Avtor: Rok Klemše
Kraj: Pordenone, Palasport
Datum koncerta: 04.03.2008
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 34€
Dave Mustaine in njegov otrok, zasedba Megadeth, veljata za eno najpomembnejših poglavij zgodovine metala. Legendarni Mustaine je brez dvoma eden izmed pionirjev thrash/speed metala in še danes ena največjih osebnosti metala, Megadeth pa je zasedba, ki je v 25 letih delovanja v glasbenem svetu pustila neizbrisen pečat. Čeprav so se z zadnjimi nekaj albumi nekoliko oddaljili od thrash/speed korenin prvenca Killing is My Business… and Business is Good! ter zaplavali proti vodam heavy metala s prvinami thrasha, lahko rečemo, da so trenutno prvi med velikimi štirimi thrasha (Metallica, Slayer, Megadeth, Anthrax). Vsaj kar se tiče še vedno izredno kakovostnih izdaj, kar je težje reči za ostale tri. Nenazadnje pa se Mustainova zgodba bere kot mehiška limonada. Davea zaradi nenadzorovane zlorabe drog in alkohola zabrišejo iz Metallice, iz maščevalnosti ustanovi Megadeth s katerimi želi preseči Metallico, člane menja kot po tekočem traku, v svoji karieri kar 15-krat (!!!) obišče center za odvajanje od drog, se loči, za nekaj časa razpusti Megadeth, utrpi poškodbo roke, skrega (včasih tudi pobota) z mnogimi imeni metala, znova sreča Boga… a kljub vsemu lani po 25ih turbulentnih letih Megadeth izdajo enajsto studijsko ploščo, United Abominations. V začetku letošnjega leta se Megadeth odpravijo na evropsko turnejo z namenom predstaviti novi album in se najbližje nas ustavijo v italijanskem mestecu Pordenone, v dvorani Palasport. Da smo lahko brezskrbno uničevali six-packe je zopet poskrbel Tadejev Concert Freak in nas varno in hitro pripeljal do Palasporta.
Megadeth so za predskupino izbrali žanrsko zelo ustrezno zasedbo, saj jih na evropski turneji spremljajo mladi thrasherji z Otoka, Evile. Fantje iz Huddersfielda so nastali ravno ob pravem času, ob ponovnem revivalu thrash metala in svojo debitantsko ploščo Enter the Grave izdali lani pri založbi Earache. Vsekakor lep uspeh za skupino, ki je nastala šele leta 2004 in po tako kratki dobi obstanka že dobila priložnost igrati pred velikani kot so Megadeth. A morda so Evile tako priložnost vseeno dobili le zaradi dejstva, da je thrash metal znova “in”, saj igrajo soliden, a precej povprečen thrash. V živo so sicer dokaj uspešno pričarali pravi “eighties” filing, a menim, da bi si takšne pozornosti zaslužila še kakšna druga mlada thrash metal zasedba, kot so Warbringer ali še bolje, Negligence! Kljub temu pa so Evile solidno predstavili material z Enter the Grave in uspešno ogreli italijansko publiko med katero so bili pomešani stekli slovenski feni. Za predskupino so imeli Evile zadovoljivo dobro ozvočenje, na odru pa sta se izkazala predvsem poskočni basist Mike Alexander in energični solo kitarist Ol Drake, ki na hitro izgleda kot Exodus basist Jack Gibson. Frontman Matt Drake je uspešno povezoval pavze med komadi in jih odpel s solidnim old-school thrash vokalom, za najšibkejši člen pa se je izkazal povprečni bobnar Ben Carter. Če ne drugega so bili Evile vsaj žanrsko primerna predskupina, ki jim je uspelo zagreti publiko, a čakalo se je tako ali tako ene in edine Megadeth.
Oder za Megadeth so roadiji pripravili ob prižganih lučeh in tako le še stopnjevali napetost pred začetkom. Pozornost nase so vlekli predvsemi bobni Shawna Droverja, ki so bili odeti v barve zarjavelih sodov, bas bobna pa sta krasili naslovu novega albuma primerni risbi – logotip Združenih narodov, le da so bili kontinenti premetani v obliko lobanje. Preprosto, a učinkovito! Spustila se je še zastava in velikani thrasha so na oder stopili brez pompoznih uvodov ali podobnih cirkuških vložkov, ter nas z “openerjem” zadnjega albuma, Sleepwalker, popeljali na uro in pol dolg sprehod skozi diskografijo tega velikega benda. Žal se je že s prvim komadom pokazala največja hiba koncerta, ozvočenje je bilo namreč naravnost obupno. Vse prevečkrat je Mustainov vokali izginil neznano kam, pa ni važno na kateri poziciji v dvorani si stal. Spredaj, zadaj, na sredini ali na levi ali desni tribuni, povsod je bila zvočna slika eno veliko razočaranje. Res je, da Palasport ni najbolj akustična dvorana, rekel bi, da je nekje na nivoju Hale Tivoli, a če so lahko pred nekaj meseci Dream Theater nastavili optimalno ozvočenje, si tudi bend kova Megadeth nikakor ne bi smel privoščiti take površnosti. Kljub temu pa je videti Megadeth pravi užitek in ob največjih hitih benda je tudi slab zvok hitro potonil med mosh piti in čupami v zraku. Dave je takoj po odigranem Sleepwalkerju povedal, da bo govorjenja bolj malo in zato toliko več igranja in že so vžgali riffi legendarne Take No Prisoners s kultne thrash mojstrovine Rust in Peace. “Take No Prisoners/Take No Shit!” Megadeth ga niso čisto nič srali in nanizali še uspešnici Wake Up Dead ter Skin O’ My Teeth. Nova postava skupine deluje na odru kot namazana; Drover v ozadju muči opne, basist James Lomenzo mu izdatno pomaga z ritmom ter izdelanim nastopaštvom (se pozna, da ima italijanske korenine), Dave Mustaine na sredini deluje kot veliki diktator, prav neverjetno pa se je v ekipo vklopil novopečeni kitarist Chris Broderick (ex- Jag Panzer, Nevermore). Da je Chris kitarist izrednega kova dokazuje že dejstvo, da se je Megadeth priključil šele pred dvema mesecema, na odru pa izgleda kot, da bi bil član že vse od Killing is My Business, še več, tudi najzahtevnejše solaže Friedman ere je odigral brezhibno. Žal je tudi kitarsko ozvočenje večkrat pešalo in je kakšna linija odplavala v neznano. Washington is Next! je dokazal, da novi album v živo zveni še za nekaj stopničk višje kot sicer, enako velja tudi za Gears of War, enega povprečnejših komadov z United Abominations, ki je v živo izpadel presenetljivo dobro in prekleto udarniško. Nič čudnega saj ga je Dave napovedal kot komad, ki govori o istoimenski igri, kjer nič hudegasluteče nasprotniki zmasakriraš s kladivi in motornimi žagami. Thrash ’till Death dobesedeno! Enega lepših trenutkov koncerta smo doživeli z melanholično In My Darkest Hour, ki jo je Mustaine spisal v trenutku ko je izvedel za smrt legendarnega basista Metallice, Cliffa Burtona, ter še z eno balado, A Tout Le Monde. Pri izvedbi te skladbe se je bendu dan prej v Milanu pridružila Cristina Scabbia (Lacuna Coil), ki ga v duetu z Mustainom sicer odpoje tudi na novem albumu. Škoda, da je nismo imeli čast videti tudi v Palasportu, če ne drugega bi izpadlo vsaj zanimivo (čeprav mi osebno precej bolj ugaja originalna izvedba z Youthanasie). S tribune je ob pogledu na pojočo množico fenomenalno izpadla odlična Trust, nato pa še večne thrash klasike – od Hangar 18, Ashes in Your Mouth, Symphony of Destruction, Peace Sells in žal prehitrega zaključka z nepozabno izvedbo kultnega komada Holy Wars… The Punishment Due. Če odmislimo obupno ozvočenje je bil to izreden koncert, izrednega benda, ki se mu ne poznajo leta. Sploh pa ne Mustainu, ki jih šteje že lepih 47. Sam že odštevam dneve ko bo znova moč videti Megadeth, še kako lepo pa bi bilo, če bi jih lahko končno enkrat videli tudi pri nas. Pravzaprav so še edini iz velike štirke, ki s svojim obiskom še niso počastili Slovenije. “Choose Deth!” Eden izmed mnogih sporov z Mustainom se je zgodil tudi med njim in Rikkijem Rachtmanom z MTVja. Spor sta sčasoma razrešila in Rachtman se je v neki oddaji na VH1 pojavil v majici z napisom, s katerim zaključujem to reportažo – “Mustaine For President!”
Setlista:
01. Sleepwalker
02. Take No Prisoners
03. Wake Up Dead
04. Skin O’ My Teeth
05. Washington Is Next!
06. Kick The Chair
07. In My Darkest Hour
08. Hangar 18
09. Gears Of War
10. A Tout Le Monde
11. Tornado Of Souls
12. Ashes In Your Mouth
13. Burnt Ice
14. Symphony Of Destruction
15. Trust
16. Peace Sells
———————
17. Holy Wars…
Fotografije: Barbara Milharčič
Besedilo: Rok Klemše
Galerija slik
