Melvin Taylor blues trio v Mariboru (2006)

 Grom in strela sta pospremila moje prečkanje Trojan in kasnejši prihod v Maribor na napovedani nastop, druega večera Melvin Taylor blues tria v jazz klubu Satchmo. Melvin jo je tokrat v Mariboru tako dobro podkuril, da je bil nastop njegovega prvega večera popolnoma razprodan. Spričo njegovega daljšega zadrževanja v naših krajih (čez par dni bo Melvin Taylor nastopil tudi v Klubu Perla v Novi Gorici), so si organizatorji koncerta izborili bonus nastop in še en večer nepozabnega “Chicago blues” druženja. Začetek nastopa je bil napovedan za ob 21:30 uro, a me je prijazni možak na vhodnih durih opozoril, da pred 22:30 uro ne bo nič in glej ga zlomka, res je bilo tako. Melvin se je tako vidno sproščen in nasmejan pojavil na odru točno on 22:30 uri. Družbo sta mu tokrat začuda delala belopolta mladca, Felton Crews na bas kitari in precizni bobnar Kenneth Colleman. Oba sta v svetu blues glasbe še precejšnja neznanka, a bosta spričo druženja z Melvin Taylorjem dobila dobro iztočnico za v naprej. Melvin je kot osebnost prijeten možak, njegova glavna vrlina, ki vsekakor dolgo ne ostane neopažena je njegova “gobezdavost”. Možakar govori dobesedno kot bi ga navil in dostikrat ga to gobezdanje pošteno zanese in skoraj izgubi tisto glasbeno nit. Prvikrat sem to vrlino opazil že na snemanju oddaje “Izza odra”, kjer je Brane Rončel na enem izmed snemanj oddaje dobrih deset let nazaj gostil prav omenjenega gospodiča in moram priznati, da je del oddaje, ki je mišljen kot govorni intervju večji del zapolnjeval prav Melvin in tako Rončelu precej olajšal sicer naporno delo zasliševanja gosta 

Nastop sam je minil rutinirano in za mero dobrega okusa kar malce prevec sproščeno/razpuščeno. Melvin je s svojo kitaro (rahlo predelana Ibanezova poalakustična jazz kitara) vedno v centru dogajanja, ostala dva člana pa mu zvesto sledita in reagirata na vsak njegov najmanjši namig. Njegove muho se neizmerne saj možakar kot sem že omenil vseskozi improvizira in tako nikoli ne veš kaj te lahko doleti naslednji trenutek. Njegova začinjena mešanica urbanega jazza in bluesa pa tako dobi neko povsem novo noto. Druga malce moteča stvar, ki jo nisem opazil samo jaz ampak tudi ostalo občinstvo je bila precejšnja okajenost virtuoza samega, le ta je namreč vztrajno nazdravljal in konzumiral vsem dobro vidno mešanico whiskeya in domačega laškega piva. Očitno si je Melvin spričo daljšega bivanja v naših krajih ustvaril tudi globja poznanstva saj nas je v to dejstvo lahko prepričalo vztrajno koketiranje z določenimi osebki iz publike in neizmerno omenjanje babičinih piškotkov “grandma`s cookies” in zelenih gob, ki jih Melvinu po mojem mnenju tokrat niti ne bi bilo treba zaužiti.

O set listi oz. izboru skladb bi bilo težko govoriti, saj Melvin spričo stalnega improviziranja in prehoda ter vezav posameznih skladb onemogoča natančnejšo identifikacijo posamezne skladbe. Če omenjeno dejstvo strnemo v celoto lahko poudarimo le to, da so bile skladbe, ki jih je izvedel v celoti dobre, ostale le delno nakazane ali odigrane kot so npr. skladbe Van Halen… pa komične. Njegova tehnika igranja v živo izgleda še bolj impozantna, njegova hitrost pa naravnost šokantna. Možakar je mojster v hitrosti sprehajanja po vratu, čeprav omenjeno dejstvo spričo prevelikega ponavljanja lahko postane tako od blizu v klubu kar malce dolgočasno. Hitrost na čistem zvoku kitare pa zaradi mehkega prijema onemogoča slišnost posameznega odigranega tona kar posledično zveni nekako polovičarsko in to se je dogajalo tokrat Melvinu.

A glej ga zlomka kot, da to še ni vse si je možakar sredi koncerta po dobri uri igranja privoščil kar polurno pavzo (bojda tudi prvi večer koncerta) in na splošno začudenje vseh zbranih in ob pripombi, da mora prijatelju na Wcju podati roko izginil iz odra. As je mineval in Melvin je večkrat pogledal izza zaodrja, toda zgodilo se ni nič. Nas občinstvo pa se je spričo omenjene poteze poloteval občutek, da nismo na koncertu Melvina Taylorja ampak na enem izmed poletnih “špilov” kje na terasi obale, kjer je tovrstna praksa točenja goriva zvezda stalnica. Kakorkoli že po dobre pol ure se je trio znova pojavil na odru in tokrat nam je Melvin v neki nerazumljivi in opiti govorici pojasnil, da se je rodil sredi revolucije leta 1959 itn. Kaj natančno je s tem hotel povedati ne ve po mojem niti sam, toda ob vsem tem je dajal občutek vidne zmedenosti kar se je poznalo tudi na izvedbi njegovih skladb. Koncert se je po občutku bližal koncu in hvala bogu ga je Melvin zahvaljujoč svoji ritem sekciji varno pripeljati h zaključku brez kakšnega večjega incidenta. Kaj natančno se je ali se dogaja z Melvinom najbrž ostaja neznanka, dejstvo pa je, da je blues glasba mešanih emocij in tako posledično včasih na dan priplavajo tudi tiste malo manj prijetne in očitno je bil Melvin Taylor v Mariboru žrtev le teh ob tem upamo le, da se bo v Novi Gorici bolje znašel. Do takrat pa nam ostaja le spomin na prijetno druženje v klubu Satchmo kateremu velja posebna čast, saj bi brez njega marsikatero zveneče ime enostavno zaobšlo našo lepo krajino.

Besedilo in fotografija: Thomas Breznik