Kraj: Križanke, Ljubljana
Datum koncerta: 17.05.2007
Število obiskovalcev: 0
Minilo je celih deset let odkar so Laibach zadnjič pretresli prestolnico in temu primerna je bila tudi evforija ob ponovni okupaciji. Kot je običaj, koncert skupine Laibach nikoli ni samo koncert, ampak je pravi kulturni dogodek, ki se prepleta okrog vseh ravni družbenega dogajanja, jasno, podkrepljen z močnim sociološkim podtonom. In Križanke so bile priča točno temu, kakovosti v največji možni meri tako na področju zvočnih, kot vizualnih in seveda tudi metafizičnih učinkov. Dobro uro in pol trajajoč pobeg v svet absolutnega.
Volk se ne more zgoditi, ne da bi se pred tem zgodila Zdravljica. In se je. In zgodil se je tudi Volk, skoraj v svoji popolni obliki, manjkala je le pesem “Vaticanae”, kar pa tu niti ni bistvenega pomena. Kar pa je bistveno je to, da je bil celoten dogodek izpeljan brezhibno, še več, pripelo bi se mu lahko same pozitivne in hvale vredne opazke, ki seveda neskromno namigujejo na en sam celoten presežek. Edino prav, saj tu zares ni mesta za neko hlinjeno skromnost. Laibach so mogočni in s to svojo mogočnostjo ne skoparijo.
Od uvodne “Germanie” do zaključne himne “NSK” je bilo poleg glasbe nemogoče pobegniti močnim prizorom, ki so se vrteli na dveh platnih v ozadju in so segali od domiselne abstraktne animacije do naravnost vznemirjajočih prizorov človeka, njegovega vedenja in njegovih vplivov, ki se kot spomenik dvigujejo skozi čas in prostor v temo univerzuma in pričajo vsemu, kar obstaja tam nekje zunaj, o neki dobi nespametnosti in ekscesivni ljubezni do samega sebe. Kot, da je bil največji izum zahodne civilizacije lopata, ki danes koplje samo še grob svojemu preljubemu stvaritelju. “The end of History. The end of Family. The end of Crime.” Tem bolj so pesmi tematsko povezane z zahodnimi državami, tem bolj so vizualizacije na skrajni meji neprijetnega. Politična moč, ki je krojila življenja preteklosti in ki kroji življenja sedanjosti prav puhti iz sporočil, ki jih imajo na zalogi Laibach v izobilju. Za fašistično preteklost Italije, imajo čudovito melodijo, ki se s klavstrofobičnim klavirjem v istoimenski pesmi zvokovno vrne prav v čase, ko je bil di ultimo capo še il Duce. Podobno neusmiljeno držo prenesejo tudi v zvok in sliko, ki tvori “Espano”, spomin na konkvistadorje še gori in apokaliptični veter ga bo vse prej kot ugasnil. Najbolj krvav obračun pa sta deležni Amerika in Nemčija, ki sta že večkrat v zgodovini prispevali več kot potreben delež za “skupno” dobro. In začuda sta prav ti dve skladbi, “America” in “Germania”, med najbolj krhkimi in občutljivimi glasbenimi stvaritvami, ki s svojo zvočno mehkobo povzročata spreletavanje kurje polti, prav tako pa jo po drugi strani povzročata še s svojimi vizualnimi, iritirajočimi in vročično ponavljajočimi se podobami.
Znotraj tega zvočnega in slikovnega kolaža je vseskozi čutiti tudi kritiko na račun malikovanja, ki si je popolnoma podjarmilo ratio sodobnega, razvitega človeka, ter s tem povezanega podiranja in takojšnega postavljanja novih, instant, tabujev in božanstev. Vsekakor je eden od izletov v manj prijetno tudi srečanje s slavno Kofetarico, vendar ne s tisto prijazno starejšo gospo, ki krasi sliko Ivane Kobilice, pač pa z modernizirano podobo, torej psihotično, nervozno, napol prikaznijo, ki se povsem poda 21. stoletju. Poleg tega je za intenzivnejšo dojemanje glasbe poskrbela tudi Mina Špiler, ki glasovno spremlja večji del albuma Volk, in predstavlja tisto nežnejšo stran skupine. Protiutež vedno neomajnemu in mrakobnemu petju Milana Frasa. Za enega od vrhuncev večera pa je poskrbel tudi Boris Benko, ki je s svojim vokalom in podobo, ki bi ustrezala glavni vlogi v Zoni somraka ali pa kakšni Lynchevi odisejadi v bizarno, povzdignil skladbo “Nippon” v nepredstavljive višave. S tem je prišel počasi tudi konec prvega, Volk dela. In kar je sledilo bi se morda lahko opisalo kot militaristično obarvani, socialno kritični, plesni spektakel apokaliptičnih glasnikov.
“Eins, zwei, drei, vier! Meine freunde, Tanz mit mir!”, s pesmijo “Tanz mit Laibach” vabijo na ples do Bagdada, tudi američane. Kasneje predstavijo simetrijo pekla (“Hell: Symmetry) in napovejo nevarnost, ki se širi od severa do juga, od vzhoda do zahoda (“Achtung”). Napetost vseskozi, ki ni popustila do konca nastopa niti za trenutek. V bistvu niti ni razloga za kakršnokoli popuščanje, vsaj ne v tem primeru, saj Laibach vedo, da je igra vseskozi v njihovih rokah (“Das Spiel Ist Aus”) in potemtakem je najbolje, da jo odigrajo po svojih najboljših močeh. Torej je na mestu, da se zaključi z optimizmom “This words are for you, Ljubljana” in seveda “Let the freedom rise!”. S fantastičnim light showom, ob boku, ki se je držal glasbe kot da sta en sam organizem, zares ni ostalo dosti kar bi se dalo narediti bolje. Če sploh kaj?
Vsekakor bi bila zaželena in potrebna še kakšna rekapitulacija takega dogodka. Torej v upanju, da se do takrat ne obrne spet še ena dekada, viva Laibach! Viva NSK!
Foto: Jani Lah
Setlista
01. Germania
02. America
03. Anglia
04. Rossiya
05. Francia
06. Italia
07. Espana
08. Yisra’el
09. Turkiye
10. Zhonghua
11. Nippon
12. Slovania
13. NSK
14. Tanz Mit Laibach
15. Alle Gegen Alle
16. Du Bist Unser
17. Hell: Symmetry
18. Achtung
19. Das Spiel Ist Aus
20. Laibach Medley
