Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 28.10.2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 160,00HRK
Doro Pesch je ena redkih ženičk, katere ime je dobro poznano slehernemu metalcu, ki “da kaj nase”. Z drugimi besedami, izvajalka, ki ji je uspel veliki met, da je na metal sceni uspešno presedlala iz Warlock na samostojno kariero, ki jo danes zaznamuje, kot Doro s svojo skupino. Dodobra zakoreninjeno in cenjeno ime v metalskih krogih.
Nov album “Fear No Evil” in nova turneja. Drugič v Zagrebu. Super. Vtis, ki ga je zapustila ob videnem na festivalu Wacken Rocks South je bilo več, kot obetavno ogrevanje, za novi izlet in živo druženje z njeno glasbo. Naša ustaljena točka zagrebških obiskov, je bil tudi tokrat Boogaloo klub. A to pot z negativnim presenečenjem. Maloštevilna publika! Kar je presenetljivo, glede na dejstvo, da je hrvaška publika načelom zelo zvest in zanesljiv podpornik metal scene. Morda je trg z raznoliko koncertno ponudbo le postal nekoliko prenasičen, čeprav v to dvomim. Če si “metalc”, si “metalc”. Načeloma ni umika od metalske filozofije. Če si “metalc”, ponavljam. V tem primeru zgledovanje po trendih na tej točki v vsakem primeru odpade. Natanko pet let po obisku Saxon v zagrebški Tvornici, sedaj znova na Doro. Lepa priložnost, da zalijemo nekakšno “petletko”. Če je bila karta za Saxon takrat smešnih 90,00HRK, je bila to pot za Doro (še vedno dokaj smešnih) 160,00HRK. Časi se spreminjajo. Cenovni prepadi vse bolj globoki, žepi poštenih vse bolj plitvi.
Pa pojdimo raje na koncert. Dobrih dvesto ljudi, je bilo razkropljenih po klubu in njegovi okolici tako, da, ko so stopili na oder silno zanimivi We Come On iz hrvaške Požege, je seveda v dvorani zijala še vedno huda praznina. A to ne pomeni še nič. 10. članska ekipa, od katerih je pet članov ekipe (dve kitari, bas, bobni in klaviature) naštelanih “metalsko”, preostalih pet članov pa pravzaprav nadomešča vokalne dolžnosti. Pihalci. Dve pozavni, dve trobenti in rog. Zakaj ne? Če danes ne moremo violinistov več šteti za “čudake” v metalskih zasedbah, ni torej razloga, da tudi “pihalcev” ne bi. Priredbe tujih rock in metal skupin, z vodilnimi melodijami odkravžljanimi na pihalih. Silno zanimiva reč. Drugačna, ne-stereotipska, celo duhovita. Tako smo doživeli poklon kitajski hrani v skladbi Chop Suey (izvirnik pripada System of a Down), nasploh pa je malo število firbcev pod odrom oživelo, ko je zasedba pričela izvajati oguljeno Fear Of The Dark izvirnika Iron Maiden. Gersova solaža na klaviaturah, Murrayeva na kitari. Tudi če ne, kajti vso pozornost prevzemajo v We Come One pihala in duhovito prekodiranje samih aranžmajev, ki dela tako skupino posebno, s pomembnim atributom provokacije. Silno posrečena izbira predskupine, za pestrih pol ure zabave v Boogalooju.
Meter in “žilet” (rezilo za britje) velika Dorotka je pritekla s svojo skupino na oder kakih 15 minut preko desete zvečer in odprla nastop z Warlock klasiko Burning The Witches, s katero je hitro razživela dobrih 200 glav. Uvodni del je stopnjevala s kanček bolj antemično in spevno I Rule The Ruins ter dokončno prevzela publiko na svojo stran z daljšim pozdravnim nagovorom, pravilnim: “Dobro veče!” in You’re My Family.
Skupina se je soočila s slabo pripravljeno zvočno sliko. Kitari sta bili silno zamorjeni, solaže dokaj nerazločne, oziroma težko razpoznavne. Vokal pevke se je kljub močni opori “echo” efekta kar nekako izgubljal v stenah dvorane in ni uspel sprožiti pravega energetskega fluksa, čeprav je Doro, kot silno karizmatična in agilna odrska figura, tudi to pot obe oznaki polno izkoriščala in se trudila na vse kriplje dati svoj maksimum. Zanimivi so bili zlasti nekateri obrazi moškega dela publike povsem spredaj, ki bi jim lahko orisal le še curke slin, tako brezsramno so s pogledi slačili 45-letno “mačkico” na odru.
Skozi skladbe Night Of The Warlock (“Fear No Evil”, 2009), pa naprej Metal Racer, True As Steel, Above The Ashes, On The Run, vmesnim mašilom bobnarske solo točke, pa povratkom na oder z Earthshaker, Celebrate (prav tako nova skladba), We Are The Metalheads, Unholy Love, obvezno All We Are, odlično verzijo Judas Priest klasike Breaking The Law in Fight For Rock, se je ura in 20 minut obrnila kot bi mignil. Več od tega tudi nismo dobili. Niti obveznega dodatka. Med koncertom ni bilo težko uzreti nekaterih zvezdniških izpadov bobnarja Johnnyja Deeja, ki se je sprehodil v pavzi izza bobnov, po pijačo in z gestikuliranjem pevki nakazoval, da naj se koncert “umiri”. Prav tako je po All We Are dvorano zajela daljša nepričakovana pavza, kar si profesionalci kot Doro ne bi smeli dopustiti. Skupina je takrat ostala na odru, v zatemnitvi in delovalo je kot, da se člani sporazumevajo o tem, kako in na kakšen način čim prej zaključiti koncert.
Spremljevalni del ekipe je deloval golo zrutinirano. Zlasti je postajal neokusen med koncerti s svojimi umetno “narejenimi” nasmeški basist Nick Douglas, medtem ko sta kitarista Bas Maas (ex-After Forever) in Luca Panciotta (ex-Blaze) pokazala poleg legendarne pevke, še največ odrske suverenosti, ko sta prašila odlične solaže in riffala. Zlasti je ritem linija bila to pot tista, ki je nekako spodbijala avtoriteto same Doro. Na njenem mestu, bi človek lahko v tem primeru razmislil o menjavi članov, ne glede na njihovo kvaliteto. Pevka pa je sicer dokazala, da ji vokal še vedno odlično služi.
Tako je nastop dolgoval mnogo. Predvsem občutka vživete spontanosti, ki ni uspel zamaskirati tistega negativnega, kateri je tokrat narekoval, da so Doro prišli le ekspresno hitro v Zagreb pobrati svoj denar. Kaj je vzrok? Morda so prispeli v Zagreb za manj plačila, nemara jih je zmotila več, kot dve tretjini prazna dvorana kluba, ali kaj drugega? Skratka, že samo glede na dejstvo silno žalostnih zvočnih razmer, ta koncert ne bo zapisan v anale, kot trenutek, ki bo vkovan z zlatimi črkami v obče bogato zgodovino dosedanjih rock in metal koncertov naše južne sosede. Nasploh, ko se človek ob tem spomni, kako je Boogaloo razganjalo po šivih še februarja 2009, med koncertom Saxon in Iced Earth.
Morda napaka tudi menedžmenta in same založbe. Glede na današnjo situacijo, ko power metal in klasični heavy metal nista povsem v fokusu metalskih množic, ki znova raje raziskuje “ekstreme”, ne bi bilo neumno, da bi Doro poklicala AFM Records pajdaša Uda Dirkschneiderja, da se U.D.O. in Doro združijo na skupni evropski turneji. Ljudi bi bilo na obisku definitivno več. Zlasti bi to bilo pomembno na koncertih takšne turneje zunaj Nemčije. Tako pa je finančni izkupiček tega koncerta v Zagrebu verjetno zabredel kar globoko v rdeče številke.
fotografije: Robi Lipej
Galerija slik
