Ko je spomladi 2012 tedaj 21-letni Mac DeMarco izdal svoj 12” prvenec Rock and Roll Night Club, ga je pospremil s ploho bizarno smešnih promocijskih videov, divje neuravnovešenih živih nastopov in raznovrstnih ne preveč diskretnih promocijskih fotografij. In točno v tem je bila poanta glam videza, namreč za zabavo umetno ustvarjene podobe, s katerimi je v togi in popredalčkani svet indie glasbenih novinarjev želele vnesti nekaj zmede. Vseeno pa ni šlo za samo norčevanje, saj se je na prvencu znašel širok nabor slogov, latentno prisotnih v neverjetni zbirki kaset, ki jih je do tedaj izdal nekdanji frontman zasedbe Makeout Videotape. Iskreni in topli Max, ki poje Only You, je hkrati tudi naličeni polizanec, ki odbrunda Baby’s Wearing Blue Jeans, kar pa ne njega ne poslušalcev ni niti najmanj motilo.
In potem, komaj šest mesecev pozneje, se je Mac vrnil s svojim prvim albumom polne dolžine, Mac DeMarco 2. Za razliko od predhodnika je ta album plod Macovih odločnih prizadevanj, da bi posnel zaokroženo delo, s katerim bi pokazal svoje kompozicijske, pevske in producentske sposobnosti. Zahvaljujoč novi snemalni opremi je natančnost posnetkov mnogo boljša, pri tem pa nista trpeli neposrednost in organska kakovost, ki sta bili prisotni v njegovih predhodnih izidih pod različnimi imeni. Skladbe, ki so nastale, od tople Cooking Up Something Good do občutene My Kind of Woman, navdušijo v trenutku.
Na mestu predskupine bo nastopil montrealski glasbenik Sean Nicholas Savage. Leta 2011 je pri založbi Arbutus Records izdal tri albume – Flamingo, Won-Ton Jazz in Trippple Midnight Karma, od katerih v pop vsak prinaša nov okus, čeprav so vsi gladko tekoči in učinkoviti, a hkrati vsebujejo temačnost in globino resničnega življenja. Savage, sodobna inkarnacija pevcev, kot sta Elvis ali Madonna, univerzalno tematiko ljubezni in bolečine združuje s spretnim igranjem na basovske klaviature, bogatimi harmonijami in hipnotičnimi ritmi. Kot bi bila vsaka skladba epizoda v filozofski drami, se Savage vedno posveti določeni teoriji ali poanti in s svojimi kompozicijami doseže vsaj približen zaključek. Njegove melodije, ki brez napora spremljajo eno navdušujočo kitico za drugo, so proste in polne navdiha, a tudi modrosti in odgovornosti. Savage, ki velja za ključni element montrealskih afterjev, slovi po svojih privlačnih in navdihujočih nastopih, čeprav niti dva nista enaka.
Mac DeMarco – Ode to Viceroy:
Danes je Mac DeMarco objavil še nov videospot za skladbo My Kind Of Woman:
