Marco Cappelli (kitara), klub Gromka, 26.03.2009, Ljubljana!

Spet se oglaša Defonija. Kakor je videti, se bo njena tokratna pomlad osredotočila predvsem na strunarje in z njimi podala tudi svojevrsten prispevek k mediteranskim študijem v najširšem smislu izraza. Po temle prvovrstnem presenečenju, ki ga je oskrbela tovariška odprava v NYC, nas namreč na začetku maja z dvema solističnima nastopoma in duom obiščeta še vrhunski portugalski improvizator Manuel Mota in italijanski mag Stefano Pilia. Prva priložnost za prevpraševanje o tem, kje je današnja kitara in kam vse nas lahko popelje strunar, ki zna misliti godbe in svoje podjetje, pa nas čaka že naslednji teden. Pri nas namreč prvič gostuje …

Po koncertu se vrtijo prikladne muzike – gostuje glasbena redakcija Radia Študent, skorajšnjega 40-letnika

Cappelli je tačas eden izmed najboljših kitaristov klasične provenience, profesor kitare v New Yorku (Columbia University; Juilliard School of Music) in Palermu (Conservatorio Vincenzo Bellini), obenem pa velja za izvedbenega renegata, za človeka, ki je spregledal prepogostoma rigidno in hitroprsto virtuozenje in se ves predan našel tudi na področju nove muzike, “razširjenih tehnik” in improviziranih godb (med drugim izvaja tudi kompozicije Johna Zorna, Anthonyja Colemana, Elliotta Sharpa, Marca Ribota, Nicka Didkovskega, Ikue Mori …), tako da vsekakor ne kaže spregledati njegovega nastopa, med katerim se nazorno pokažejo vse možne nianse, plasti, zmožnosti in, navsezadnje, lepota na prvi posluh zahtevne novomuzične prakse.

Več na: www.marcocappelli.com/

(Na osebni spletni strani nahajate še več podatkov o nastopajočem, ekscerpte z njegovimi posnetki, občila pa tudi prikladne fotografije za morebitno objavo.)

“Eight years ago, John Zorn’s Book of Heads compositions helped me to rehear the guitar. Now Marco Cappelli’s rendering of these pieces has allowed me to rehear John Zorn’s Book of Heads. In every piece on this cd, Cappelli labours mightily and successfully to drag the classical guitar into the 21st century. You can hear his committment. Oh, I almost forgot to mention: he’s also managed to make this music beautiful.” –Marc Ribot

Marco Cappelli – kitarist za XXI. stoletje

Marco Cappelli se je rodil v Neaplju leta 1965. Po poklicu je klasični kitarist, ki igra novo muziko, se pravi tisto, kar v svetu umetne glasbe največkrat zaznamuje dvoumni izraz “sodobna glasba”. Njegova glasbena pot je odklon – vsaj za naše prilike – od utečenih poti in nazoren zgled, kako na drugačen način z odpiranjem navzven postajaš poklicni “resni” glasbenik ob koncu XX. stoletja in na začetku tega stoletja. Je zgled oddaljevanja od akademske zaprtosti v krasni novi svet. Marcu je uživanje v senci finančno in institucionalno dobro podmazane samozadostnosti in gojenja varljivega samoljubja nekaj povsem tujega.

“Z igranjem klasične kitare sem začel precej pozno. Kitaro sem igral od desetega leta, ampak ne resno. Igral sem v rock bendih, poskusil blues, pisal komade, vse, kar počneš, ko si najstnik. Kitara je bila družabno glasbilo. Ni bilo žura brez kitarista, ki je zraven kaj zabrenkal in odpel. Ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih sem bil povsem predan folku. Folk scena na jugu Italije je bila levičarska. Bila je zveza med muziciranjem in politično držo. Igral sem z različnimi bendi, nastopal na festivalih. Sčasoma sem se odločil za študij klasične kitare, predvsem zato, ker je bilo to edino, kar sem lahko študiral na konservatoriju. Izhajam iz družine srednjega razreda. Nisem hotel na univerzo, pri tem so me starši podpirali, toda vseeno sem nekako moral na konservatorij v Rim, končati vsaj kak študij. Od začetkov študija klasične kitare me je bolj zanimala sodobna glasba, glasba XX. stoletja.”

Študij kitare v Rimu je končal leta 1989, kar je po veljavnih standardih v “svetu klasične kitare” relativno pozno za glasbenika, ki goji upanje za koncertno kariero. Toda Cappelli si je o tem svetu ustvaril drugačno sliko.

“Klasična kitara je zelo mehansko glasbilo. Na voljo so tehnična orodja, ki jih lažje osvojiš in nadgrajuješ v mladih letih. Čeprav jih lahko v kateri koli starosti. Ko tehniko osvojiš, lahko greš naprej. Reciva, moja današnja tehnika je dovolj dobra za zmago na mednarodnih profesionalnih tekmovanjih. Ko sem bil star 25 let, nisem bil toliko tehnično dober. Priznam, da me je to takrat frustriralo, nisem mogel ravno oblikovati dobrega solističnega nastopa in repertoarja, zato sem raje več igral s komornimi ansambli. Bil sem osamljen. Še nekaj, svet klasične kitare – in mislim resno – zaudarja in je nemogoč. Gre za gručo fanatikov, ki jih zanima le hitrost dela rok. V njem je zelo malo občutka za glasbo, za razbiranje pravega pomena.”

Intelektualno usmerjenega študenta so zanimali raziskujoči glasbeni izraz, nova muzika, zven kitare, ki ni podrejen funkcionalni tonalnosti. Zato se je na študijih srečeval in spopadal z okostenelimi konvencijami.

“Zmeraj sem mislil, da je kitarska literatura Francisca Tarrege, Emilia Pujola in drugih neizbežnih referenc klasične kitare navadna bedarija. Zanimal me je sicer tehnični vidik, toda v osnovi gre za nazadnjaško glasbo. Če z družbene perspektive analiziraš življenjsko zgodbo Andrésa Segovia, ki je bil zvezda klasične kitare, ti pove vse o tem svetu. Ne govorim o Segoviu, o njegovi osebni poti, ki je bila neverjetna. Mislim na simbolični vidik, na to, kar je predstavljal navzven v svetu klasične kitare. To je bilo zmagoslavje dekadence. Naročal je glasbena dela pri skladateljih, kot so Manuel Maria Ponce, Mario Castelnuovo-Tedesco, Federico Torroba, Joaquin Turina, hkrati pa so okrog njega živeli in komponirali Boulez, Schönberg, Webern. Segovia je bil popoln ignorant. Vedel se je kot španski fašistoidni možak, kulturno slep za sodobni svet okoli njega, sicer izjemno glasbeno senzibilen, ampak povsem odrezan od sedanjosti. Obenem pa je gradil tako uspešno kariero, da mu ni bilo treba gledati naokrog. Zato sem bil tako alergičen na svet klasične kitare. Čudno bi bilo pripadati takemu svetu, igrati takšno muziko, saj sem izhajal iz povsem drugačne eksistenčne perspektive. Vedno me je zanimala glasba, ki je ti klasični kitaristi niso izvajali. Lep zgled je čudaško lep komad Tiento Mauricea Ohana, to je ena prvih sodobnih skladb, v katero sem se poglobil in jo zvadil. Saj sem igral tudi standarde kot prijatelji, a nova muzika je bila moja resnična izbira. Na konservatoriju v Švici je šele postalo zanimivo, saj je Švica širokogrudno okolje za sodobno glasbo, verjetno najboljše poleg Nemčije in v manjšem obsegu Francije. No, Francijo omejuje njen nacionalizem. Italija pa je še na slabšem.”  —Ičo Vidmar, celotno besedilo je objavljeno v reviji Muska 3-4, Ljubljana, marec-april 2009