Skupina Laibach v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije predstavlja VOLKSWAGNER
SONIČNA SUITA V TREH DEJANJIH ZA SIMFONIČNI ORKESTER, ELEKTRONIKO IN INDUSTRIJSKI AMBIENT
Po motivih Richarda Wagnerja
(Uvertura v Tannhäuserja in tekmovanje pevcev v Wartburgu, Siegfridova idila ter Ježa Valkir)
Komponist in dirigent Izidor Leitinger
VOLKSWAGNER je naslov glasbenega projekta, ki, na pobudo KD Group nastaja v sodelovanju med skupino Laibach ter Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije. Laibach je k projektu pritegnil še skladatelja in dirigenta Izidorja Leitingerja in padla je odločitev, da skupaj sestavijo delo, ki bo na specifičen način interpretiralo nekatere Wagnerjeve znamenitejše glasbene motive, ter jih povezalo v celovito simfonično elektronsko suito.
Formalno so se ustvarjalci odločili, da bodo v Wagnerju poiskali zametke modernizma, ki je, najprej preko Mahlerja, Brucknerja in Debussya, pozneje pa Schöenberga, Berga in Weberna, vodil v jedro jazzovske glasbe soničnih eksperimentalistov, kot sta bila Miles Davis in Sun Ra, ter jih nadgradili z ambientalnim elektronskim spektrom, ki se je bolj prepoznavno začel pojavljati v jazz in popularni glasbi prav na začetku 70′ let. Tudi sicer se bo suita simbolno ukvarjala z zgodovino 20. stoletja – z modernizmom, cepljenim s pop artom, s krizo ekonomije in ekonomijo krize, koncert pa bodo spremljale filmske projekcije in vizualije.
Imam enormno željo, da izvršim umetniški terorizem. (Richard Wagner)
Kdor hoče razumeti nacionalsocialistično Nemčijo, mora najprej poznati Wagnerja. (Adolf Hitler)
Verjetno ni skladatelja, ki bi imel večji vpliv na svetovno politično zgodovino, kot jo je imel Richard Wagner preko Hitlerja. Oba sta imela veliko skupnega: Wagner je hotel postati politik, Hitler pa umetnik. Zaradi Wagnerja se je Hitler v mlajših letih lotil celo pisanja wagnerjanske opere, (Wieland the Smith), opere, ki jo je Wagner začel in nikoli dokončal.
Obsedenost z Wagnerjem je v 30′ letih botrovala tudi Hitlerjevi pobudi o formalni prepovedi in uničenju vse ‘izrojene’ umetnosti (Entartete Kunst), ki ne odgovarja wagnerjanskemu estetskemu in ideološkemu kanonu, kot ga je razumel Hitler. Poleg židovskih avtorjev in tistih, ki režimu niso bili naklonjeni, je prepoved doletela celotno avantgardo in modernizem, v glasbi (Entartete Musik) pa tudi kompleten jazz, predvsem zaradi svojih “primitivnih” afro-ameriških korenin.
Leta 1932 je Hitler, ob enem od svojih ‘wagnerjanskih’ meditiranj o moči (Kraft) , veselju (Freude) ter delu (Werk), skiciral tudi prvi osnutek avtomobila, ki je pozneje postal znan kot ‘ljudski avto’. V svoji težnji po moderniziranju Nemčije se je inspiriral z ameriškim proizvajalcem avtomobilom Henryem Fordom, sicer zagrizenem antisemitu. Da bi zmanjšal nezaposlenost in svojemu Reichu zgradil moderno infrastrukturo, je razvil program javnih del z gradnjo prvih svetovnih super cest – nemškega Autobahna. Da bi zaustavil recesijo in stimuliral nemško industrijo, si je zamislil avto, katerega nakup bi si lahko privoščil vsak povprečen Nemec . Naročilnico za prototip je leta 1934 dobil Ferdinand Porsche in kmalu je nastal Porsche 60, z uradnim imenom KdF -Wagen (Kraft durch Freude – ‘moč skozi veselje’), ko je bil projekt lansiran v javnost. Pozneje se ga je prijelo ime Volks – Wagen oziroma Käfer (Hrošč). Tako se je začela razvijati nova, moderna nemška avtomobilska znamka, izgradnja prve Volkswagen tovarne pa je bila zaupana nemški delavski fronti (DAF). Po drugi svetovni vojni je Hrošč dejansko postal najbolj priljubljen ljudski avto po svetu. V 60′ letih je postal kultni predmet, pop ikona, simbol svobode in modernosti, znamka Volkswagen pa osnova in standard za vso svetovno avtomobilsko industrijo.
Simbol svobode in modernosti pa je po vojni postala tudi ‘izrojena’ jazzovska glasba. Jazzovski ustvarjalci in improvizatorji, kot so Charlie Parker, John Coltrane, Miles Davis, Thelonious Monk, Ornette Coleman, Cecil Taylor, Archie Shepp, Sun Ra, Albert Ayler, Pharoah Sanders in ostali so definicijo izrazne svobode in interpretacije razširili v neslutene dimenzije. Med pomembnimi jazzovskimi modernisti in inovatorji je bil tudi Stan Kenton s svojimi velikimi orkestri (Progressive Jazz Orchestra, Innovations in Modern Music Orchestra, Artistry in Rhythm Orchestra, Mellophonium Orchestra, Creative World Orchestra). Leta 1964 je posnel in izdal album z naslovom Kenton/Wagner, na njej pa je jazzovsko obdelal osem velikih Wagnerjevih tem, vključno z Ježo Valkir. Tako je Wagnerja osvobodil njegove lastne sence, jazz glasbenikom pa je nakazal možnosti novih formalnih in vsebinskih interpretacij tega glasbenega velikana.
Skupino Laibach so že večkrat nagovarjali, da bi se v svojem repertoarju lotila Wagnerja, vendar ni bilo nikoli zares prave prilike. Potem pa je prišla pobuda s strani KD Group, da bi ob njihovi 15 – letnici,skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana, pripravili skupni projekt. Wagner je bil takoj prva izbira. Ko smo pred kakšnima dvema letoma, slišali Kentonovo interpretacijo Wagnerjeve glasbe, smo doumeli kakšen vpliv je Wagner pravzaprav imel tudi na sodobni jazz. Približno v istem času smo v Ljubljani poslušali koncert Izidorja Leitingerja z orkestrom (on pa je obiskal naš koncert v Parizu), in zelo hitro je padla ideja, da ob prvi priliki poiščemo možnost za sodelovanje. Tako smo zdaj skupaj zarisali projekt VOLKSWAGNER, kot 70-minutno sonično suito, sestavljeno iz zelo svobodnih interpretacij Wagnerjeve Uverture v Tannhäuserja, Siegfridove Idile ter Ježe Valkir. Za osnovno izhodišče smo si izbrali jazzovsko formo -kar bo izziv tudi za simfonični orkester – oplemeniteno z eksperimentalno elektroniko in industrijskimi ambienti.
S tem projektom bomo poskušali dokazati, da sta razumevanje in interpretacija pomembni komponenti pri estetski in vsebinski definiciji sveta, da lahko usodno vplivata na tok zgodovine in politike in pa da se je Hitler pri Wagnerju pošteno zmotil. Razen pri zasnovi avtomobilskega hrošča, ki je s svojo bitniško dušo in duhovito formo dejansko postal njegovo največje umetniško delo ter posredno tudi njegov največji gospodarski dosežek.
