Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Maribor / Lent festival (Glavni oder) / Slovenija
Datum koncerta: 04.07.2013
Število obiskovalcev: 3500
Cena karte: 20,00€
Novo leto, novo poletje novi Lent festival. Tako to nekako teče v naši domovini. Lent se drži. Je tradicija, je kultura, je način življenja. Prekrasen festival v vseh pogledih. In tak tudi ostaja. Naš ponos. To pot je organizator v celokupni nabor nastopajočih vtaknil ime Uriah Heep in tako zrežiral nova dejstva, ki so za vse rockerske zanesenjake pomenila vsaj eno nujo. Najmanj enodnevni obisk letošnjega Lenta.
Uriah Heep kažejo v letu 2013 dva obraza. En je tisti kljubovalni, ki vselej začara obiskovalca koncerta, kot tudi konzumenta najnovejših studijskih izdelkov, da skupina doživlja novo mladost artistično ustvarjalnega razcveta s krešendom v izjemnih odrskih predstavah novega milenija. Drugi pa je mlajšega porekla. Uriah Heep so krepko zabredli v svoje 44. leto obstoja. Tako jih je v letošnjem letu žal zapustil Trevor Bolder. Skala, steber skupine, ki je vdahnil Uriah Heep neizbrisen pečat od albuma »Firefly« (1977) dalje (izjema je pet letna odsotnost, do vnovične priključitve leta 1983), je nezamenljiv člen skupine. Z njegovim odhodom ne bo pri Uriah Heep nikdar več tako kot je bilo. Adekvatne zamenjave namreč ni. Iskati je treba v gardi glasbenikov, ki so postavljali rock na noge. John Wetton? Nemara, a to je verjetna utopija. Želim povedati, da leta kljubovanja počasi prihajajo po svoj davek. Če že ne zob čaše, pa je zob časa zagotovo tisti, ki vrta vate počasi. Tiho, a brez usmiljenja, te gloda. Uriah Heep so po novem kvartet, zamenjavo za Bolderja pa na mestu začasnega legionarja opravlja basist Dave Rimmer (Zodiac Mindwarp). Energetske silnice v postavi Uriah Hep torej ne bodo nikdar več takšne kot so bile. No, po drugi plati pa skupina napoveduje delo na novem studijskem albumu. To pomeni, da Mick Box, edini ki je preživel mož prav vseh er skupine, ohranja ustvarjalno kondicijo, kar izkazuje torej svetlo nadaljevanje skupine tudi naprej. V peti dekadi obstoja.
Naj filozofija ostane za hip ob strani.Odpravimo se na Lent. Uriah Heep v Mariboru? Na »rečnem splavu«? Sanjsko. Nabrežje reke Drave je oživelo v svoji slikoviti živopisanosti. Energija je bila fantastična že na vstopnih točkah festivala. Vse polno sproščenih obrazov, polnih radosti in vedrine. Pogrinjek z Uriah Heep spominki nas je pričakal to pot kar v kontejnerju s prodajo vstopnic. Cene Uriah Heep spominkov? Ne popuščajo. Presenetila je zapolnjenost tribun. Do zadnjega kotička, pravzaprav le na skrajni levi (pogled z odra) je ostalo nekaj minimalne praznine, sicer pa nabito. Uriah Heep so stopili na oder natanko ob uri, ki je bila zabeležena na koncertnih vstopnicah. Z znanim uvodom, ki se je prelevil v eno najboljših skladb novejše ere skupine, imenovano Against The Odds (»Sea Of Light«, 1995). Udarni riff, ki v svoji udarnosti novejše ere ustvarjanja skupine težko najde bolj primernega kandidata na mestu otvoritve Uriah Heep koncerta. Zgrabi s prve! In tako je bilo tudi na nastopu Uriah Heep v Mariboru.
Odličen zvok preko koncerta. Na trenutke kanček preglasna Boxova kitara, nasploh v točkah, kot je novejša Nail on the Head (»Into The Wild«, 2010) – kjer je surova udarnost hard rock riffa še posebej poudarjena, sicer pa ustaljena, v oziru te skupine kar pričakovana, zvočna fantastika. Tega večera je skupini godil izjemen obisk in razgled z odra. Večina seveda ni prišla na koncert, ker bi bili obiskovalci v prvi vrsti fani Uriah Heep. To bi namreč pomenilo, da obstaja v Sloveniji večletna tradicija zdravega čaščenja rock kulture, kot jo pozna Nemčija (a žal uzurpacija »dalmatinskih klap« ne navdaja z dobrimi obeti). Prišli so zaradi tradicije Lent festivala. Tu preprosto morajo biti. In hvala bogu. Uživali so v koncertu Uriah Heep. Vse generacije.
Oder, postavljen na leseni pomol, pravzaprav lebdeč na zakonih fizike, ki jih postavlja reka Drava! Parter povsem stisnjen med oder in tribune, je omogočal vstop le »petičnim« z VIP prepustnicami. Nekaterim pošteno »majajočim«. Če ne prej, je publika enovito oživela ob izvedbi Lady In Black. Ni važno, ali je vedela za to malenkost, da jo v izvirniku izvajajo Uriah Heep. Skladbo preprosto pozna narod z radijskih valov. Je pa Bernie »pomladil« zrelo publiko, ko je uvodoma pred Nail on the Head nagovoril ljudi s tribune z vprašanjema, če imajo radi rock in ugotovitvijo da so videti utrujeni. Pozval jih je na noge in jim diplomatsko polaskal, da delujejo tako v hipu vsi trideset let mlajši. Tudi brez tovrstnih »cvetk«, ob katerih si slišal pijane posameznike vpiti iz publike »Špileej!«, so Uriah Heep rutinirano vzpostavili izjemno pristen in srčen stik s publiko, katerega osnovna gradnika sta bila seveda vokalist Bernie Shaw in kitarski Yogi Mick Box.
Bend je s Trevorjem očitno izgubil več, kot ob zamenjavi upokojenega Leeja Kerslakeja z Russellom Gilbrookom januarja 2007. Da ne bo pomote, začasni pomočnik Dave Rimmer (Zodiac Mindwarp), je sicer odličen basist. Imponiral je s svojo mehkobo, natančnostjo, izredno lepim toplim in aktivnim zvokom basiranja ter razgibanim in melodično polnim izkoristkom svoje igre, po vzoru tistega kar so basisti Gary Thain, Trevor Bolder, John Wetton in/ali Bob Daisley prinašali v esencialni zvok Uriah Heep. Pa vseeno. Ne vizuelno ne energetsko Rimmer ni mogel zapolniti vrzeli. Njegova odrska figura je skvašena povsem drugače kot Bolderjeva. Torej opravlja le funkcijo nadomestila za čas, da zasedba odigra zabukirane koncerte do konca poletja. Vprašanje je, če se bodo Uriah Heep sploh kdaj odločili integrirati novega basista na mesto stalnega člana skupine. Uradno so namreč trenutno kvartet. Najbolje bi bilo, da tako kar ostane. Z izjemo. Da bi se jim nemara znova po kakšnem čudežu priključil John Wetton, s čimer bi narasla priložnost, da slišimo v živo kdaj tudi kakšno »High And Mighty« (1976) klasiko.
Bernie je priredil novo odlično vokalno predstavo! Vseeno pa je morala zasedba sanirati problem vokalnih harmonij. V zlatih časih so pri Uriah Heep opravljali vloge spremljevalnih pevcev h glavnemu vokalu prav vsi instrumentalisti. Že po odhodu Kerslakeeja je potreboval Gilbrook lep kos časa, da je osvojil to veščino. Koncert v Mariboru pa je ponudil vpogled v način izvedbe interventnih ukrepov v tem oziru. Mick Box je prevzel več spremljevalnih vokalov, celo višjih leg, ki jih je prej izvajal Bolder. Vseeno Box v vokalnem oziru ni Bolder, kaj šele Hensley. Rimmer med koncertom skoraj ni odprl ust na mikrofonu. Tako se je čutilo po tej najnovejši razporeditvi, da vokalne harmonije v barvanju karakteristik glavnega vokala niso več tisto kar so bile še pred dvema letoma.
Kakorkoli iščem dlako v jajcu ali pero v ikri, so Uriah Heep izvedli odlično predstavo, ki je potrdila, da se bend še nikakor ne bo umaknil z odrov. Ni razlogov za to. Tu je Mick Box s svojim standardnim »yogijevskim vračevanjem«. Fantastičnimi solažami, intenzivnimi kitarskimi frazami, ki se v polnokrvno aktivno učinkovanje odzovejo le s kombinacijo njegovega edinstvenega gripa. Mick je Mick. Kar vidiš, to dobiš. Možakar, ki se je prelevil v zadnji dekadi v nepovratno odrsko figuro nadomestnega Gandalfa, je z desnico usmerjal energetski fluks vibriranja njegove kitarske predstave v prostor in magijo nesebično delil z občinstvom. Bend je v set listi dostavil repertoar železnih klasik. Pravzaprav jo je za poletne odre primerno skrčil, odrezal iz nje skladkorčke, kot so Too Scared To Run, Come Away Melinda in All My Life, kar zagtovo ni bilo po godu okorelim Uriah Heep fanom, v repertoar pa vrnili zlajnano »Sweet Freedom« (1973) »rančersko« točko Stealin’. Kljub vsemu je mogoče zaključek, s katerim polagoma popeljeta klasiki Gypsy in July Morning v zaključni krešendo, opredeliti kot razpoloženjski vrhunec koncertnega izkustva z Uriah Heep. Klasike ostajajo klasike. Tudi v letu 2013. Četudi je to tvoj več kot dvajseti obisk koncerta skupine. Preprosto nosijo skladbe iz prve polovice sedemdesetih, naphane z elementom pionirstva, toliko močnejšo izpovedno moč in širino od kasnejšega Uriah Heep materiala.
Skupina si privošči zabavo med Free N’ Easy (»Innocent Victim«, 1977) v dodatku. Preverjeno, že videno. To pot možakarji kar niso in niso prenehali klicati na oder pripadnic nežnejšega spola, da se zavrtijo v vrtincu pojeklenjenega rifa, ki je v poznih sedemdesetih še enkrat skušal Uriah Heepom priigrati uspeh zimzelenega hita Easy Livin’. Očitno se Uriah Heep navdušujejo nad lepoto Slovenk. V Avstriji česa podobnega ne boš doživel. Kar dvanajst deklet, punc, mamic na odru… Kaj takšnega? Še obvezni Easy Livin’ in Uriah Heep se ob zvokih nasnetega outra »domoljubne glorije« »Land Of Hope And Glory« poslovijo od Lenta!
Uriah Heep se držijo. Koncert je bil odličen, brez klecljajev. Čvrsto, koherentno, rutinirano. V kontekstu edinstvene in strogo prepoznavne ultimativne figure stasa in glasa skupine. Če ne prej, je na to opomnil grandiozni Lanzonov Hammond uvod v kultnih klasikah Gypsy in July Morning. Guruji in modrijani rock ‘n’ roll kulture se ne vdajajo. Ob vnovični potrditvi odrske svežine ter fome obljubljajo tudi novi album in to je dober znak, ki navdaja z upanjem, da se pravljica o Uriah Heep nikakor še ne bo zaključila.
Setlista
1. Against the Odds
2. Overload
3. Traveller in Time
4. Sunrise
5. Stealin’
6. I’m Ready
7. Between Two Worlds
8. Nail on the Head
9. Into the Wild
10. Gypsy
11. July Morning
12. Lady in Black
—dodatek—
13. Free ‘n’ Easy
14. Easy Livin’
Galerija slik
