Kraj: Izbruhov bazen, Kranj
Datum koncerta: 11.09.2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 15 €
“Enostavno je igrati Bacha: vse, kar morate narediti, je odpreti pravi program na računalniku in Bach se bo igral sam.” Laibach
Koncert, ki je bil napovedan za okoli 22. ure, se je začel s skoraj 2-urno zamudo. V tem času smo se lahko naužili izvirne glasbe Johanna Sebastiana Bacha, ki je igrala v ozadju, ter v pričakovanju mogočnih Trboveljčanov srkali ozračje in seveda tudi kakšno osvežilno pijačo. Izbruhov bazen v Kranju je prijetno pribežališče, kjer je najboljše mesto za zvočno doživetje dogodka vrh lesenega mostička, postavljenega po širini nekdanjega bazena. Seveda je bil le-ta tudi najprej zapolnjen.
Vedela sem, da me tokrat čakajo Laibach brez svojega vokalista in slišala sem celo grozljive zgodbice o tem, da te lahko njihov koncert, posvečen Bachovim mojstrovinam, požene na rob obupa in te pusti psihično zlomljenega. Dejansko se je prizorišče med samim koncertom precej spraznilo, saj to ni nikakršno plesna ali razvedrilna glasba, pač pa meditativno popotovanje po bolj ali manj temačnih predelih zavednega in nezavednega. Laibach so se nam predstavili pod psevdonimi Eben, Salinger, Dachauer in Heller, kot posebnega gosta pa so seveda omenili samega mojstra Bacha. Zame je bilo posebne doživetje na delu videti Iztoka Turka, ki je pravi čarodej na svojem Apple-ovem Macu.
V svojem izvirniku Bachova Umetnost fuge ni bila napisana za katerikoli določen inštrument, zato so se Laibach predelave tega dela lotili kar z računalniki. V soboto smo slišali različne glasbene zvrsti od eksperimentalne elektronike, ki me je nekolika ponesla na lanski koncert J.M. Jarre-a v ljubljanski Hali Tivoli, do prvin jazza, klasične glasbe s prizvokom godal, zadnja skladba pa je bila izvedena v skoraj čisto orgelski obliki (seveda na klaviaturah).
Posebno poglavje koncertnega vzdušja predstavljajo tematske projekcije na dve platni, na katerih se je zvrstila vrsta abstraktnih mehanskih vzorčastih podob (perpetuum mobile, kolesje kakšnega ogromnega urnega mehanizma, notranjost lajne, delovanje dvo-taktnega motorja, rdeč prelivajoč se dim, notno črtovje, ki ga postopoma zamenjajo povečane mravlje, skratka zelo halucinogeno in predvsem temačno zaporedje premikajočih se sličic). Zadnja skladba je bila kot nekakšna priprava na nedeljsko mašo, saj je zvenela povsem orgelsko pa še ves čas so za skupino na platnih utripali takšni in drugačni sivi in črni križi (pa tudi kakšna svastika, če si dobro pogledal).
Tokrat se mi je prvič zgodilo, da sem kak koncert bolj kot s čustvene doživela z racionalne plati. Mogoče je k temu prispevalo dejstvo, da so Laibach v soboto zopet predstavljali skladbe z albuma Kunst der Fuge, na katerem so zbrane predelave Bachovih kontrapunktov, ki delujejo kot neke vrste matematični jezik, kot niz kompleksnih matematičnih algoritmov v zvočni podobi. Nobenih pretiranih čustev nisem začutila niti s strani članov skupine, ki so na oder stopili v brezosebnih črnih opravah, rutinirano izvedli svoj 60-minutni nastop, med koncertom niso komunicirali s publiko, še med sabo se skoraj niso pogledali. Občinstvo je bilo nekajkrat celo v zadregi ali sploh ploskati med posameznimi skladbami ali ne. Najbrž to pomanjkanje stika s poslušalci lahko pripišemo tudi odsotnosti vokalista Milana Frasa, ki ga nestrpno pričakujemo v Kinu Šiška.
fotografije: Robi Lipej
Galerija slik
