Avtor: Urban Bolta
Kraj: Arena Zagreb / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 31.07.2013
Število obiskovalcev: 16.000
Cena karte: 19€ – 50€
Skoraj natanko deset let po zadnjem obisku Zagreba se je v sredo v hrvaško prestolnico vrnila zasedba, ki je najbolj izmed vseh zaslužna za popularizacijo heavy metala – vrnili so se veliki Iron Maidni! Če so nekoč davno tega Black Sabbath zarisali razvojno pot heavy metala, če so ga nato Judas Priest jasneje definirali, pa so bili na koncu ravno Iron Maidni tisti, ki so s kombinacijo spevnosti, melodičnosti in udarnosti ta nekdaj obskuren žanr uspeli približati svetovnim množicam.
Pred desetletjem so Železne device v prestolnici naše južne sosede gostovale v sklopu promocijske Dance of Death turneje, to pot pa je bil obisk mesta ob Savi še toliko vabljivejši – Maidni so namreč v Zagrebu igrali v sklopu reprize turneje Maiden United iz let 1988 / 89, ko so bili na vrhuncu svojega ustvarjalnega zenita. Mokre sanje za vsakega (mladega) Iron Maiden fanatika torej. Sploh glede na to, da se piše leto 2013. Koncert se je odvil v zagrebški Areni. Glede na to, da britanske Device v naši regiji na svoje solo koncerte v povprečju pritegnejo okoli deset, morda dvanajst tisoč obiskovalcev, je Arena precej veliko prizorišče. A ob nedavnem vstopu Hrvaške v Evropsko unijo je organizator za teden dni razpolovil ceno vstopnic, tako da je bil dragocen košček papirja v začetku julija na voljo že od skromnih 19€ dalje. Dovolj poceni, da je Arena s kapaciteto skoraj dvajset tisočih obiskovalcev ob pol deveti uri zvečer pokala po šivih!
A še pred samim vrhuncem večera je oder pripadel ogrevalnim aktom. Prvi so nastopili londonski hard rockerji Voodoo Six, ki pa sem jih spričo zgodnje ure začetka v celoti zamudil. Nič ne de, huje bi bilo, če bi zamudil nastop legendarnih njujorških thrash metalcev Anthrax, ki so na zagrebškem koncertu v vlogi predskupine nastopili ekskluzivno. Zgolj in samo v Zagrebu. Šolsko uro dolg nastop so začinili s klasikami iz osemdesetih let. Njihove vrste je po odhodu kitarista Roba Caggiana (odšel je k Dancem Volbeat) začasno zapolnil Jonathan Donais, za bobni pa je namesto Charlieja, ki so ga v Ameriki zadržali družinski opravki, sedel bobnar častitljivega renomeja Jon Dette. Kljub kadrovskim spremembam je jasno, da Anthrax vselej kredibilno predstavljajo svoje ime, dokler prvo bojno vrsto na odru zasedata kitarist in vodja skupine Ian Scott ter suhljat frontman indijanskih korenin Joey Belladona. Slednji si sicer med bojnim plesem komada Indians na glavo ni nadel perjanice, kot to naredi ponavadi, kljub temu pa je z vživeto vokalno predstavo in poskakovanjem vse do roba odra predstavljal najbolj dinamičen gradnik tokratne bendove predstave. Po Efilnikufesin (N.F.L.) ter Got The Time Joea Jacksona je prišel čas za komad Fight ‘Em ‘Til You Can’t, edino stvaritev novejšega emša, ki so jo Anthraxi to pot vključili v igran repertoar. Nato pa bomba! Priredba AC/DC himne T.N.T. je v zrak vrgla parter in celotno tribuno in je služila kot napovednik prave množične katarze, ki so jo kasneje uspeli uprizoriti Maidni. Tudi sami Anthraxi so se na krilih dobrega odziva pri zadnjih dveh komadih, I Am The Law in Antisocial razleteli po odru, kljub odlični oceni nastopa pa v grlu ostaja grenak priokus, da so ob vsej mogočni zakladnici nepozabnih hitov avtorskega pedigreja set listo zapolnili s kar tremi priredbami, namesto da bi razparjenemu švicu zagrebške Arene privoščili kakšno lastno zimzeleno kompozicijo več.
Dvorana se je v času pred nastopom zvezd večera napolnila do zadnjega kotička. V zraku je vladala naelektrena atmosfera, ki jo je predvajanje UFO klasike Doctor Doctor, vsakokratne otvoriteljice Maiden koncertov, le še povečalo. Takoj ob vstopu v uvodni komad Moonchild so basist Steve Harris in kitarska trojka Dave Murray / Adrian Smith / Janick Gers zavzeli položaj tik ob robu odra in tako z neverbalno komunikacijo publiko začeli grabiti v kremplje Iron Maiden mašinerije. Kljub temu, da Maidni direkten stik s publiko negujejo zgolj v obliki občasnih Dickinsonovih nagovorov, je sodelovanje med bendom in publiko ves čas zelo plodno. V štirih desetletjih kariere so se stari mački pač znali naučiti, kako prijati večtisočglavi množici pod odrom!
Po Can I Play With Madness je s Prisonerjem prišel že prvi vrhunec nastopa. Iron Maiden morajo kot skupina, ki je stalno na piedestalu, obiskovalcem od turneje do turneje nuditi zanimive bonbončke, da bi le-ti ne izgubili zanimanja za obisk njihovih koncertov, zato se poslužujejo tematsko in konceptualno različno obarvanih turnej, za kar si zaslužijo vse pohvale. Naslednji izmed vrhuncev je prišel v obliki skladbe iz Fear of the Dark albuma Afraid to Shoot Strangers, šele nekje v tem obdobju pa so odgovorni za mešalno mizo uspeli razvozlati uganko katastrofalnega zvoka, ki je bil v začetni fazi koncerta pod vsako kritiko. Harrisonova bas linija je bila prekomerno odebeljena, medtem ko je bila trojna kitarska igra vse preveč zamazana. Velikokrat je kvaliteta zvoka odvisna od mesta, kjer se poslušalec nahaja, a tokrat je bilo kritike na račun tonskega mojstra slišati iz prav vseh predelov dvorane. Glede na to, da je v preteklosti dvorana že gostila tako eminentnega gosta kot je Roger Waters (ex-Pink Floyd), ima Arena kot taka očitno dobre akustične predispozicije, zato si Maidni v segmentu zvočne lustracije zaslužijo veliko črno piko, ki pa je bila v tem večeru k sreči tudi edina.
Ob Trooperju s standardno izvedbo Dickinsonovega norenja po odru z britansko zastavo v rokah se je večini v grlo verjetno prikradel okus novega piva lastne Maiden blagovne znamke, ki pa je ob ekspresnem tempu z The Number of the Beast in Fantomom iz opere hitro splahnel. Pomemben del celostne odrske podobe pri Maidnih predstavlja vizualna komponenta. Odrska konstrukcija je bila pisana na kožo predvsem noremu pilotu Bruce Dickinsonu, ki kljub vedno večim gubam na obrazu ostaja vseskozni krvnik odvečnih kalorij. Sredi med pisto, ki je zaobjemala in združevala oba dela odra, je kraljeval kdo drug kot vedno nasmejani Nicko McBrain, najstarejši člen slavnega heavy metal seksteta, pa čeprav glede na videno tudi on premore še dovolj moči, da se za prihodnost Iron Maiden barke še ni potrebno bati. Zastori v ozadju so se skladno s tematiko igranih komadov vseskozi menjavali, svetlobni šovi pa so bili prilagojeni atmosferičnim zasukom in napenjanju vzdušja, ki je bilo od prve sekunde koncerta naprej peklensko in se je skladno s »hit za hitom« razvojem dogodkov tekom minut le še stopnjevalo! Wasted Years s solo točko Adriana Smitha v glavni vlogi je služila kot uvod v vrhunec večera, epsko kompozicijo Seventh Son of A Seventh Son, ko je nadzor nad dogajanjem v modro zavitega odra prevzel zloveščogledi Eddie, kakršen krasi že naslovnico tega legendarnega albuma iz leta 1988. Dickinson je publiko večkrat spodbodel s prepoznavnim vzklikom »scream for me, Zagreb«, pa čeprav ta ob napevih The Clairvoyant, Fear of the Dark in Iron Maiden sploh ne bi potrebovala dodatne motivacije!
»Run, live to fly, fly to live…« je ob izvedbi še ene klasike Aces High, s katero so Maidni otvorili zaključni del koncerta, odmevalo iz tisočerih grl. Ta so skorajda preglasila Dickinsona, ki je kljub utrujenosti vokalno dobro jadral skozi zadnje minute nastopa, enako velja tudi za hiperaktivca Harrisa in Gersa na desni, medtem ko sta Murray in Smith na levi strani odra tradicionalno po sami dinamiki zaostajala za svojimi kolegi. Nekoliko zahtevnejša kompozicija The Evil That Men Do je za vse zvestejše spremljevalce benda pomenil pravi slatkiš, za slovo pa so Maidni udarili še s pankursko Running Free.
Iron Maiden s turnejo Maiden United dokazujejo, da so skozi leta v vseh segmentih prerasli v najbolj organiziran heavy metal kolektiv tega planeta. Dodelana scenografija, uigranost in srce na pravem mestu so vrline, ki so tudi v Zagrebu samo še nadgradile spektakularnost same turneje. Sapa jim očitno še ne pojenja, zato se že lahko veselimo njihovih nadaljnih projektov. Eden izmed njih je menda tudi nov studijski album. Mimogrede, verjamete, da so od izida plate »The Final Frontier« minila že tri leta…?
Setlista
ANTHRAX:
1. Caught in a Mosh
2. Indians
3. Efilnikufesin (N.F.L.)
4. Got the Time
5. Fight ‘Em ‘Til You Can’t
6. T.N.T.
7. I Am the Law
8. Antisocial
IRON MAIDEN:
1. Moonchild
2. Can I Play With Madness
3. The Prisoner
4. 2 Minutes to Midnight
5. Afraid to Shoot Strangers
6. The Trooper
7. The Number of the Beast
8. Phantom of the Opera
9. Run to the Hills
10. Wasted Years
11. Seventh Son of a Seventh Son
12. The Clairvoyant
13. Fear of the Dark
14. Iron Maiden
— dodatek –
15. Aces High
16. The Evil That Man Do
17. Running Free
Galerija slik
