Kraj: Gromka, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 16.06.2009
Število obiskovalcev: 40
Metelkova nam venomer znova predstavlja zanimive jazzovske koncerte, ki nam včasih postrežejo z zvrhano mero jazzovskih dobrot, včasih pa nam vržejo le ostanke hrane, ki te sicer napolnijo, a imaš kljub temu občutek, da si bil za nekaj prikrajšan. To zadnje se je zgodilo tudi na koncertu dveh ameriških jazzerjev (eden od njiju (Eneidi) trenutno živi v Avstriji), ki se kličeta Marco Eneidi in Donald Robinson.
Pri dvojcu sicer gre za zanimivo kombinacijo bobnarja in saksofonista, zato sem si pred koncertom kar nekaj obetal. Oba sta že kar priznana predstavnika svojih instrumentov in morda je to le še povečalo pričakovanje, ki ga je čutilo majhno a poznavalsko občinstvo na Metelkovi.
Površinsko naveza Robinson-Eneidi sicer deluje kar zapeljivo. V improvizacije vnašata namreč avantgardne elemente, igranje je polno disonance in nenadnih zasukov razpoloženja. A kaj ko ni nobenega zaledja, nobene prave melodične podlage, na katero bi se dvojec lahko naslonil – glasba kot da bi visela v zraku, brez kril in tako vsak čas pričakuješ, da se bo vse podrlo. No, morda je ta prispodoba nekoliko napačna, saj bi moral dvojec, če bi želel, da bi se vse podrlo, najprej nekaj zgraditi. A tega ne storita. Svoje opeke polagata le v vertikalni smeri, pozabljata pa na višino in zato glasba zveni skoraj konstantno dvodimenzionalno.
Kljub temu da dvojec ni pokazal ne vem česa, je bilo vzdušje na Metelkovi tipično jazzovsko sproščeno (nekateri so na vsak način želeli biti bolj sproščeni kot drugi) in tako sta izpadla tudi sama izvajalca. Kontakt s publiko je bil minimalen, odrska prisotnost zanemarljiva… Dobro, od jazzovskega koncerta tega tudi ni za pričakovati, a nekoliko več energije bi lahko bilo. Ne vem ali je šlo za preprosto zatopljenost v glasbo ali za kaj drugega.
Tehnično dvojcu ni kaj očitati. Oba sta dovršena glasbenika, še posebej Robinson na bobnih, saj je skušal v nastop vnesti precej živahnosti z uporabo vseh vrst bobnarskih palčk in različnih načinov igranja. A spet vse to zataji, če ni melodičnega ozadja. Podobne težave je imel Eneidi, ki je očitno prvovrsten glasbenik, a je njegova tehnika na žalost vse kar je impresivnega. Moža sta se za množico očitno potrudila, v nastop sta vložila veliko truda in znoja, a koncert me je spomnil na dejstvo, da bi nekateri glasbeniki morali vztrajati le kot stranski možje in studijski glasbeniki, saj nimajo prave žilice za lastne stvaritve.
Zame je koncert predstavljal le brezciljno tavanje po jazzovskih notah. Resda je šlo za improvizacijski jazz, vendar se tudi v teh krogih najdejo veliko bolj zanimive stvari, ob katerih pomisliš, da so glasbeniki na odru res doživeli nekakršno razodteje. Pri Eneidiu in Robinsonu te bojazni ni bilo, saj je šlo le za naključno iskanje not, ki so zvenele nepovezano in neinspirirano. Na koncu je le treba povedati, da imajo vsaka ušesa svojega malarja (ali Mahlerja) in da je moje dojemanje sila subjektivno. Prosti improvizacijski jazz mi preprosto ni pisan na kožo, čeprav znam v njem tudi uživati (če je narejen dobro). Zame osebno je bil torej koncert zadetek v prazno, a morda bi znal kdo drug najti kakšne bolj vzpodbudne besede.
Fotografije: Rok Podgrajšek
Galerija slik
