Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Peter Podbrežnik
Kraj: Live Club / Trezzo (Milano) / Italija
Datum koncerta: 04.02.2009
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 25,00€
Trezzo, manjši kraj v bližini Milana, je kot edina italijanska postojanka na aktualni “Happiness On The Road” turneji, dobil čast, da gosti najbolj skrbno varovano britansko glasbeno skrivnost. Za vse tiste, ki se morda še niste srečali s tovrstno hudomušno, a nadvse ustrezno medijsko oznako, je treba pojasniti, da je govor o legendarnih prvoborcih novega vala britanskega progresivnega rocka Marillion, ki so, vsaj v glasbenem smislu, to žanrsko oznako že zdavnaj presegli in pri svojem glasbenem ustvarjanju nenehno zrejo izključno v prihodnost. Sleherni obisk te velike skupine, ki tudi izven kroga izjemno zvestih privržencev uživa globoko spoštovanje kot ena izmed največjih koncertnih atrakcij in katera vsak večer poskrbi za izobilje odrskih presenečenj, slovi pa tudi po izjemnem odnosu do publike, je praznik za vse ljubitelje progresivnega rocka.
“Happiness On The Road” turneja sovpada s trideseto obletnico obstoja skupine, mineva pa tudi zavidljivih dvajset let odkar delujejo v isti zasedbi, s čimer se lahko pohvali le malo njihovih glasbenih sodobnikov. Oba omenjena jubileja praznujejo z odličnim novim albumom “Happiness Is The Road” (2008) ter obsežno evropsko turnejo, kar je vsekakor tisto najboljše, kar si lahko njihov privrženec zaželi. Marillion so že dolgo, pravzaprav že skoraj dvajset let, skupina iz povsem drugega testa kot tisti band, ki se je na seznam največjih imen v povesti rocka za vse večne zapisal z radijskim hitom “Kayleigh”. Dejstvo, da večina glasbenih laikov Marillion še vedno najbolj pozna po omenjenem hitu, katerega na koncertnih nastopih igrajo samo še ob zelo redkih priložnostih, je pravzaprav žalostno, saj so od tedaj napredovali na naslednje, izjemno vznemirljive faze glasbenega razvoja in za vekomaj opravili z neo prog rockom. Po dvajsetih letih od postopnega, a dramatičnega preloma z neo progom, ki sovpada s prihodom karizmatičnega pevca Stevea Hogartha, so prehodili več različnih glasbenih evolucijskih stopenj. Danes so ena redkih, če ne celo edina skupina drugega vala progresivnega rocka, ki se glasbeno še vedno razvija in dozoreva, kar dokazuje tudi njihov najnovejši album.
Po nepozabnem prvem srečanju v Bologni na “Somewhere Else” turneji, leta 2007, smo imeli priložnost, da si jih ogledamo na njihovem edinem nastopu pri naših zahodnih sosedih. Live Club se je izkazal za nadvse gostoljubno in prostorno koncertno prizorišče v katerem se je do začetka nastopa počasi napolnilo obsežno število obiskovalcev. Ti so zapolnili vse kotičke dvorane, tako da je bilo v resnično veselje opazovati potrditev dejstva, da so Marillion tudi v Italiji še vedno visoko cenjeno koncertno ime, ki še zdaleč ne privabi samo osivelih in razredčenih moških lasišč, kar je še vedno precej pogost stereotip o progresivno rockovskih koncertih. Kot nekoliko provokativno primerjavo naj navedem, da je bilo med našim zadnjim ogledom njihovega nekdanjega pevca Fisha v Bologni, kar nekaj praznega prostora.
Po nestrpnem, predolgem čakanju med katerim se je skupina ogrevala ob zvokih nekaterih hitov Davida Bowieja in The Beatles, je oder nenadoma oživel. V dvorani je nemudoma zavladala evforija, ki se ni polegla do zaključka koncerta. Marillion so svoj nastop nekoliko nepričakovano začeli z umirjeno in melanholično “Dreamy Street”, prvo skladbo z novega albuma, ki pa se je kljub svoji nežni naravi, izkazala za nadvse posrečeno otvoritev. Z njo so pripravili ustrezen teren za nazorno predstavitev novega albuma s katerega je po pričakovanju izvirala večina izvedb tega večera. Hogarth, za vse ljubitelje skupine bolj znan kot gospod H’, je še vedno fantastičen pevec in osrednji odrski mož, ki s svojo brezmejno karizmo, slikovitimi gestikulacijami in izjemno srčnostjo poskrbi za nepozabno avdio-vizualno predstavo. Tudi tokrat se ni izognil svojemu tradicionalnemu teatralnemu odrskemu pristopu, saj se je na odru pojavil v obleki indijskega guruja. Med energično izvedbo “This Train Is My Life” si je na prepoteno čelo nalepil trzalico v obliki srca s katero je verjetno želel ponazoriti tretje oko, ki je značilno za bližnjevzhodno religijo. Ta dramatična vizualna podoba se je odlično ujemala z izjemno globokimi sporočili večine skladb z novega albuma. Te poleg izrazite duhovne ozaveščenosti ponujajo tudi zelo zdravo kritiko sodobne družbe. Tako ni presenetilo, ko so se med izvrstnimi projekcijami, katere sem v Bologni pogrešal, poleg izjemno lepih podob znašle tudi nekatere manj vesele.
Med izvedbo pridigarsko-melanholičnega epa “Esscence” je Hogarth uporabil tudi tisti svoj nenavadni inštrument v obliki lesene deske s kovinskimi tipkami in vratom v obliki pihalne cevi, ki je po zvoku še najbolj spominjal na citre. Marillion se še kako dobro zavedajo kvalitete novega albuma, zato so seznam izvedb temu primerno tudi prilagodili. Seveda pa so se vmes znašle tudi nekatere starejše skladbe, ki so segale najdlje v preteklost do konceptualne mojstrovine “Brave” (1994). Vsi tisti, ki so morda pričakovali kaj iz prvih dveh albumov z gospodom H-jem ali celo kaj iz Fisheve ere so pozabili, da se Marillion le ob zelo redkih priložnostih vračajo tako daleč v preteklost. Tako je že odlična izvedba skladbe “The Other Half” z izjemno solidnega predhodnega albuma “Somewhere Else” (2007) delovala kot kakšna stara klasika. Večletni privrženci so se obliznili tudi ob izvedbi “Fantastic Plastic” z albuma “Marbles” (2004), ki poleg “Brave” uživa status njihove največje mojstrovine iz H-jeve ere. Zatem so se vrnili nazaj na nov album in odigrali izvrstni, rahlo psihadelični “Thunder Fly”, ki je gotovo ogrel tudi vse tiste starejše prog rockerje z majicami Genesis in Fish era Marillion. Nekdo v bližini se je med pričakovanji naslednje izvedbe v šali zadrl “Grendel”.
Marillion se ob naslednji izvedbi seveda niso vrnili na začetek kariere, temveč v nekoliko bližnjo preteklost in sicer na album “Afraid Of Sunlight” (1995). Sledila je izjemno doživeta izvedba klasike “Out Of This World” na kateri so se ponovno spomnili na tragično preminulega rojaka Donalda Campbella, ki je poskušal postaviti hitrostni rekord iz vožnje po vodi. Dramatično izvedbo so podkrepile pretresljive projekcije, ki so kazale utrinke Campbellovih dirk vse do tragične nesreče. Temu sta sledili dve imenitni izvedbi z mojstrovine “Brave” in sicer “Mad” ter “The Great Escape” na katerih je ponovno oživel kulten koncept o samomorilskem dekletu. Med izjemno izvedbo “The Great Escape” H’ ni pozabil niti na na slikovito igranje ženske vloge pri čemer si je pomagal z izjemno duhovito gestikulacijo. Zatem so se vrnili na nov album s fenomenalno verzijo raznovrstnega epa “Real Tears For Sale” pri čemer si je H’ okoli rame poveznil akustično kitaro, Kelly pa je ponudil nekaj resnično imenitnih orkestralnih aranžmajev.
Enega izmed vrhuncev nastopa je nedvomno predstavljala izvedba progresivno rockovske pravljice “Asylum Satellite #1” med katero je tudi prek izjemne projekcije oživela zgodba o izgubljenem vesoljskem satelitu. Ta je prenašal slike različnih norosti tega sveta med katerimi so se znašli tudi trije, večinoma že odsluženi britanski in ameriški politični veljaki, ki so v zadnjih letih po svetu povzročili izjemno veliko gorja. Redni del nastopa so zaključili s še vedno izjemno priljubljeno epsko klasiko “The Invisible Man” med katero se je Hogarth ponovno oblekel v “krmežljavega profesorja” in tako na odličen način odigral tragični lik o katerem govori ta izjemna skladba.
Burnim ovacijam je sledila nagla vrnitev na oder z “Neverland”, še eno “Marbles” klasiko, ki je do vrelišča prignala vzdušje v dvorani. Katera koli izvedba z “Marbles” bi bila pričakana z odprtimi rokami, “Neverland” pa je bil zaradi svoje glasbene strukture skorajda idealen zaključek. Za veliki finale tega večera so nas razveselili še z izjemno izvedbo naslovne skladbe novega albuma, se pravi “Happiness Is The Road”. Pri tem je H’ za šalo pripravil publiko k bučnemu prepevanju dramatičnega, a izjemno pozitivističnega glavnega refrena. Nastopa je bilo konec kot bi pihnil. Lahko rečem, da se že dolgo ne spomnim kakega koncerta, ki bi minil tako hitro, kar le še dodatno govori o izjemni kvaliteti tega nastopa, ki je presegel prav vsa pričakovanja. Atmosfera je bila resnično za privezati dušo in po tej eterični plati se Marillion, tudi prek vse pogostejše rabe ambientalnih zaves, vse bolj približujejo eliti tistih redkih skupin, ki so sposobne dušo koncertnega obiskovalca ponesti v sedma nebesa.
Sleherni izmed članov skupine si zasluži najvišjo oceno. H’ med nastopom ni pozabil na zanj značilno “blagoslavljanje” publike prek slikovite uporabe tolkal ter na šaljive dovtipe. Varčeval ni tudi pri čarovniških trikih, ki so vključevali nenadno metanje konfetov izpod rokavov. Pri tem je, kar je najpomembnejše, skozi celoten nastop ponudil fenomenalno pevsko predstavo s katero je ponovno dokazal, da je še vedno eden izmed najbolj imenitnih in prepoznavnih pevcev v progresivnem rocku. Njegova slikovita predstava je bila v ozadju dodatno okrepljena z odličnimi animacijami, ki so se med posameznimi izvedbami ves čas menjavale ter posredovale osrednjo sporočilo posamezne izvedbe.
Seveda nikakor ne gre pozabiti omeniti odlične uigranosti H’jev inštrumentalnih tovarišev, ki so bili za malenkost še bolj uigrani kot na preteklem srečanju v Bologni in so po inštrumentalno-tehnični plati ponudili praktično brezhiben nastop. Steve Rothery, ki od našega zadnjega srečanja ni zgubil niti enega kilograma, ostaja eden izmed najbolj prefinjenih kitaristov v progresivnem rocku, katerega si morajo na delu obvezno ogledati vsi, ki negujejo posebno ljubezen do uporabe slide kitare in slogovno sorodnih kitarskih veličin kot so David Gilmour, Andy Latimer in Mark Knopfler. Korpulentni kitarist, ki v teh dneh pripravlja novo poglavje svoje samostojnega The Wishing Tree projekta, nas je navduševal s svojimi specifičnimi, “jokajočimi” solažami in polno malho raznovrstnih rifov. Prek slednjih kot edini originalni član ohranja prvinsko esenco skupine ter povezuje njihovo preteklost in prihodnost. Basist Pete Trewavas, ki ni varčeval z melodično-odebeljenimi bas linijami, je z izjemo H-ja še vedno najbolj poskočen član skupine. Mark Kelly za svojim bogatim naborom klaviatur, ki vsebujejo digitalno programirane zvočne vzorce, še vedno zgleda najbolj mladostno, medtem ko je bil starosta Ian Mosley, najbolj izkušen član zasedbe, ponovno skrit za svojo mogočno bobnarsko postavitvijo z obvezno opno, ki je vsebovala naslovnico novega albuma. Mosley je resda najstarejši član skupine, a po bobnih lahko še vedno zamahuje s takšno močjo, kot bi na plečih nosil pol manj križev.
Marillion so poleg izjemnega nastopa ponovno potrdili status večnih koncertnih perfekcionistov, saj so se tudi tokrat izkazali s fenomenalnim ozvočenjem, kar je povzročilo, da se je večina izvedb že skorajda osupljivo približala svojim studijskim inačicam. Edina negativna opazka, ki leti na ta fantastični večer leži v dejstvu, da so v primerjavi z njihovimi dotedanjimi nastopi s te turneje, v Trezzu odigrali najmanjšo število izvedb. O vzroku se lahko samo ugiba, glede na to, da so bili v Italiji ponavadi vedno toplo sprejeti in da je bil to do naslednje turneje njihov zadnji nastop v tej državi. Hogarth se je med nastopom celo opravičil vsem tistim, ki so zaradi napake organizatorjev dobili napačno informacijo, da se bo nastop začel ob enajstih zvečer in so zato zamudili začetek koncerta. Obenem je poudaril, da bi rade volje podaljšal nastop za vse tiste, ki so zamudili, vendar se morajo že pripraviti na potovanje proti Strasbourgu, kjer je bila naslednja postojanka turneje. Pri tem je njegova obljuba, da bodo na naslednjem obisku v Trezzu, kot oddolžitev, za eno uro podaljšali nastop, delovala precej grenko. No, nekaj je h krajšemu nastopu gotovo prispevalo tudi zaznavno zavlačevanje pred uradnim začetkom nastopa. Ne glede na to, da bi bil nastop lahko nekoliko daljši smo doživeli izjemno koncertno predstavo ter se do konca napolnili z izjemno pozitivno energijo, kakršno so sposobni pričarati samo stari mački britanskega prog rocka. Neobičajno poduhovljeni Marillion so (znova) presegli vsa pričakovanja in nas osrečili z nepozabno koncertno pravljico na katero nas bo še dolgo vezal najlepši spomin. Za vsakega, ki išče progresivno rockovska koncertna nebesa za dušo in srce, je obisk njihovega koncerta obvezna naloga.
fotografije: Alan Pepelko
Setlista
01. Dreamy Street 02. This Train Is My Life 03. The Other Half 04. Essence 05. Fantastic Place 06. Thunder Fly 07. Out Of This World 08. Mad 09. The Great Escape 10. Real Tears For Sale 11. Asylum Satellite #1 12. The Invisible Man —dodatek 13. Neverland 14. Happiness Is The Road
Galerija slik
