Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 03.10.2008
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 28,00€
Ime La Famiglia Superstar ljubiteljem glasbe sicer ne pomeni veliko, a če se zgolj za hip pomudimo ob članih skupine, ugotovimo, da to sestavljajo možje z nadvse zavidljivimi in razburljivimi rodovniki. Basist Marco Mendoza je svoje usluge nudil legendam, kot so Whitesnake, Thin Lizzy, Blue murder, Ted Nugent, Derek Sherinian in George Lynch, frontman Terry Ilous je pel za hard rockerje XYZ, kitarist Steve Saluto je spremljal Jeffa Berlina in Buddya Milesa, bobnar Atma Anur pa skrbel za ritem pri Kotznu in Vicious Rumours. Čeprav se spričo raznovrstnih porekel glasbenikov, ki prihajajo iz vseh koncev sveta (Mendoza živi v Kaliforniji, Saluto v Italiji, Anur pa trenutno na Poljskem) zdi, da gre zgolj za kratkoročen projekt, za katerim tičijo predvsem trenutne finančne potrebe, nas je La Famiglia Superstar presenetila najprej z novico, da snema album, nato pa še z odličnim koncertom.
Bluesiana ta večer sicer ni bila polna, a to nikakor ni pokvarilo vzdušja, prav nasprotno, zdelo se je, kot da bi nas ti velikani polpretekle zgodovine obiskali v domači dnevni sobi. Seveda je bil glavna atrakcija Marco Mendoza, širokopleči temnolasec z nenavadno tankimi nožicami, ki je poleg basiranja tudi odpel nekaj pesmi ter skupaj z miniaturnim Terryem Ilousom uspešno animiral občinstvo. Poleg vsesplošne virtuoznosti gre Mendozi zavidati tudi dejstvo, da je letos poleti na festivalu Rocklahoma imel priložnost igrati z eminenco Georgem Lynchem, potem, ko je njegova skupina med nastopajočimi zapolnila praznino, ki je nastala po še enem neuspelem poskusu oživitve Dokkenov. Steve Saluto, ki je po imageu nekoliko spominjal na Michaela Schenkerja, je impresioniral s svojo tehniko in zbledelim Fenderjem, na katerega je nasadil povsem nov “levičarski” vrat, Atma Anur pa je povsem upravičil svoj nadimek “Jimi Hendrix bobnov”, ki mu ga je pred leti nadel Neal Schon.
Pisana družba je začela s svojimi skladbami, nekje proti sredini nastopa pa nas je neizmerno razveselila s klasiko Here I Go Again (Whitesnake), ki je tudi brez klaviatur zvenela presenetljivo spevno in sveže. Pomanjkanje avtorskega materiala so uspešno nadomestili tudi z različnimi priredbami XYZ, kot sta bila Inside Out in What Keeps Me Loving You, ter improvizacijami, ekshibicijami in drugimi bolj ali manj primernimi norčijami (glej fotografije), ki so še dodatno popestrile dogajanje. Od priredb velja omeniti tudi Higher Ground (izvirnik v lasti Stevieja Wonderja, znana je tudi izvedba Red Hot Chilli Peppers) in pa Blackbird (The Beatles), ki smo je bili deležni v bisu po frenetičnemu aplavzu ob koncu nastopa.
La Famiglia Superstar je tako poskrbela za odlično zabavo in občinstvo ogrela tako z glasbo kot s pikantnimi dovtipi ter dialogi, s katerimi so člani z odra nagovarjali ženski del publike in trdili, da so samski, saj naj bi bile poročene zgolj njihove žene. Resničnost v dokaj praznem in komornem zaodrju je bila povsem drugačna. Po opravljenem “šihtu” je Terry odigral partijo bowlinga (Bluesiana nudi gostujočim glasbenikom poleg drugih ugodnosti tudi omenjeno razvedrilo), Steve se je zapletel v pogovor z enim od glamersko usmerjenih “lokalmatadorjev”, ekipa Rocklinea pa je udarila debato z bobnarjem, od katerega smo izvedeli nekaj vse prej kot zavidanja vrednih podatkov o življenju potujočega glasbenika srednjih let. Žensk pa od nikoder.
La Famiglia SuperStar (približna) set lista:
1. Can You Tell Me
2. Got To Believe
3. I Miss You
4. Higher Ground
5. Another Rain
6. Here I Go Again
7. Never To Late
8. Come Around
9. Inside Out
—dodatek—
10. What Keeps Me Loving You
11. Blackbird
Galerija slik
