Kraj: Katedrala / Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 14.02.2013
Število obiskovalcev: 550
Cena karte: 18 EUR predprodaja, (d-š-u) 14,40 EUR, 23 EUR na dan dogodka
Pred koncertom skupine The Raveonettes je potrebno dvakrat premisliti ali bi se dogodka udeležili z ali brez boljše polovice. Še toliko bolj na Valentinovo. Ja, tokratni praznik zaljubljencev (in (vse bolj) trgovcev, khm) je ljubljanska Kino Šiška obeležila s koncertom danskega dua, ki slovi po melanholičnih melodijah, resignaciji in opisovanju temne strani ljubezni. Omenjene označbe postanejo razumljivejše, ko izvemo, da skladbopisec, kitarist in vokalist Sune Rose Wagner boleha za klinično depresijo. Drugi del dvojca sestavlja Sharin Foo, lepotica skrivnostnega značaja, tople prezence in krhkega angelskega glasu.
Čeprav ju različni glasbeni mediji velikokrat okličejo za Bonnie in Clyde indie rocka, ta zloglasni uničevalski gangsterski par iz tridesetih let prejšnjega stoletja, bi pri The Raveonettes veljalo pojmu ”destrukcije” dodati predvsem predpono ”samo-”. Samo-destruktivnost se kaže v ponavljajoči mantri opisovanja tragičnih, trpkih in nesrečnih občutij, trenutkov in zgodb. Njune skladbe so polne bolesti, razočaranja, samomorilskih nagnjen, ”sladko-kisle” nostalgije, izgubljanja v sivini dneva in lastnega obraza / izraza. Pesmi, ki se prilegajo tihemu deževnemu dnevu. Ta občutja so še izraziteje značilna za zadnje albume, tudi za na turneji predstavljajočega Observatorja. Vplivi na to zadnje ustvarjalno obdobje so znani: Velvet Underground, Sonic Youth, The Smiths…ali drugače: melodični riffi, kitarski fuzz, distorzije, temačnejši shoegaze, še vedno pa ostajata pri 3-minutnih skladbicah. Slednje se ni spremenilo že od obdobja formiranja zasedbe. To so sicer precej bolj oblikovali glasbeniki iz petdesetih in šestdesetih let, npr. Buddy Holly (ime dua privzeto po eni izmed njegovih skladb), t.i. surf rock, garažni rock pionirji in noise rockerji ala Jesus and The Mary Chain.
In z zadnjo kreativno fazo se je koncert v lepo napolnjeni Katedrali tudi pričel. Do atmosferične jangle ”Observations”, ki je prišla na vrsto kot deveta, se je zvrstilo štiri skladb z nove plate in še pet malce starejših, ki pa so se čudovite vklopile v ta monolitni (marsikdo bi rekel (na trenutke) monotoni) ”zamorjeni” uvodni blok. Koncert se je pričel točno ob napovedani uri (22:15 – končal 23.30) s sonično ”Hallucinations”. To vesoljno zvočno gmoto oz. oglašanje je kot tretja nadaljevala skladba ”Blush”, ki bi jo lahko opredelili tudi kot variacijo na uvodni štiklc. Vmes se je vrinil še hit z zadnje plate, smithsovsko obarvana ”She Owns The Street”, ki je prvič v večeru vzbudila občinstvo in dobila malce odzivnejši in glasnejši feedback. To je bilo sprva res precej mlačno, a tudi na odru se ravno glasbeniki (duo se je pridružil še bobnar) niso odrezali s sijajno komunikacijo. Ampak to tudi nismo pričakovali. To je pač del e(ste)tike zasedbe The Raveonettes. Do odlične ”The Enemy” (nostalgičen priklic izgubljene ljubezni), so se zvrstile morbidna uspavanka ”Dead Sound” in sproščujoča baladica ”Lust” (naj vsa navidezno protislovne oznake ne zavedejo – ambivalentnost je sestavni del nekaterih depresivnih motenj).
Drugo polovico koncerta je otvoril in zaznamoval njihov najznamenitejši hit ”Love In A Trashcan”. Umazan distorziran riff je dvignil zbrane v Katedrali in nam nakazal v katero smer se bo razvijal koncert. Dinamika, vročica, razgibanost. Po 60s fuziji garaže, surfa in ”moda” v skladbi ”That Great Love Of Sound”, je na vrsto prišel akustični del koncerta (dve skladbi), bobnar pa se je za nekaj minut poslovil z odra. Ostala sta samo protagonista večera, na desni strani odra vase-zatopljeni Wagner, na levi očarljiva, a sramežljiva Foo. Kot prvo sta izvedla uspešnico z zadnjega albuma, velvet-undergroundovsko ”Young and Cold”, kot drugo skladbo pa samomorilsko ”Love Can Destroy Everything” (Wagner je pred njeno izvedbo izrekel naslednje pomenljive besede, ki so še posebej močno odmevale na ta simboličen dan: ”…here is a lot of suicide lovers”). Jah, ja, le pritrdimo lahko njegovim mislim o uničujoči sili ljubezni. Po končanem akustičnem utrinku, so s skladbama ”Attack Of The Ghost Riders” in ”My Tornado” redni del zaključili na visokih dinamičnih obratih in se tako vrnili k vzdušju, ki je zaznamoval začetek druge polovice koncerta. V dodatku so nam postregli še s staro ”Bowels Of The Beast” in najstarejšo ”Aly, Walk With Me”, ki je bila prva skladba večera (in zadnja), ki me je zares odpihnila z zacementirane pozicije in s svojim bombastičnim kitarskim fuzzom zavrtinčila neverjetni sonični udar. Katharsis na eks. Skladba vredna konca! Kot so skromno pricopljali na oder, tako so se z njega tudi poslovili. Skromno, uglajeno in zadržano. A očitno zadovoljni z razpletom. Nasmešek se je prikazal tudi na obrazu čemernega Wagnerja. Hvala The Raveonettes, pa še kdaj.
Kot predskupina je občinstvo ogrevala zagrebška kantavtorica Nina Romić, ki je bila tokrat okrepljena še s pet člansko spremljevalno ekipo odličnih glasbenikov. Romićevo odlikuje zanimivo spajanje folka, rocka in hrvaškega etno izročila, kar se je posebej izkazalo v njeni najbolj poznani pesmi Neoni, ki je čudovito zabeljena s sofisticiranim zvenom harmonike. Njen krasen, čuten avtorski vokal je še posebej prišel do izraza pri zadnji skladbi nastopa (ko je bila na odru povsem sama, gola in ranljiva), ki jo je posvetila vsem zbranim praznovalcem Valentina. Nastop kot se šika, prihodnost je svetla.
Sprva dokaj zadržan koncert, ki se je na koncu izkazal za pravo mini eksplozijo duha in uma. Dandanašnja vseprisotna podoba melanholije zahodnega sveta je lahko še kako interesantno transformirano v glasbeno formo. To dokazujeta z večino svojih del duo The Raveonettes. Čeprav sta po uspešnem prvem EPu ”Whip It On” in plošči ”Chain Gang of Love” skrenila za par let z glasbene lestvice kakovosti in vznemerljivosti, z zadnjim delom dokazujeta, da je včasih potrebno počakati kar nekaj časa oz. do konca, da se vidi zaokrožena enota, rezultat kot celota. To se je izkazalo tudi na ljubljanskem koncertu. Začetni zgoščeni hipnotično – melanholični del je ljudstvo zamaknil in zasanjal, končni pa prebudil, osvobodil in po možnosti konkretno očistil. Celo tako monolitni bendi so zmožno pričarati mavrico odtenkov in eksplozijo v srcu. Kako že pravijo: glasba dela čudeže?! Radost, radost, radost! Clyde, tebi pa srečno!
Setlista
THE RAVEONETTES:
1.) Hallucinations
2.) She Owns The Street
3.) Blush
4.) Dead Sound
5.) Lust
6.) Curse The Night
7.) Gone Forever
8.) The Enemy
9.) Observations
10.) Love in a Trashcan
11.) That Great Love Sound
12.) Young and Cold
13.) Love Can Destroy Everything
14.) Attack Of The Ghost Riders
15.) My Tornado
dodatek:
16.) Bowels Of The Beast
17.) Aly, Walk With Me
Galerija slik
