Kraj: Casino Velden / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 10.07.2007
Število obiskovalcev: 1000
Prijazno turistično mestece Velden am Woerthersee (Vrba na Korškem) v Avstriji se odlikuje po tem, da je vse lepo pomedeno, pospravljeno in odišavljeno. Je svet živopisanih luči, katere oživijo šele, ko sede na zemljo mrak. In tu se znajdeta dva velika modra avtobusa parkirana pred Casino Velden in s katerima se na svoji turneji ustavijo Living Colour ter nas počastijo s svojim obiskom. Poizkušal sem vleči smernice z obiskom Johna Lawtona (ex-Uriah Heep) na Bledu pred nekaj dnevi (prav tako turistično mestece, prav tako ob jezeru, prav tako imajo casino, ipd…) a nikakor ni šlo. Avstrijci so namreč presenetili z udeležbo in se jih je v dvorani nagnetlo krepkih 1000, Blejska izkušnja v tem ostaja po klavrni obiskanosti svetloba leta oddaljena.
Living Colour se nikamor ni mudilo. Čakali smo jih do 21.45, ko so udarili z zanimivo reggae različico skladbe Type (album “Time’s Up”), v kateri so pričeli pridno ogrevati glasilke, bicepse in prste. Ambient je bil vznemirljiv! Počutil sem se kot v steriliziranem jogurtovem lončku. Kakšna zasilna improvizacija in kje so za Living Colour časi obiskov velikih dvoran? K sreči ni bilo ograje, oder je bil nizek, tako da smo imeli skupino pravzaprav kot na dlani pred seboj. Ni niti potrebno ugibati, da so se Avstrijki do nastopa odzivali znova tako kot ponavadi. Ledeno hladno. Med točkami so večinoma vljudno ploskali. Nekaj več vroče krvi so pokazali med največjimi hiti skupine (Middle Man, Glamour Boys, Love Rears His Ugly Head in seveda Cult Of Personality), sicer pa se je zgodilo celo to, da je kar krepak sveženj radovednežev med koncertom zapustilo dvorano.
Fantje so odrasli za 14 let odkar so nastopili v Ljubljanski hali Tivoli, ko so bili na svojem vrhuncu. Tam je Corey Glover nosil modro hokejsko majico, plezal po monitorjih, skakal z njih, ostala trojka je bila razbeljena do skrajnosti… Hala je bila nabita, takratno občinstvo, ki je poleg popularnih Living Colour raslo ob zvokih grunga in thrasha, zavrete krvi…. Bilo je magično…
Velden am Woerthersee čez 14 let je ponudil malo drugačen razgled. Koncertni Corey, ki je poveznil nase čepico v slogu ex-Yu filmske zvezde Miodraga Petrovića – Ćkalje, je dobil nekaj podbradka, trebušček in se je raje umirjeno sprehajal po odru ter mehko gugal v ritmih svoje kompanije. Vernon je večino koncerta preždel na svoji levi poziciji, dreadlocksi so zanj preteklost, na glavi kapica kubanskih upornikov, a vseeno še vedno strgane jeans hlače (kot nekoč v Hali Tivoli) in dve enaki Hammer kitari, oguljenih trupov, s katerih sta se na robovih že krepko odluščila barva in lak… Možu je v tem času popustila naklonjenost igranja skozi najbolj nore kitarske efekte, največ tovrstnih norij je ohranil na odru danes pri Living Colour Doug Wimbish, ki je svojo plejado pedal efektov vnovčil ob koncu v podaljšanem jamu med pesmijo Flying, ko se je lotil odbite solaže na bas kitari. William je v novem času, kar se Living Colour konfekcije tiče, izmed vse četverice ohranil največ “živopisanosti”.
Ne glede na to, da so leta minila in smo vsi malo zrasli, pa so Living Colour pojedli dvorano! Na odru so prepričali, da jim gre za goli užitek! Praktično sleherni komad je bil na odru glasbeno nadgrajen, duhovito oplemeniten z Dougovimi ali Vernonovimi triki, norimi prehodi, v katerih fantje niti za trenutek niso izgubili tesnega stika, ki jim omogoča odlično zaznavanje in čutenje drug drugega na odru. Vernon je namerno udarjal akorde dvignjene ali spuščene za pol tona, ki so s svojo disperzijo pravzaprav polnili skupni zvok, soliral je besno in s hitrostjo, a hkrati polno čutnostjo! Pristopi niso skrivali vplivov Jimija Hendrixa. Koncert je razsajal kot masivno plazoviti “groove” preko vseh dveh ur, možje pa so opozorili enkrat več, da jim je težko kdo kos v njihovem nadnaravnem fuziranju prvin jazza in rocka, ki so ga prikovali skozi prirojeno ritmično perfekcijo na točko, ki je ponudila publiki enkratno zlitje z vibracijo funk erotike. Na odru so mojstrsko in sebi lastno združili moč in natančnost z elementoma nepredvidljivosti in spontanosti. Preprosto! V vseh teh letih se pač odlično poznajo med seboj in odrska kemija deluje!
Living Colour so, z namenom da spravijo ljudi v zrak, nastavili po Type seveda Middle Man (album “Vivid”), kateri je sledil funky instrumental Funny Vibe (album “Vivid”), ki je bil zame osebno eno izmed presenečenj v set listi. Predvsem je godila togotna Go Away (album “Stain”) pred katero je Vernon razložil o čem pripovedujejo njeni verzi, povsem uglajeno in s poudarjeno osebno noto, brez kakršnegakoli hujskaštva in kazanja s prstom na kogarkoli. O izkoriščanju črne celine (Afrike) s strani držav “razvitega” dela sveta. Pri skladbi Bless Those je glavni vokal prevzel vražji Doug Wimbish, ki je kar pokal od prebitka energije skozi koncert, kateremu v tem nikakor ni ostal dolžan William Calhoun. Ta je skoraj zrušil paleto bobnov s svojo točo rušilnih in sonično hitrih orkanskih zamahov.
Po dobrih 10 minutah Williamovega razgrajanja, so nas fantje prebudili v realnost s sladkim hitom Love Rears His Ugly Head, ki mu je sledil komad Flying iz plošče “Colleidoscope”, katerega pa so fantje v svojem znamenitem slogu mojstrsko raztegnili. Glover je naznanil začetek jamma z verzi Heroes (David Bowie), potem pa je sledil bas solo Douga Wimbisha, ki je naravnal zvok na bas pedalih praktično blizu zvoku električne kitare. Vernon na drugi strani, je potreboval precej svojega znanja, da je spretno lovil z akordi spontano razuzdanega kolega na nasprotni strani. Za zaključek regularnega dela so fantje odtrenali žgočo Time’s Up ter se izgubili v zakulisju. Ob vrnitvi na oder seveda, ni bilo potrebno posebej ugibati, česa se nameravajo lotiiti! Cult Of Personality. Glover si je končno snel sončna očala in njegov kontakt z množico je pridobil vsaj v poslednjih koncertnih minutah na noti pristnosti! Naposled se je celo peščici publike pod odrom snelo ob vražjem zimzelenu. No očitno pa je bilo fantom dovolj igranja! Na set listo je bila uvrščena The Beatles priredba Tomorrow Never Knows, a so jo izpustili. No z odločitvijo preostalih članov zasedbe, pa se ni strinjal William, ki je tako potem, ko so nas ostali že zapustili, igral kar sam naprej svoj drugi solo. Očitno je možakarju zares dogajalo in je bil še željan igranja. A obrnili sta se krepki dve uri. Minili kot bi mignil. Living Colour – trenutek, ko živopisana glasbena intenziteta nikakor ne izostane. Enkratni zmetalizirani funkoidni jazzy projektil za vse sestradane duše, ki so pozabile kaj je to elementarni ritem groove! Dobro jutro! Living Colour ostajajo v prezentaciji tega nerešljiva uganka tudi še danes, izven svoje popularnosti devetdesetih. Godi njihova preprostost. Pridejo in uživajo. Brez igranja princeske na zrnu graha. Je le spontanost, ki spontano razoroži.
Setlista
1. Type
2. Middle Man
3. Funny Vibe
4. Wall
5. Sacred Ground
6. Memories Can’t Wait
7. Glamour Boys
8. Go Away
9. Bless Those
10. Ignorance Is Bliss
11. Drum solo I.
12. Love Rears His Ugly Head
13. Flying (incl Heroes, bass solo)
14. Time’s Up
—dodatek—
15. Cult Of Personality
16. Drum solo II.
Galerija slik
