Living Colour – na krilih vražje funk vibracije (2008)

0 21

Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna MediaPark / Slovenija
Datum: sreda, 1. 10. 2008


Nekatere skupine pač tradicionalno obiskujejo Slovenijo. Verjeli ali ne, a Living Colour so ena izmed njih. Tako so ponovno počastili ljubitelje glasbe v Sloveniji s svojim, skupno že četrtim, obiskom. Če na hitro preletimo predhodne obiske, to je junij 1993 (Hala Tivoli, Ljubljana), julij 2001 (Rock Otočec) in julij 2007 (Maribor), je zadnji nastop v Cvetličarni Media Parku, v celokupnem seštevanju posameznih parametrov koncerta, celo kanček zadišal po dneh slave, ko so možje v Ljubljani pred 15. leti predstavljali svoj tretji album “Staind”. K temu je (tudi) to pot doprinesla v veliki meri publika, ki je s konkretnim obiskom potrdila, da na Living Colour Slovenci nikakor nismo pozabili. Očitno je da se je ime z reputacijo skupine zelo dobro prijelo v vseh letih pri nas in tako se je nagnetlo v dvorano kakšnih 700 ljudi. Pred Living Colour so v dvorani 45. minut razgrajali domačini Leaf-Fat.

Kvartet Living Colour je zgrajen od glave do pete iz glasbenikov, ki v svoji srži prisegajo na izročila jazz glasbe. Ker nosijo ti možje prirojeni občutek za ritem v svoji krvi in ljubijo “jamm”, postane funk glasba jasen gradnik njihovega glasbenega izraza. Voluminozen groove je nujen, da te glasba potegne vase, zato dodajo strupeno nalezljive kitarske riffe, katerim lahko zavidajo tudi najbolj ortodoksni metalci, ker pa so Living Colour mojstri svoje veščine, glasbeni perfekcionisti in gurmani glasbenih eksperimentov, je vse skupaj prežeto z trilijoni delay efektov, s programiranjem zvočnih vzorcev in posebne vrste izletov, ki ne zaobidejo niti svetovne glasbe. Možje so resnično pošastno raznoliki po svoji glasbeni oborožitvi in to je ena največjih privlačnosti, zaradi katerih hodijo množice na njihove koncerte. Pri njih je jasno izpostavljen element spontanosti in nepredvidljivosti, ki je sicer danes zelo redek in toliko bolj iskan pojav.

Living Colour so se v Ljubljano po 15. letih vrnili kar na točko, na kateri so nas takrat davno tega zapustili (Se še spominjate? Bilo je en dan po koncertu Faith No More, prav tako v Ljubljani). S skladbo Auslander! Možje so tako hudimano uigrani, da jih stežka karkoli iztiri. Vokal Coreya Gloverja je še vedno izjemno ohranjen, funkcionira več kot optimalno in možakar še vedno nikakor ne skopari s svojo karizmo in močjo s katero v trenutku pridobiva pozornost občinstva na svojo stran. Vernon Reid, popolnoma samosvoj kitarist, ki je izmed vseh projektov in skupin kjer sodeluje, ravno v Living Colour množici še najbolj “poslušljiv”, je med koncertom nenehno v osnovne motive vgrajeval akorde, ki so dišali močno po jazz trikih, celo linije v samih prehodih je krivil kar se da na tak način. Vseskozi povsem “Reidovsko” brezkompromisno zveličano. Ritem dvojec Calhoun/Wimbish je poglavje zase na glasbeni sceni in ko ju združiš, dobi končni glasbeni izraz kvalitete, ki se močno približajo glasbenemu idealu. Zaznavanje med njima deluje kot transu, tu je nepredvidljivo lomljenje ritmov na prehodnih točkah in ne le to. Tudi znotraj osnovnih ritmov. Skratka možje so brez zavor streljali iz vseh svojih razpoložljivih arsenalov bogatega glasbenega znanja in neprecenljivih izkušenj. In ravno zato jih imamo najbolj radi!

Living Colour so repertoar sestavili po okusu občinstva, kar pomeni da je glavnino komadov sestavljala prva plošča “Vivid”, tej pa so dodali večinoma komade iz albumov “Time’s Up” ter “Staind”. Na set listi se je znašla še Bless Those, povsem nova skladba, ki smo jo slišali že lansko leto na koncertu v Vrbi na Koroškem, vsa reč pa je še bolj nostalgično izzvenela vsem tistim, ki so skupino videli leta 1993 v Hali Tivoli, ko so se možje v dodatku lotili Clash priredbe Should I Stay Or Should I Go.

Ob vsem tem seveda ni izostal element prešerne zabave, po kakršnem je skupina sicer znana. To pot je zabaval prisotne zlasti Doug Wimbish, ki je med pavzami sprožal skozi svoje računalniške pripomočke na odru efekte pasjega laježa, s katerimi je spravljal v smeh še najbolj samega sebe, ko je opazoval povratne reakcije ostalih treh članov skupine na odru.

Med daljšimi jami, ki so krasili osnovna ogrodja skladb, je Corey naredil kar lepo število obhodnih krogov na odru, s katerimi si je kratil čas v teh trenutkih divjega eksperimentalnega opletanja soborcev. Living Colour so namreč strup predvsem za metalce, ki želijo na odru spraviti od sebe identični posnetek, kot ga poseduje njihovo delo v studiu, ujeto na snemalni trak. Ravno ta ignoranca sledenju ustaljenim šablonam oddaljuje skupino od vsega znanega na planetu in jo dela na moč unikatno in edinstveno. Kljub temu da so zrelejši za 15. let, brez težav spravijo maso pokonci, kajti vzdušje, ki ga skreirajo je zlasti zaradi invazivne ritemske moči dobesedno hipnotično.

Možje so prašil dobri dve uri. V prvih vrstah, kamor sem se (znova nezadržno) tudi sam pomešal, je bil zvok zelo popačen. Reid je bil prenaglas in tako se Gloverja dostikrat ni dobro slišalo. Zadaj (bolj proti šanku) in na VIP loži, pa je bil zvok, po pripovedovanjih, bojda okej. Calhoun ni pozabil dodati fantastični bobnarski solo, ki je jemal sapo. Navadno takšne točke, zaradi neizvirnosti obiskovalcem samo kradejo čas, a v primeru Williama Calhouna, je takšna točka v repertoarju Living Colour absolutna obveza, ki popelje koncert skupine na višji kvalitativni nivo.

Ljudje nikakor niso pozabili na klasike skupine kot so Desperate People, Middle Man ter seveda v zaključku na Cult Of Personality, ki je izzvenel ob družnem sodelovanju dvorane najbolj intenzivno. Zanimivo je da je (proti pričakovanjem) še najmanj modifikacij izmed vseh skladb repertoarja doživela zimzelena hit pesem Love Rears Its Ugly Head, ki je skupina v Madridu pred dnevi, ko je pričela s koncertno turnejo, npr. sploh ni igrala.

Glede na odlično dvoransko zapolnitev, dostojno sodelovanje publike med koncertom, kar je samo po sebi poživilo povratni odziv skupine, katera se še zdaleč v igri in izvedbi ni zadrževala na odru, je bil koncert glede na mnogo bolj medlo izkušnjo iz lanskoletnega obiska skupine v avstrijski Vrbi na Koroškem, v tamkajšnjem hotelskem Casinoju, zmaga na celi črti in absolutna nadgradnja. Reč, ki je najbolj fascinirala pri vsem tem pa je sposobnost, kako na silno enostaven način priti na oder in izzveneti spontano, pristno in v slehernem trenutku nepredvidljivo. Living Colour so namreč zasedba, ki enega komada ne zaigra niti enkrat več na enak način (med npr. določeno turnejo). Mnogokrat se različni jami vključujejo v povsem drugo pesem, lahko je jam enega večera vključen v eno pesem, naslednjega pa v povsem drugo. Prav tako sama izbira ritma, zvočnih efektov, programskih vzorcev, Vernonovega načina “ubiranja” akordov. To se nenehno preliva, brez začrtane forme, a v slehernem trenutku v popolnem sozvočju, ki jo veleva glasbena perfekcija združena z izredno mero duhovitosti in širine glasbenega obzorja, ki ga ti fantje posedujejo. V skladu z imenom skupine. Sozvočno zlivanje in nizanje polnih živopisanih barvnih palet v igrah brez meja, ki ga diktira svoboda plutja glasbenega preizkušanja.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Mya Milharičič

Setlista (zapisana po avtorjevem spominu):
1. Auslander
2. Desperate People
3. Middle Man
4. Pride
5. Funny Vibe
6. Type
7. Which Way To America
8. Operation Mind Control
9. This Little Pig
10. Bless Those
11. Glamour Boys
12. Solo Drums
13. Ignorance Is Bliss
14. Time’s Up
15. Cult Of Personality
—dodatek—
16. Love Rears Its Ugly Head
17. Should I Stay Or Should I Go
18. Memories Can’t Wait

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki