Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Pordenone / Deposito Giordani / Italija
Datum koncerta: 26.01.2013
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 18,00€ / 22,00€
Skorajda eno leto po tem, ko je 24. marca 2012 del ekipe Rocklinea v Pordenoneju prisostvoval nastopu legendarnih Le Orme in Banco Del Mutuo Soccorso, so se na istem prizorišču vnovič oglasile ‘Stopinje’ (Le Orme), a tokrat v družbi New Trolls, še ene kultne skupine iz zlate dobe italijanskega progresivnega rocka. Navkljub temu, da vse omenjene italijanske progresivno rockovske veličine že od konca sedemdesetih ne dosegajo večjih komercialnih uspehov so še danes v svoji domovini izjemno priljubljeni med vsemi ljubitelji dobre glasbe, nekaj izmed njih pa celo še danes, predvsem prek novih studijskih izdaj, dosega visoke artistične standarde nekdanjih časov (med njimi tudi Le Orme in New Trolls). Zato ni bilo presenečenje, da je bila dvorana skorajda popolnoma napolnjena, čeprav je prišlo nekaj manj ljudi kot lansko leto, ko so poleg Le Orme gostovali prav tako izjemno priljubljeni Banco Del Mutuo Soccorso.
Prvi so nas s svojo odrsko prisotnostjo razveselili Benečani Le Orme, ki vnovič delujejo kot trio, katerega sestavljajo edini originalni član, bobnar Michi Dei Rossi, klaviaturski genialec Michele Bon in basist/pevec Fabio Trentini. Legendarni pevec Jimmy Spitaleri se je v tem času vrnil nazaj k svoji skupini Metamorfosi, prav tako na odru ni bilo več kitarskega virtuoza Williama Dotte. Oba sta bila na lanski turneji gostujoča člana v podporo najnovejšemu Le Orme albumu »La Via Della Seta« (2011), konceptualni mojstrovini o potovanjih Marca Pola. S svojo prisotnostjo sta pomembno razširila in na marsikaterih mestih celo izboljšala celoten zvočni kolaž, a legendarni band zdaj vnovič deluje kot trio. Čeprav je Spitaleri eden najboljših italijanskih rock pevcev in je škoda, da svojega sodelovanja ni podaljšal, so Le Orme tudi brez pravega’ pevca in kitarista še vedno fantastičen band. Sicer pa so večino svoje kariere preživeli kot trio. Trentini se namreč poleg navdušujočega igranja bas kitare in akustične kitare povsem spodobno odreže tudi v pevski vlogi. Michele Bon je ta hip eden najboljših italijanskih klaviaturistov, idealni naslednik originalnega klaviaturista Tonya Pagliuce, sploh in zato ne bi preveč pretiravali, če bi ga poimenovali kar italijanski odgovor na Keitha Emersona. Bon je kot kaka hobotnica ves čas preskakoval med hammond orglami, mini moogom, električnem klavirjem ter kitarskim sintetizatorjem in kot za šalo sprožal burne valove navdušenja med vsemi prog rockovskimi gurmani.
Poglavar in starosta skupine Dei Rossi, še vedno eden boljših bobnarjev italijanske prog rock scene, je medtem poleg izobilja strastnih ritmičnih fines marljivo skrbel tudi za dobro razpoloženje v dvorani, predvsem z raznimi šaljivimi dovtipi med posameznimi izvedbami. Le Orme so svoj nastop odprli z z inštrumentalom »L’Alba Di Eurasia« ter »Il Romanzo di Alessandro«, otvoritvenima skladbama s prej omenjenega albuma »La Via Della Setta«. To ni bilo presenečenje, saj gre za zares odličen album, ki je povsem primerljiv z njihovimi najboljšimi dosežki iz sedemdesetih. Glede na to, da letos mineva 40 let od izida Le Orme mojstrovine »Felona e Sorona« (1973), njihovega najbolj cenjenega studijskega dosežka, je bilo pričakovati, da bo večina koncertne set liste vsebovala predvsem skladbe s te klasike italijanskega progresivnega rocka. To se je tudi zgodilo in tako smo lahko uživali ob zvokih večnih »Felona e Sorona« zimzelenov kot so »Sospensi nell ‘incredibile« »Felona«, »Sorona«, »L’Equlibrio« in »Ritorno al nulla«. Seveda v tem večeru poleg nepozabnih klasik kot sta »La porta chiusa« in »Sguardo verso Il Cielo« ni manjkal tudi njihov največji hit »Gioco di Bimba«, ki jim je leta 1972 prinesel mednarodni sloves. Le Orme so vnovič opravičili svoj dolgoletni sloves ene izmed najboljših italijanskih koncertnih skupin sploh in nas v dobri uri in pol, kolikor dolgo je približno trajal njihov nastop, spravili v popolno ekstazo na krilih svoje simfonično prog rockovske epike z zvrhano galono klaviaturske virtuoznosti v režiji neverjetnega Bona.
New Trolls, naslednja legendarna skupina iz zlate dobe italijanskega prog rocka, ki je nastopila v tem večeru, se je tako znašla pred precej zahtevno nalogo, da ohrani ali celo nadgradi enkratno vzdušje, ki je po nastopu njihovih vrstnikov zavladalo v dvorani. Omeniti je treba, da so New Trolls zaradi legalnih vzrokov v zvezi z nekdanjimi člani nastopali pod imenom La Storia New Trolls, kar je po svoje žalostno, saj se jim to dogaja že praktično skozi celotno kariero, vse od časov, ko so leta 1972 prvič (začasno) razpadli. Zato v tem trenutku obstaja dve, med seboj skregani verziji tega legendarnega banda. New Trolls so od nekdaj prisegali na veličastni orkestralni zvok s pomočjo katerega so izoblikovali svoj specifični ‘baročni rock’. V preteklosti so večkrat sodelovali s simfoničnim orkestrom, a v tem večeru je bilo seveda nemogoče, da bi na oder pripeljali orkester. Zato pa je neformalni poglavar skupine, glavni pevec, ritem kitarist, klaviaturist in flavtist Vittorio De Scalzi, ki je bil v tem večeru neverjetno razpoložen, da ga je, po domače povedano, kar ‘metalo’ po odru, v tem večeru zadoščal za celoten orkester.
Od originalnih New Trolls članov mu je družbo delal nič manj legendarni Nico Di Palo, nekoč eden najboljših italijanskih kitaristov sploh, katerega so številni konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih primerjali celo z Jimijem Hendrixom. Po tragični avtomobilski nesreči ima Di Palo polovico telesa paralizirano, tako da revež težko hodi in ne more več igrati kitare, zato zdaj z eno roko igra na klaviature ter opravlja vlogo dodatnega pevca. In pri tem je, kljub krutemu dogodku, ki ga je oropal igranja njegovega najljubšega inštrumenta, preklemano učinkovit! New Trolls so leta 1971 postali veliki inovatorji, ko so odkrili simfonični prog rock na baročni način in začeli kreirati veličastne in svečane orkestralne aranžmaje po katerih so še danes najbolj cenjeni. Njihov največji dosežek še vedno ostaja »Concerto Grosso N. 1« (1971), katerega so po pričakovanju v tem večeru izvedli skorajda v celoti in nas tako razveselili na najboljši možni način. Sicer pa niso manjkale tudi izvedbe s »Concerto Grosso N. 2« (1976) in »Concerto Grosso: The Seven Seasons« (2007); oba albuma sta slogovni nadaljevanji njihove največje mojstrovine, čeprav še zdaleč nista tako priljubljena in cenjena. Težko bi bilo v večeru čiste perfekcije, ki se je po nastopu Le Orme nadaljeval tudi skozi celoten La Storia New Trolls nastop izmed posameznih izvedb kaj posebej izpostaviti, pa vendar nam je v ušesih še dolgo po zaključku koncerta zvenela fantastična verzija zimzelena »Shadows (per Jimi Hendrix)«, posvečenega legendarnemu kitaristu.
Di Palo je svojega starega prijatelja in občasnega rivala na pol v šali, napol zares, v nekem trenutku večera razglasil kar za Giussepeja Garibaldija, kar je Scalzi vzel kot kompliment, saj ni kar tako, če te nekdo označi za še danes največjega italijanskega ljudskega junaka. Obenem pa je še sam poduhovičil na svoj račun in hitro dodal, da je vojaško zastavo pozabil doma, zato je v tem večeru namesto nje prinesel flavto. Prekaljeni belobradi multi-inštrumentalist, ki po videzu nekoliko spominja na profesorja Alonsiusa Alonisisa, lovca na vampirje iz Alana Forda, igra flavto ravno tako dobro kot klaviature in ritem kitaro, poleg tega je tudi izvrsten pevec, ki za razliko od večine italijanskih prog rock pevcev poje zelo spodobno angleščino, skorajda brez pogostokrat motečega naglasa. Sicer imajo New Trolls kar nekaj del v angleščini, vendar so v tem večeru za malenkost vseeno prevladovala italijanska besedila.
Ne sme se pozabiti omeniti tudi koncertnega prispevka preostalih članov banda med katerimi je poleg basista Francesca Belle in bobnarja Giorgia Belle najbolj izstopal izjemni kitarist/pevec Andrea Maddalone. Sicer pa so magične vokalne harmonije, ki so prav tako eden od zaščitnih New Trolls znakov peli vsi člani banda. La Storia New Trolls so s svojim nastopom na krilih De Scalzijeve neukrotljive energije na koncu celo zasenčili odlične Le Orme.
Za zaključek koncerta so se člani obeh skupin znašli skupaj na odru in družno odigrali izbrane klasike iz skupne zgodovine kot so »Adagio«, »Giocco Di Bimba«, »Una Miniera« in Sguardo verso Il Cielo«, da je v dvorani še enkrat veselo završalo med navdušenimi ‘progoljubci’. Še posebno nas je navdušil virtuozni dvoboj med Bonom na kitarskem sintetizatorju in Maddalonejem na električni kitari. Sicer pa je že kar nekako del tradicije, vselej, ko se skupaj na koncertu oglasijo vrstniki in stari prijatelji italijanske prog rockovske scene, da s skupnim nastopom nagradijo svoje zveste pristaše. Vsa čast Scalziju in Di Paolu, da sta obnovila stare glasbene vezi in skupaj ustvarila tako rekoč idealno koncertno inkarnacijo New Trolls, pa četudi ne smejo nastopati pod svojim pravim imenom. Enaka zahvala za krasen nastop gre tudi vsem članom Le Orme na čelu z neuničljivim Dei Rossijem, enim najbolj zaslužnih glasbenikov, da italijanska progresivno rockovska scena še živi naprej in se tudi razvija v vedno novih preoblekah in odtenkih.
Vselej je pravi užitek in balzam, tako za telo kot duha, ko lahko v živo prisostvuješ nastopu takšnih legend italijanske progresivno rockovske glasbe, ki so tudi na stara leta na odru še vedno bolj živahno razpoloženi od marsikaterih veliko mlajših, glasbeno primerljiv skupin. Poleg tega pa njihov specifični, mediteranski pristop k progresivnem rocku vselej vsebuje tudi izjemno ambientalno toplino, ki dandanes pogostokrat manjka marsikaterim ti.i. ‘glasbenim naslednikom’ iz anglosaksonskega in skandinavskega sveta, tako da njihov koncertni nastop skoraj vedno zapustiš z izjemnim občutkom notranje izpolnjenosti.
Setlista
LA STORIA NEW TROLLS:
1. Montecalvo
2. Quelli Come Noi
3. Visioni
4. La Prima Goccia Bagna Il Viso
5. Allegro
6. Barock N’ Roll
7. Shadows
8. Vivace
9. Le Roi Soleil
10. Il Treno
—dodatek—
11. Adagio
12. Giocco Di Bimba
13. Una Miniera
14. Sguardo Verso Il Ciello
Galerija slik
