadnji veji koncertne turneje, ki se je zaključevala ravno s tem koncertom, torej eden najmlajših in prav gotovo najboljših bobnarjev predvsem improvizirane glasbe, Alex Neilson.

“Precej utrujeni smo že in dobro je, da bo zdaj nekaj prostega časa za počitek. Ampak tukaj je pa zares lepo.” je dejal Will, kmalu za tem pa sva odšla v dvorano na tonsko vajo, za kar gre posebno zahvalo pripisati predvsem Enriceju, glavnemu organizatorju koncerta, ki mi je že prej omogočil to neomejeno gibanje, ter mi nekoliko razkazal ta čudovit koncertni prostor, ki se lahko pohvali tudi z zares odlično akustiko. Dvorana sprejme okoli dvesto ljudi in nekaj čež deveto uro zvečer se jih je približno toliko tudi zbralo.
Nekaj ur pred tem pa je še prazno dvorano polnil zvok Willovega glasu in njegove kitare, ter Alexovih bobnov. Uigrano sta se sprehodila skozi nekaj skladb, v celoti sta zaigrala “A Sucker’s Evening” in “Beast For Thee”, ker pa ni bilo večjih težav z uravnavanjem zvoka in so se s tonskim tehnikom hitro uskladili, sta zaigrala še skladbo “Love Comes To Me”, iz aktualnega lansko letnega albuma The Letting Go in končala. To je bila tudi edina pesem od teh treh, katero sta zaigrala tudi potem na nastopu, vendar v precej drugačni peobleki. Vse pesmi z vaje so bile izredno eksplozivne, medtem ko so bile tiste s koncerta izpostavljene dosti večjemu razponu dinamike, vse od spiritualno obarvanih do skladb, ki so mejile že na free jazz, kar je bilo sila zanimivo glede na obseg prisotnih glasbil. V bistvu ni bilo niti za trenutek pogrešati kakšnega drugega glasbila, saj je prav neverjetno koliko emocij sta izvabila samo iz teh dveh inštrumentov, glasilk in nekaj dodatnih tolkal, ki so služila kot samostojni inštrumenti ali pa kot bobnarske paličice. Med drugim je Bonnie tudi prav po volčje zavijal tam z roba odra, Alex pa je z usti držal zvončke in zvončkljal, obenem pa je igral bobne tudi s komolci, ter se dokazal kot zares izjemen in izredno inovativen glasbenik, ki ne pozna ovir. Nič čudnega potem, da je prav on zasedel bobnarski stolček, ko se je Jandek, verjetno najbolj mistificirana glasbena persona ali kolektiv, vseh časov po 27 letih snemanja in po več kot tridesetih izdanih albumih, brez enega nastopa ali uradnega intervjuja, končno odločil za prvi živi nastop.

Pred tem sem Willa vprašal kako je prišel do ideje, da igra tokrat samo z bobnarjem, saj je pred tem nastopal s skupino v bolj klasični obliki in je preprosto odvrnil, da z Alexom zelo rada igrasta skupaj in zato pač igrasta. Kemije med njima ne manjka, niti ne manjka komunikacije in tudi zelo sta bila zgovorna, vendar tistega, kar sta govorila samo med seboj ponavadi ni bilo mogoče slišati zaradi preglasnih aplavzev, največkrat se ni slišalo niti tistega kar sta govorila publiki po mikrofonu! Enkrat smo ujeli samo, konec Bonniejevega stavka “no, počasneje kot sinoči! Jezus!”, kar je sprožilo val smeha med publiko. In že sta bila globoko v pesmi.
Vseskozi sta bila izjemno dobre volje in Alex se je že kmalu izpovedal, da je zelo vesel, da je njun zadnji nastop ravno tu, ker je zares čudovito, ter da sprejemata glasbene želje, na kar ga je nasmejani Will prekinil “zakaj njih sprašuješ kaj igrati?” in sam nadaljeval, da mu je tu vedno v veselje nastopati (nazadnje je bil tu decembra 2005). Pripomnil pa je še to, da je Alex tokrat prvič v Benetkah in je zato “Venecian virgin”, kar je seveda sprožilo salve odobravanja s strani publike. Zatem je Bonnie dejal, “z Alexom se poznava že kakšna štiri leta. Spoznala sva se na Škotskem in prav takrat sem se prvič seznanil tudi s to skladbo”. “Molly Bawn”. Zagotovo ena tistih skladb, ki jih Bonnie zaigra bolj po redko, vendar je vseeno s svojo baladno vsebino požela precejšnje navdušenje, vseeno pa ne takšnega, kot so ga bile deležne njegove avtorske, uvodna “I See A Darkness”, pa klasike iz obdobja Willove skupine The Palace Brothers oz. Palace Songs, “Pushkin”, “O Lord Are You In Need?”, in “Agnes, Queen Of Sorrow”, ter kasnejše skladbe, ki se nahajajo predvsem na albumih Bonnieja ‘Princea’ Billyja, kot so “A Minor Place”, “Death To Everyone”, “My Home Is The Sea”, ter druge. Zelo dobro pa so bile sprejete tudi manj znane skladbe, ki se nahajajo na redkejših, predvsem kolektorskih izdajah, kot je npr. pesem “In My Mind”, ki se nahaja na istoimenskem EPju in je bila očitno glasbena želja oboževalca, ki je prišel iz Islandije in je bil na sledi evropske koncertne turneje Bonnieja, kot je povedal pred nastopom, bo to že njegov sedemnajsti koncert Bonnieja. Prav tako pa ima tudi vse možne Oldhamove glasbene izdaje, razen ene, kar pa ni majhen zalogaj, saj so nekateri naslovi sila redki in zelo težko dosegljivi (tudi cenovno!), Will pa velja tudi za enega bolj produktivnih glasbenikov. Kot je omenil ta fant je za vinilno ploščo albuma Viva Last Blues preko E-Baya odštel 200 ameriških dolarjev!

V veliki meri pa so bile vse pesmi tako močno spremenjene od izvirnikov, da se jih je ponavadi spoznalo šele preko besedil, tako radikalno svoje pesmi ponavadi spremeni samo še Bob Dylan. In ker je Bonnie že prav znan po tem, da se občasno loti kakšne zanimive priredbe, med drugim je posnel že pesem “Don’t Cry For Me Argentina”, na nekaterih predhodnih koncertih pa je izvajal uspešnico Dolly Parton oz. Whitney Houston “I Will Always Love You”, je tokrat zaigral priredbo zimzelene uspešnice skupine Nazareth, “Love Hurts”, ki je bila posvečena “ljubljeni osebi, ki je danes na žalost ni tu, Dawn McCarthy”, ki je spremljala Bonnieja na preteklih koncertih.
Morda nejvečje odobravanje publike, ki je bila prav tako odlično razpoložena celi dve uri, kolikor je nastop trajal, pa je bil deležen nekakšen venček oz. sklop dveh pesmi, prepletenih med seboj, katero sta izvedla, kot zaključno pesem večera. Začela sta s pesmijo “Even If Love”, ki se nahaja na pretežno akustičnemu albumu Master And Everyone, ter po prvemu refrenu radikalno spremenila tempo in melodijo, ter se brez postanka lotila pesmi “New Partner” z albuma Viva Last Blues oz. nekoliko modernejšo verzijo z albuma Bonnie ‘Prince’ Billy Sings Greatest Palace Songs, na katerem je Will nekaj najboljših skladb s preteklih albumov na novo posnel v Nashvilleu v country stilu. Po nekaj minutah ponovita postopek in se zopet vrneta na prvotno melodijo in tempo, ter dokončata “Even If Love”.
Brez besed razen morda, mojstrsko! Če si sposodim naslov ene od Willovih pesmi, ki zares dobro ponazori celoten večer, “A King At Night”, samo, da sta bila tokrat nočna kralja dva. In ta neskromni kraljevi naslov si prav zares zaslužita.

Setlista

01. I See A Darkness
02. In My Mind
03. Lion Lair
04. Another Day Full Of Dread
05. John The Baptist
06. Pushkin
07. Strange Form Of Life
08. Wai
09. Cursed Sleep
10. Love Comes To Me
11. A Minor Place
12. Madeleine Mary
13. Love Hurts
14. The Seedling
15. O Lord Are You In Need?
16. May It Always Be
17. Molly Bawn
18. You Have Cum In Your Hair And Your Dick Is Hanging Out
19. 64
20. Master And Everyone