Kraj: Komuna / CUK Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 03.05.2013
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: Indekš 8 EUR, predprodaja 10 EUR, na dan 12 EUR, Indekš Turnir 25 EUR za 6 Indekš koncertov
Prišel je maj in z njim v Ljubljano serija urbanih koncert, ki slišijo na ime Indekš turnir. Indeks? Da, Indekš turnir se naslanja in apelira na študentsko populacijo, ki si lahko z zbiranjem koncertnih ”indekš” zaznamkov priborijo mdr. vstopnico za avgustovski koncert trenutno najbolj vroče mlade svetovne zasedbe: Tame Impala. Kolektiv Kina Šiška pripravlja od 3. do 31. maja serijo šestih koncertov manj znanih tujih glasbenih skupin in izvajalcev, ki jo je minuli petek otvoril nenavadni kanadski mladenič z imenom Mac DeMarco.
Še preden pa se preselimo k siciranju DeMarcovega nastopa, je potrebno nekaj besed nameniti tudi njegovemu predvozaču. Sean Nicholas Savage še zdaleč ni zanimiv samo za predstavnike LGBT skupnosti. V domačem okolju, kanadskem Montrealu, veljajo njegovi nastopi za eno največjih klubskih atrakcij tamkajšnje ”underground” scene. Savage te v istem hipu tako nasmeji, kot tudi glasbeno prevzame. Njegova vživeta in na trenutke pretirano patetična (a ne v slabem pomenu besede) nastopaška gestikulacija odlična pooseblja njegovo ”Back To The Future” glasbo. Alienska androgena podoba Savaga (Steve Buscemi jr.) in modna ter glasbena estetika sedemdesetih in osemdesetih pritegne v trenutke. Ni nujno, da na pozitiven način, a kmalu se ti usidra pod kožo. Njegova izpeljanka europopa ter synthpopa iz prejšnjega stoletja deluje tako pretirano ”cheesy”, tako posladkano sŁatki sladkiš, da premakne v plesni gib in izriše nasmeh na ustnicah še tako zadržanemu koncertnemu obiskovalcu. Savaga krasi fenomenalen glas, ki pa ga na tokratni turneji spremlja le ”smooth casio” zvok sintetizatorja, za katerem sedi njegov prijatelj neznanega imena. Čeprav na prvi posluh njegove privlačne in tekoče pop melodije ustvarjajo vtis površinskosti, se v njegovih besedilih skriva prava izkustvena življenjska globina. O tem priča tudi njegov najnovejši singel z naslovom “More Than I Love Myself”, ki smo ga seveda imeli priložnost slišati v Komuni. Ob koncu njegovega nastopu se mi je utrnila misel ”o idealnem terasa nastopu”, ki pa je najverjetneje tema že za kdaj drugič. Kakorkoli že, Savage nam je pripravil strasten, iskren in na trenutke komičen nastop, ki je že v samem štartu začrtal večer nenavadnih koncertnih vragolij.
Priznam, Mac DeMarco me je navdušil. Vlil mi je takšno količino adrenalina in vitalne energije, da po koncertu nisem šel domov (kot sem načrtoval zaradi bolezni in utrujenosti), temveč sem zavil na Metelkovo, kjer pa je malo manjkalo, da sem nisem zaletel v, le koga, Maca DeMarca. Če sem iskren, me ni presenetilo, da se je cela ekipa na čelu z Macom tam znašla. Že med koncertom je nenehno pozival Slovence (o katerih je dosedaj vedel le to, da Martin Strel prihaja iz naše dežele) naj po koncertu z njim ”zahengajo” in mu razkažejo Ljubljano. Mac DeMarco je novo vzhajajoče ime kanadskega kitarskega indie rocka in me ne bi čudilo, če bi nekega dne postal izvajalec svetovnega kova. Atributi so na njegovi strani. The future of rock and roll? Čeprav sem ga stlačil v ta generičen opis (”kitarski indie rock”), je DeMarco vse kaj drugega, kot ”še eden izmed tisočih”. Potem, ko ga je lansko leto ob izdaji prvih dveh albumov (2 in Rock and Roll Night Club) za svojega vzel alternativni medijski prvak, Pitchfork, letos DeMarco nadaljuje s prodorom na sceno. Konec marca in aprila je tako s spremljevalno zasedbo nastopal po zahodni severnoameriški obali v vlogi predskupine trenutno najbolj zaželene svetovne alter atrakcije, francoske indie zasedbe Phoenix. In le nekaj dni po tem, smo ga že imeli priložnost slišati in videti v domači Ljubljani.
Mac DeMarco je vse to kar o njemu pravijo in še več. Mac DeMarca je sinonim za ”odbit” nastop. Je sinonim za brezskrbni mladostniški odrski ekshibicionizem. Predaja se publiki, predaja se glasbi. Njegovo flegmatično in spontano neuravnovešeno obnašanje daje njegovemu nastopu poseben lesk. Značaj! Komajda dvaindvajset let šteje, pa se na odru giblje suvereno in sproščeno, kot da bi nastopal že najmanj dvajset let. Je magnet za poslušalca. Osemdeset minutni koncert je minil v trenutku. Tu ni prostora za dolgočasje, tu ni prostora za pogovarjanje. To je en sam zabaven rock’n’roll šus. V slabo napolnjeni (ljudje, kje ste, hudiča?) Komuni je vse delovalo optimalno. Od zvočne perfekcije (nad katerim se je navduševal že Savage) do atmosfera, ki je bila naravnost magična. In vse to predvsem zaradi karizme Maca in njegovega benda. Posebna zajbantska pojava je tudi ”vedno nasmejani in norčavi” spremljevalni basist, ki je prav ta dan praznoval svoj 29. rojstni dan in seveda ni minil nastop brez skupinskega prepevanje ”Happy Birthday to You…”. Le kako bi. Če sem iskren, nastop sploh ni deloval kot klasičen koncert, prej performans. Vse je bilo fluidno in je teklo kot namazano. Tudi setliste nisem nikjer videl.
Glasba kot igra, svet kot igra. DeMarcovi vmesni nagovori občinstva so bili še posebej zabavni. Čeprav je vseskozi govoril iz (nekega klasičnega koncertnega) konteksta, so vse njegove štorije in dovtipi prilegali kontekstu, ki ga je to noč ustvaril. Kaotična vrenje na odru je še toliko bolj prišlo do izraza, ko je prej omenjenemu basistu počila struna. Na površje so prišli vsi improvizatorski talenti DeMarca in njegove ekipe. V nekem trenutke se je na odru znašel še Savage (ki je vseskozi ob strani in pred odrom s partnerjem poplesaval) in Commedia dell’arte je bila zagotovoljena.
DeMarco, ki svojo verzijo rock’n’roll playa najraje poimenuje z izrazi kot so ”slacker rock” ali pa ”jizz jazz”, je tudi v glasbenem smislu navdušil. Kitarca, ki jo je že pred leti kupil za 30 dolarjev, zveni božansko. Jingle Jangle. Topel žvenkljajoči zvok kitarce je tisti najbolj izstopajoči del njihove zvočne slike. Iz te ”no-budget” stvaritve je naredil pravi objekt zanimanja in poželenja, s katerega težko umakneš pogled. Podoba, da te kap. Iz ”cheap” zvoka je naredil umetnost. Pri tem mu zelo dobro pomaga odlično razpoložen in medsebojno ujemajoč bend. Sposobni so vsega: od insertov vmesnega kitarskega žaganja, sanjavih viž v skladbi ”The Stars Keep On Calling My Name”, do melanholične ”groovijade” na otvoritveni ”Cooking Up Something Good”. Med preostalimi skladbami sta izstopali še dinamična ter (bodoča) anthemska jangle uspešnica ”Freaking Out The Neighborhood” in DeMarcov zadnji singel, polna emocij ”My Kind Of Woman”. Za vrhunec nastopa sta poskrbeli že skorajda indie ponarodela himna cigaretom, zapomljiva in večna ”Ode To Viceroy” ter skladba večera, ”Still Together”. Ta intimna balada, ki navduši že s prvimi verzi (in time she’ll see, that her and me/were meant to be together/and time will pass, it may go fast/but we’ll still be together/and where I go, she’s at my side/half of my life together/it’s easy love, fits like a glove/from up above together), kasneje pa še toliko bolj s fascinantnim falsetom DeMarca, je tudi zaključila večer. En, dva, tri in bilo je konec.
Priča smo bili koncertu presežkov, koncertu, ki ponuja vse, kar sploh lahko ponuja rock glasba: ironija, norost, zabava, odlični riffi, zapomljive melodije, alkohol (in droge??), skupinsko pope(i)vanje, improvizacija itd. Elemente nastopa bi lahko našteval še dolgo v noč, a poanta je drugje. DeMarco in druščina niso samo predstavili svoje glasbe, temveč so ustvarili povsem svoj svet. Šlo je v resnici za koncert, ki je potekal v njihovi domači dnevni sobi in ne v mali dvorani Kina Šiška. Nekaj vem po tem koncertu zagotovo: če bo DeMarco v prihodnje nastopal kjerkoli v bližini Slovenije, tega preproste ne bom smel izpustiti. Preveč so dragoceni v današnjem svetu generičnih nastopov podobno osvobajajoči nastopi. Predlagam, da mi sledite. Vsaj tokrat. Da pa zaokrožim z začetno in okvirno temo dogodka: 12. maja se v Kinu Šiška obeta naslednji koncert iz serije Indekš turnirja. To pot bodo na odrih Komune odmevali ritmi zasedbe Esben and The Witch, le tri dni kasneje pa bo tam nastopila zasedba Retro Stefson (nov islandski čudež). Se vidimo.
Galerija slik
