Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Trst (Trieste) / Piazza Verdi / Italija
Datum koncerta: 08.08.2014
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 0,00€ (prost vstop!)
Tržaški poletni festival skoraj vsako leto postreže z enim ali več zanimivih koncertnih nastopov, ki so vredni pozornosti glasbenih (predvsem progrockovskih) ljubiteljev iz dežele pod ‘senčno stranjo’ Alp. Tokrat se je v bližini glavnega trga znašel izkušeni klaviaturski mojster Alex Carpani s svojim bandom, ki je letos izdal nov studijski album z naslovom »4 Destinies« (2014). Alex in njegova tovarišija, ki od italijanskih rojakov v svojih vrstah vsebuje pevca Joeja Sala, kitarista Ettorea Salatija (nekdanji član italijanske simfoprog skupine The Watch), basista GB Giorgija in bobnarja Alessandra Di Capria, večinoma prisega na simfonični prog rock, kakršen se je igral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z uporabo ‘tradicionalnega’ nabora klaviatur (klavir, hammond orgle, melotron, moog) ter pod močnim vplivom italijanskih predstavnikov tovrstne glasbene scene.
Verjetno bi se na ta koncert zgrnilo pol manj obiskovalcev kot sicer, če Alexov band ne bi na koncertne odre s seboj pripeljal posebnega gosta, legendarnega pihalista Davida Jacksona (ex-Van Der Graaf Generator), s katerim so uspešno sodelovali na aktualnem albumu »4 Destinies«, čeprav je najbrž bolj malo verjetno, da se jim bo pridružil za dlje časa. Kljub zavidljivemu številu let še vedno izjemno karizmatični, duhoviti in lucidni Jackson je čisto posebna odrska pojava, kar vsi ljubitelji skupine Van Der Graaf Generator (skrajšano VDGG) že dolgo dobro vejo. Z nepogrešljivo mornarsko-škotsko čepico ovenčani pihalist je eden redkih glasbenikov, ki lahko istočasno igra tenor in alt saksofon. Razen svojih fascinantnih veščin na tenor in alt saksofonu, se je Jackson v tem večeru predstavil še na številnih drugih pihalih kot so sopran saksofon, flavta, blok flavta, pastirska piščal in frula, poleg tega pa se je izkazal še kot odličen žvižgač in odrski zabavljač. S svojimi ‘vesoljskimi’ kretnjami in duhovitimi dovtipi je med igranjem spodbujal celoten band in narekoval tempo, kar pomeni, da so posamezne skladbe pod Davidovo spodbudo zagotovo odigrali še bolj strastno in zavzeto kot bi jih sicer.
Koncert, kjer sta bila gospoda Jackson in Carpani nedvomno glavni ‘atrakciji’ večera, čeprav tudi ostali člani Alexovega spremljevalnega banda ‘nikakor niso od muh’, se je odprl z znano, mračno improvizacijo, ki ni bila nič drugega kot uvod v VDGG klasiko »Darkness (11/11)« ob kateri so gotovo nekaterim dolgoletnim privržencem te nepozabne angleške progrockovske skupine zagomazeli mravljinci po hrbtu. Medsebojna uigranost Alexovega banda je bila skozi celoten večer na izjemni ravni in razen določenih težav z oscilacijo na klaviaturah zaradi česar je nekajkrat za kratek čas prav nemarno zapraskalo in zabrenčalo, da se jim je skorajda porušil celoten zvok, ni bilo kakšnih večjih ali daljših težav.
Maestro Carpani je izjemen klaviaturski virtuoz, ki se je marsičesa naučil od Keitha Emersona (Emerson, Lake & Palmer, ex-The Nice) in Tonya Pagliuce (ex-Le Orme), pri čemer je z izvornimi klaviaturami sedemdesetih let prejšnjega stoletja uspel ustvariti tudi avtentični zvok iz tistega obdobja. Salatijeva električna kitara, ki se je čudovita zlivala z Jacksonovimi saksofonskimi pasažami, je uspešno zapolnila zvočni kolaž tudi na tistih VDGG klasikah, kjer originalno ni bilo kitarskih pasaž, medtem ko je bas pedala v originalni izvedbi Hugha Bantona uspešno zamenjal Giorgijev bas. Bobnar Di Caprio je bil edini, ki je imel nekaj težav z ‘nadomeščanjem’ Guya Evansa, kar se je najbolj slišalo med izvedbo VDGG zimelena »Man-Erg«, kjer je v svoje bobnanje vložil premalo žara in silovitosti. Še posebno pa je že od prve izvedbe dalje navdušil pevec Joe Sal na katerega je padlo izjemno težko breme nadomeščanja vokalnega prispevka legendarnega Petra Hammilla.
Sal se ni izkazal samo kot dostojna zamenjava za Hammilla, še zlasti v bolj ‘umirjenih’ sekcijah posameznih VDGG izvedb, temveč je dokazal, da bi s svojimi variabilnimi pevskimi sposobnostmi lahko dobil delo pri številnih žanrsko povsem različnih izvajalcih. Jackson je bil seveda posebno poglavje zase, saj se je popolnoma zlil v ‘vročico večera’ in se kar ni mogel odtrgati od svoje pisane ponudbe pihal, pri čemer Carpanijeva izjava, da gre za ‘Hendrixa saksofona’ ni zvenela prav nič pretirano. Enega izmed bolj zabavnih trenutkov tega večera je predstavljala kratka Jacksonova šala. Z besedami ‘tole kontrolira vse’ je v roke vzel pastirsko piščal in nato del publike ‘hipnotiziral’ do te mere, da so začeli blejati kot trop poslušnih ovac pri čemer so se vsi dobro zabavali.
Alex Carpani in njegovi pajdaši so svoj novi album odigrali v celoti, kar pomeni da so odigrali vse štiri skladbe s »4 Destinies«, ki je mimogrede zelo dober dosežek. Z izvedbo avtorske skladbe »The Infinite Room« je koncert dosegel svoj vrhunec. Od VDGG klasik smo v rednem delu slišali še fantazmagorični »My Room (Waiting For Wonderland)«, zaradi Jacksonovih saksofonskih eksplozij pričakovani »Killer«, veliko presenečenje »Boleas Panic« in nepogrešljivi zimzelen »Man-Erg«. S slednjim so tudi zaključili redni del nastopa. Najbolj zanimivo pri Alexu in njegovi kompaniji je to, da besedila na Carpanijevih avtorskih skladbah vsebujejo tako angleščino kot italijanščino, pa tudi zvočna narava posameznih del variira med britanskim in italijanskim pogledom na prog.
Ob tem res ni čudno, da so pritegnili Jacksonovo pozornost, čeprav je po svoje smešno, da na stara leta rajši nastopa z njimi kot z VDGG s katerimi se pred leti ni razšel na najbolj prijazen način. Njegove navdušene besede, da se je ‘prvič znašel v Trstu’, sploh ne bi bile potrebne, če bi se leta 2009 pobotal z VDGG triom in že tedaj z njimi nastopil na osrednjem tržaškem trgu. Edina kritika tega fantastičnega koncertnega večera leti na dodatek. Problem ni bil v tem, da slučajno ne bi bilo lepo slišati kultnega inštrumentala »Theme One«, edine priredbe v povesti VDGG, temveč dejstvo, da so približno tri minute dolgo skladbo po nepotrebnem razvlekli kar na 25 minut. Namesto, da so poskrbeli za pretirano razvlečeno odrsko slovo, bi lahko brez težav odigrali še tri VDGG priredbe ali pa Carpanijeve avtorske skladbe z njegovih prvih dveh studijskih albumov. Še sreča, da sta nas vmes, vse do konca, zabavala fenomenalno dobro razpoloženi Jackson in pevec Sal, ki se je med vokalnim improviziranjem za kratek čas sprehodil med publiko.
Nastop Alexa Carpanija, Davida Jacksona in njunih nadobudnih pajdašev je bil vreden ogleda vseh ljubiteljev italijanske simfoprogrockovske scene in nepozabne Van Der Graaf Generator zapuščine. Iz sebe so v tem večeru res izvlekli maksimum in glede na to, da je bil koncert popolnoma zastonj, tako da so se tu in tam med publiko znašli tudi nekateri, vizualno, starostno in sociološko gledano, dokaj nepričakovani obiskovalci, se je povsem nesmiselno pretirano pridušati nad razvlečenim »Theme One« zaključkom, katerega nosilni motiv nam je še dolgo po slovesu Alexovega banda odmeval v ušesih.
Setlista
1. Darkness (11/11)
2. My Room (Waiting For Wonderland)
3. The Silk Road
4. Killer
5. Sky And Sea
6. Boleas Panic
7. The Infinite Room
8. Man-Erg
9. Time Spiral
—dodatek—
10. Theme One
Galerija slik
