Avtor: Sandi Sadar Šoba
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: 17.01.2013
Število obiskovalcev: 230
Prekmurje je bilo od nekdaj kreativno jedro nadarjenih glasbenikov, ki pa so bili dolgo časa prekleto spregledani. Dandanes si, po tem, ko so svoj nespregedljivi pečat na glasbeni duši našega naroda, poleg Kreslina, seveda, pustili tudi mladi praporščaki sedaj že zamrle uporniške jeklene naveze Prekmurje Noise Conspiracy. Imena, kot so Beko, Manul, pa Psycho-Path, pa po mojem okusu še Sphericube, so postala tako dobro znano poroštvo za koncerte, na katerih je iz glasno nastavljenih ojačevalcev vela glasba z jajci in vsebino, alternativa centralni anemičnosti in brezidejnemu ponavljanju že slišanih vzorcev pa je postala zaradi svoje samoniklosti, inovativnosti in brezkompromisne drznosti, prva izbira marsikaterega ljubitelja glasbe, pisane z veliko začetnico. Pustimo žanre ob strani, saj je predalčkanje in razvrščanje ter stilsko seciranje tega, kar nam v ušesa vnašajo zvočni valovi, tisto, kar krade, ropa in prazni dušo glasbe ter uničuje kreativni zanos in iskrice v srcih mladih ustvarjalcev. Klonov je na sceni itak preveč, garaže in alternativno podzemlje slovenskih zaklonišč pa niso nič bolj imune na modne trende, zapovedi in prepovedi. Svetle izjeme vseeno obstajajo. Kljub temu, da skupina Werefox izhaja iz pomembnih gradnikov preteklosti ali polpretekle zgodovine slovenske glasbe (mimogrede: poleg zgoraj omenjenih skupin se v zgodbo vtkejo še kričavi pop konfeti skupine Lollobrigida in dobite osnovne gradnike genskega zapisa tega v Ljubljani domujočega prekmurskega kolektiva prekaljenih glasbenih mačkov in ene prav posebne seksi glasbene mačke …), je zasedba sklenila obrniti novo stran v knjigi svojega ustvarjanja. Četverec, ki ga sestavljajo nadarjeni kitarski mag skupin Beko, Manul in Psycho-Path Sašo Benko, bobnar David Halb, basist Manuel Hahn in karizmatično srce, glas ter tekstopisni vrelec skupine v podobi vsepovsod prepoznavne in nezmotljivo samosvoje pevke Melanije Larise Fabčič, bolj poznane kot Melee, je z Werefox obrnil hrbet indie rockerski glasnosti, hrupni zavezanosti nemelodičnim vzorcem ter artistični misterioznosti. Duša skupine se je tokrat na polno spenila ob bolj milozvočnih kombinacijah tonov, zvočni intervali pa so tokrat bolj popoidno naravnani, kar je za nekatere stare fane nedvomno zločin brez primere, a tokrat moram reči, da je tudi v popu (o tem govorim ne kot stilskem predalčku, temveč o definicijskem polju, kljer je glasba obarvana bolj svetlo, vedro in optimistično) lahko nekaj neustavljivo lepega, zaradi česar je bilo samoumevno, da bomo pred odrom Kina Šiška stali tudi Rocklineovci.
Zimska idila ali pa tečno naletavanje snega so bili lahko krepki izgovori za neudeležbo na koncertu, kljub temu pa je postalo jasno, da je po prvem posluhu plošče, neverjetnega prvenca I Am Memory, ki ga je zasedba izstrelila na trg prek spletne strani Bandcamp, postalo jasno, da ni vremenske ujme, ki bi ustavila mojo malenkost na poti v zimski mraz Ljubljane. Tokrat se je koncert zgodil nekoliko nižje kot običajno – v mali dvorani ljubljanskega Kina Šiška. Na vhodu v prostor tokrat bolj klubskega uživanja je sledila prva najava. Nastop bi morali Werefox tokrat izpeljati s frontmanom zasedbe Girls Against Boys Scottom McCloudom, a je ta zaradi bolezni v družini ljubljanski krst sklenil preskočiti. Duetov torej ne bo, si rečem, a glavni razlog za prihod v otrobo ljubljanskega hrama kulture je bil bolj domačega izvora. Ob stojnici s ploščami varovancev založbe God Bless This Mess, na kateri je bil na voljo tudi prvenec glavnih zvezd večera, so hostese postregle še prekmursko žganico, tako je čakanje potekalo precej manj stresno in obremenjujoče kot običajno.
Kmalu oder zasedejo sozarotniki skupine Werefox in z uvodno skladbo The Redneck Genious Story se divji spust po toboganih strasti lahko začne! Beko na levi strani odra začne dušo topiti s svojo ravno prav obteženo distorzirano kitaro Fender Tornado. Desno stran odra zasede kratkolasi ter z očali in rdečim Fenderjevim basom oboroženi basist Manuel, ki mu ob boku stoji v prežo postavljena dama večera, nastopa lačna pevka Melee, izza teles soborcev pa se v dinamično igro z opnami in činelami vrže izvrstno ritmično srce zasedbe, bobnar David. Redneck zakoliči polje, po katerem bodo hodili Werefox, saj je po suspenzu lepega uvoda v skladbi veliko prostora za udarne valove krasne melodične garaže. Werefox prestavijo dogajanje v najvišjo prestavo že po nekaj taktih, precej glasnejša odeva sicer res briljantnega starta pa da vedeti, da igrajo Werefox na vse ali nič, kljub le eni kitari na odru pa v zvoku ne manjka nič, saj je zvočna slika skupine udarna in trdna kot monolit. Sledi precej bolj alternativno igrivi Shitload Of Love. Jekleni prijem skupine ne popušča, skladba, ki pa spominja na en svoj seksi način na izjemne Foo Fighterse pa premore veliko svojih, sebi lastnih zob. »Dark princess riding low – no one messes with her flow / Who’s to say what shall go? Not to her! No!!!« rohni Melee, zatem pa sledi eden lepših in bolj spevnejših refrenov prvega dela plošče, na katerem izbiramo del telesa, ki bi ga temna princesa odsekala samo za nas! Seksi in temačno! Werefox ravno prav zmaličijo svoje krasne konture v pop odtenkih obarvanega sveta, da ne izpadejo sladkobno, pocukrano in bedno, temveč prestavijo v gibanje tudi pregovorno statično publiko vsega vajene prestolnice. Če bi kvaliteto skupine merili s pomočjo oči, bi lahko po gibanju publike sodili, da je I Am Memory zadetek v polno, a Werefox ne počivajo na lovorikah le parih dosežkov. Sledi presenetljivo mešanje vrstnega reda skladb in kot tretji iz zvočnikov zahrumi precej temačna orientalska vinjeta zloveščega Beyond Mercy. Repetitivni niz verzov spominja bistveno bolj na čase Psycho-Path eksorcizmov kot na trenutke naših s kamerami vedno spogledljivih div. Werefox so zgodba zase, z ušesi, ki jih prekleto lepo zamastijo mastni zvoki kvalitetnega in udarnega zvoka polnokrvne alternative vsemu cukru tega sveta, pa zmoremo prisluhniti tudi učnim lekcijam morilske lepote.
Killer Lesson zazveni, kot bi ga spisal Mark Lenegan, namesto baritona pa tokrat v mikrofon zažgoli bolj visokoleteči vokal nežnega krhkega soprana izjemne Melee. Meditativna kombinacija minimalističnih kitar, bobnov in basov se staplja z zenovsko lepoto japonskih minimalij, po topljenju v kapljicah sreče pa nastopi čas za kopanje v slapovih hrumečih potokov strasti. Distorzirani tempo zvočne reke pelje divjo slo po še višje in višje, četverec pa na odru s priprtimi očmi jadra svojo pot neznano kam suvereno ter brezhibno. Kot argonavti pristanejo na obalah kraja, na katerem bi morali oder deliti z odsotnim McCloudom, a The Boy In Me, The Girl In You tudi brez tomwaitistične pripovednosti raskavega vokala eminentnega gosta zveni krasno. Po kratkih nagovorih publiki ter skromni zahvali za sicer res izjemno delo se nadaljuje trdni niz kvalitetne glasbene eksegeze. Obrazi se kopljejo v potu, debele srage telesnega truda pa hlapijo tako z lic odrskih šamanov kot tudi iz teles tistih nekaj duš, ki si je pustilo odlepiti podplate s hladnega poda dvorane ter s priprtimi očmi odleteti v stratosfero popolnega užitka. In tega je možno povečati tudi s strupeno dobrimi odmerki melodike skladbe Doghouse! V liricizmu skupine ni prostora za klišeje in bulšitiranje, kljub ponošenosti in natrganosti kolaža krasnih reciklaž že slišanih idej pa se ples niti malo ne ustavlja. Fantje in dekle si na vsake toliko grlo poplaknejo s požirkom žganice, z novim kerozinom na glasilkah ter dušah pa se plameni pnejo še višje. Give Me A Life v stilu Pearl Jamov ali R.E.M. pripelje do trenutka, ko skupaj in družno pademo v zaklinjanje po tem, da si zaslužimo življenje, vredno življenja, čutenja in poigravanja, eden bolj sentimentalnih trenutkov večera pa nastopi s skokom v višje sfere supralunarnega sveta. Fun On The Moon, ki je, roko na srce, res čudovit poklon melodiki Georgea Harrisona, z asociacijo na Here Comes The Sun pa se ustnice tokrat razpirajo v mrmranje verzov: »This is the last time you’ll have fun on the moon / This is the last time you’ll make moonflowers bloom. / The moon felt in the gutter / Go, get your daughter – she’s lost!« in z meditativnimi vbrizgi kitarskih distorzij, basa in bobnov postajajo seks, prostor in čas popolnoma irelevantni postulati popolnega doživetja. Sam sem sicer ljubitelj udarnejših kontur zasedbe, tokrat pa sem svojo popolno potešitev dosegel še pred tem, da so mi ušesa zakrvavela ob zvočnih kanonadah komadov March Of The Finest ter sklepnim Did I Kill The Devil In You. Werefox so strokovnjaki plavanja v materijah različnih gostot, s šprintom na 200 metrov mešano pa je lahko odgovor na vprašanje, ali so uspeli ubiti hudiča v nas, le pritrdilen! Kljub temu, da so izčrpali tolmune tokratnega prvega skupnega branja avtorskih komadov, pa sledita še dva precej neverjetna in res izvrstna podaljška. Kemija rušilnih zvokov izjemnih kitarskih pasaž izpod prstov res izjemnega Beka, krasnih ritmičnih pasaž več kot le ritmičnega dvojca Davida in Manuela ter neprikrita briljanca seksapilne in glasbi predane pevke Melee živi tudi na izvajanju predelav, ki v Werefox preobleki ne zvenijo nič manj suvereno in samoniklo. The Come Down bi Werefox morali na odru sicer odigrati z McCloudom, prvim grlom skupine Girls Against Boys, a je tudi poslovenjena različica skladbe zvenela peklensko dobro, tako da lahko le upamo, da bo kdaj ovekovečena prišča še na kakšnem B-side projektu. Piko na i neverjetnemu večeru multiplih orgazmov (eargasmov, če se lahko še malce poigravam z besedami), je bil psihedelični izlet v šestdeseta s skupino 13th Floor Elevators, You’re Gonna Miss Me pa je izpovedal sam tisto, kar smo po izzvenu zadnjih tonov lahko slutili v lastnih srcih.
Težko sem objektiven in nepristranski, saj sem se v Werefox zaljubil do zadnjega vlakna svojega srca, dovolj pa je bil le en sam stik in en sam posluh. Ne gre za polovičarski izdelek ali zasedbo, ki bi lahko funkcionirala zgolj na kratki rok. Werefox imajo v svojih nedrjih prekleto veliko žmohta, s svojo zapriseženostjo kvaliteti pa so nedvomno en adut več, s katerim bo svet kmalu bol jobarvan tudi z odtenki slovenske briljance. Pa pustimo geografijo ob strani. Dobra glasba je brez mej, etiket in pedigrejev ali starostnih oznak, Werefox pa izpolnjujejo vse kriterije, s katerimi lahko z gotovostjo izrečemo: »Werefox so naslednja velika novica, I Am Memory pa je album za na polico vsakogar, ki mu je dobra glasba sveta!!!« Kaj več bi bilo odvečno, kaj manj pa nepravično podcenjevanje dejstev! Prostora za kvalitativne odklone vstran tega je malo tudi za Werefox, tako lahko komaj čakamo in odštevamo dneve, ure in minute do naslednjega studijskega in odrskega nadaljevanja, saj v obeh mladci in mladenka prekleto briljirajo!
Setlista
1. The Redneck Genius Story
2. A Shit Load Of Love
3. Beyond Mercy
4. Killer Lesson
5. The Boy In Me, The Girl In You
6. Doghouse
7. Give Me A Life
8. Fun On The Moon
9. March Of The Finest
10. Urgency
11. Did I Kill The Devil In You?
—dodatek—
12. The Come Down
13. You’re Gonna Miss Me
Galerija slik
