Metal Camp 2012 – četrti dan!

0 15

Lokacija: Tolmin (sotočje Tolminke in Soče) / Slovenija
Datum: 09.08.2012


Napočil je četrti dan letošnjega Metal Camp 2012 festivala, festivala, ki ga v prihodnje nikoli več ne bomo spremljali pod označbo »Metal Camp«! Četrti dan je bil pravzaprav edini dan festivala, ko je vreme zapretilo. Sredi zgodnjega poldneva se je nebo namrščilo, oblaki so se združili v neprebojno gmoto in prizorišče je prekrila sivina, ki je nevarno dišala po deževju. In res. Nekaj minut pred četrto popoldan, torej v času tik preden je stopil na oder prvi izvajalec glavnega odra festivala, avstrijski black/death metalci Warcult, je usekala ploha, ki se je vlekla in vlekla. Ko se obzorje nad tolminskim sotočjem zapre, se dostikrat pripeti, da se tak oblak kar tam zagozdi in nikamor ne premakne, kljub pregovorni hitri minljivosti poletnih ploh. Tako sem skupini prisluhnil kar iz šotora, fotografska oprema je namreč predraga, da bi jo  zaradi Warcult izpostavljal deževnim nalivom. Warcult delujejo  na uho precej generično in pravzaprav težko izluščiš karkoli kar bi dišalo vsaj kanček po avtentičnosti. Skupina, ki ji v komponističnem oziru še manjka karizme, zato bo morala še malo bolj pljuniti v roke,  da bi se njihovi koncerti globlje vtisnili v zavesti poljubnega konzumenta ekstremnih vej metala.

Pred Before the Dawn se je tonski tehnik na odru šalil s preizkušanjem mikrofonov, v slogu tipičnega skandinavskega ciničnega humorja: »Whay is it raining today?« Seveda je to delovalo zelo zabavno, hkrati pa zaskrbljujoče. A je ploha v začetnih minutah nastopa Fincev Before the Dawn ponehala, kar pomeni, da se je predodrje le napolnilo dovolj, da izkaže konkretno podporo nastopajoči zasedbi.  Before the Dawn, ki so dolga leta životarili v finskem metal podzemlju, kot solo projekt vodje in šefa skupine Tuomassa Saukkonena, so se dokončno afirmirali na mednarodnem prizorišču po sklenitvi pogodbe z nemško založbo Nuclear Blast Records, pri kateri so izdali album »Deathstar Rising« (2011). Podžgani z ugodnim spletom okoliščin, dokončno prerasli v kvartet, ki je v tako izvojevani kredibilnosti vseskozi priročen tudi za koncertne nastope, so Before the Dawn odlično kemijo ustvarjalnosti potrdili v letošnjem letu s sveže izdanim studijskim albumom, ki je sedmi po vrsti in se imenuje »Rise of the Phoenix«. Naslov, ki se ujema z epopejo skupine od dne nastanka leta 1999, pa do tega dne. Before the Dawn so potrdili na festivalu z nastopom, da ponujajo posrečeno mešanico izdelane karizme in izvedbene pronicljivosti elementov melodičnega death metala, gotskih in doom pridihov. Prepričali so s svojo kompaktnostjo, rušilnimi težko valečimi riffi in odlično vokalno brutalizacijo Tuomasa Saukkonena, ki je večino nastopa preždel z levo nogo na monitorju, »čvrsto priklenjen« ob stojalu mikrofona. Ob kulisi sintetizatorskih elementov (npr. skladbe repertoarja, kot so Wraith, Pitch Black Universe). Before the Dawn je po videnem in slišanem tako mo uvrstiti med zanimivejša imena, ki znajo še zrasti v prihodnje in pridobiti na podpori občinstva.

Grand Magus stopajo po podobni poti, kot pred njimi Before The Dawn, le da so uspeli prebiti led nekoliko  prej. Zlasti zahvaljujoč albumu »Hammer Of The North« (2010), ki jih je postavil na svetovni zemljevid. Predfvsem po tem ko so Grand Magus uspešno prebredli evropsko festivalsko paleto koncertov v letu 2010, temu pa je sledila še voga predskupine Motorhead na turneji železnega tria po Evropi v jesensko-zimski turneji 2010!  »Hammer Of The North« je dal nekaj nesmrtnih koračnic, ki so postale posebej priljubljeni koncertni favoriti. Opogumljena skupina, pa je s prestopom z Roadrunner Records na Nuclear Blast Records zadržala ustvarjalni zagon in v letošnjem letu izdala svoj novi studijski album »The Hunt«, ki ga je tudi obilno predstavila tudi na letošnjem Metal Camp festivalu. Trio iz švedskega Stockholma, ki ga vodi karizmatični vokalist in kitarist Janne »JB« Christoffersson, v družbi basista Foxa in bobnarja  Ludwigga »Ludde« Witta, je znova impresioiniral prisotne s svojo porogljivo neposredno dozo metalskega primordija in surovostjo, kar pričara poanta prvinske kitarske fraze odeta v izročilo okostenelih šolskih smernic metala. JB, ki je nastopil na Metal Campu v popolnoma isti majici, kot pred dvema letoma na Bang Your Head festivalu v Balingenu, torej v sprani in potrgani Rainbow majici z motivom »Rising« albuma, še vedno nosi klasična »pilotska« Ray Ban očala, po novem pa si je pustil rasti brado, zato JB danes, ob kombinaciji svojega redko poraslega lasišča spominja na prijaznega vrtnega palčka daleč od jeznoritosti godrnjača, kar želi glasbenik s svojo pojavo na odru pač pričarati. Zasedba je odprla svoj nastop s skladbo Kinglslayer (album »Wolf’s Return«, 2005), nadgradila uvodno ogrevanje z otvoritveno skladbo albuma »Iron Will« (2008) imenovano Like The Oar Strikes The Water in predstavila v nadaljevanju s skladbama Valhalla Rising in za njo odlično koračnico Sword of The Ocean tudi novi studijski album »The Hunt«, ki očitno še bolj diši epsko in bombastično od odlično namešanega predhodnika »Hammer Of The North«, kjer so Grand Magus posrečeno združili elemente doom metala z skandinavskim smislom za melodičnost in epsko bombastiko v metalu. Na repertoarju pa so se zvrstile tudi I, the Jury, Hammer Of The North, in Ravens Guide Our Way vzete iz opevanega prejšnjega albuma skupine. Zasedba je zapustila nov izreden vtis celotnega nastopa, z zaključno skladbo Iron Wil pa sklenila nastop. Grand Magus so primer izredne kalibracije, ki jo lahko doseže v poljubni zasedbi formacija treh ljudi. Torej klasični trio. Njihov odrski zvok je avtentično organsko surov, zgoščen, poln, prepriča pa zalsti izreden volumen debelega rifovskega razmaza, ki ga odlično nadgrajuje JBjev vokalni pristop na eni strani in dinamična ritem linija na drugi. Skrajno grabežljiv nastop!

Prvi z enournim repertoarjem pa so stopili na oder festivala finski folk metal burkeži Korpiklaani. Po pričakovanju zapolnjen prostor pred odrom , v skladu s trendi. Znova kopica najrazličnejših kreatur v publiki, porisanih, našemljenih v mnogotere prikazni in strašljivce. Med njimi je prvo mesto odnesel gotovo Batman, ki je v svoji čezmerni opitosti presneto dobro pripilotiral na rokah množice do foto pita in treščil avtorju tega članka naravnost na stopalo desne noge. Pokora.  Sekstet podvržen promociji alkoholnih derivatov, je s svojim alkoholnim razvratom seveda predstavljal izvrsten alibi publiki, da se ga ta natreska do konca. Štandi ob koncertnem prizorišču so bili nabito polni, nardo je halstal po pivu, je teklo v potokih, množica grotesknih razgledov na prizorišču festivala pa je temu sorazmerno naraščala iz minute v minuto. Korpiklaani so pričeli razsajati s skladbama Hunting Song in za njo Cottages and Saunas. Pričakovano predvidljiv nastop, v katerem ni manjkala humanitarna himna Vodka, pa seveda obvezni Happy Little Boozer, pa seveda  Beer Beer, ob tem pa so podkrepile tovrstno držo še Tequila, Wooden Pints, Kirki ter zaključna Pellonpekko. Preverjeno kompakten in suveren nastop, izdelan v kombiniranju folk ritmov in napevov ter udarnostjo metala. Kljub promociji novega albuma »Manala« (2012) s sklabami Rauta, Kunnia in Mätsalle, se občutka vse večje predvidljivosti nastopov Korpiklaani ni bilo mogoče otresti. Nedvomno pa je narod do konca obnorel, skupina, pa bila deležna blaznosti publike, o kakršni lahko le sanjaš! Po koncertu, je narod iskal predvsem hrano na stojnicah, da uravnoteži alkoholni gradient v krvi, kar so najhuje občutili predvsem picopeki locirani na zadnjem vogalu koncertnega prizorišču, tik pri glavnem vhodu na koncertno prizorišče, ki jim je v teh trenutkih materiala dobesedno zmanjkalo.

Edguy so predstavljali na festivalu edinega nemškega predstavnika, ki črpa iz izročila tradicionalnega evro power metala. Pravim nemškega! Pa še Edguy skušajo izumljati nek novi slog v metalu, in ga v zadnjih letih načrtno križajo z iztočnicami melodičnega rocka, kar pa jim s precej povprečnim novim izdelkom »Age Of The Joker« dela prej medvedjo uslugo, kot pa vzdržuje prigarano kredibilnost. Vseeno pa je tudi ta festivalski nastop potrdil, da ohranjajo Edguy izredno naklonjenost publike. Evforija torej znova pred odrom! Sodelovanje publike s skupino je bilo namreč  izjemno. Obvladovanje verzov je držalo bend in zlasti pevca Tobija visoko na krilih. Tobias ni imel ravno najboljšega dne, kar se vokalne interpretacije tiče, že v samem začetku nastopa pa se je nekajkrat prijel za obe ušesi, kar je pomenilo, da ima težave z zvočnimi monitorji. Tudi Edguy ostajajo prijetna odrska koncerta atrakcija, ki vselej navdušuje s polno krvnim jurišem, polnim izkoristkom prostranega odra, predvsem pa značajskim temperamentom iskrivo norčave radoživosti pevca Tobiasa Sammeta. Za uverturo v hudomušni značaj skupine je poskrbela že nasneti uvod s skladbo dua Wham, zimzelenega hita »Last Christmas« torej! No kvintet pa je eksplodiral na odru z Nobody’s Hero vzeto iz aktualnega albuma »Age Of The Joker«. Predvsem je vzdušje poskočilo za nekaj stopnic više, ko je bend zatem urezal Tears Of The Mandrake, ki jo krasi izjemno stopnjevanje in grabežljiva melodičnost refrenskega napeva, v katerega se je hipoma vključila glavnina več tisoč glave množice pred odrom.  Nastop v vsem suveren, pričakovano odličen! Brez kiksov! Na repertoarju je zlasti vžgala Vain Glory Opera, medtem ko so bile skladbe Lavatory Love Machine, Superheroes, nova Robin Hood, Ministry Of Saints in zaključek s King Of Fools nekako pričakovane točke repertoarja. Bend si je privoščil tud nekaj šale, ki pa je povzročila seveda nov dvig adrenalinske naglice med prevretimi glavami, ko je k Babylon vpela vodilno frazo Iron Maiden klasike The Trooper.  Skupina, ki se rada norčuje iz same sebe, ko pravi da igra »pussy metal«, je kljub nekaj zvočnim peripetijam, ne ravno najboljši dnevni formi vokalista Tobija, pripeljala h koncu še en v vsem uspel nastop, podprt z izrednim odzivom powr metal fanatikov.

Če so prdstavljali Madball drugega dne hvaležno ogrevanje za vse privržence skupin, s predznakom »core«, The Black Dahlia Murder tretjega dne njegovo stopnjevanje, je festival z nastopom Hatebreed dočakal v tem oziru vrhunec, lahko rečem kar enega vrhuncev nastopajočih na letošnjem Metal Campu. Povratek kvinteta, po letu 2009, ko so v Tolminu že nastopili, v sestavi ki jo tvorijo večno prvo grlo zasedbe Jamie Jasta, nadalje originalna člana Chris Beattie na bas kitari in znova pridruženi kitarist Wayne Lozinak, pa bobnar Matt Byrne ter kitarist Frank Novinec, ki od leta 2006 dalje dejansko velja za novinca v ekipi, je prinesel na Metal Camp vrhunski spektakel četrtega dne, ki ga ni presegel nihče več, niti Amon Amarth s pomočjo pirotehnike – ti so po Hatebreed nastopili,i kot headlinerji četrtega dne festivala. Glasba, ki jo igrajo Hatebreed je preprosto zasnovana, ne prenese melodičnosti, predvsem gradi na groove vzmetenju in enodimenzionalnem napalmskem stampedu kitarskih riiffov, ki razvijajo obilico prostora za pobesneli šov Jamiea Jaste, sicer prve ikone skupine, izrednega frontmana, ki ga kar trga od eruptivne energije. Prav ta odrezavost, splet agresije , odrske norosti in neustavljivega besnila, ki ga rodita bolečina in jeza, je v ekstremu svojega dnevnega odrskega gneva pričaral enkratno doživetje na festivalu. Publika, ki je do zadnjega kotička zapolnila zeleno »ploščad« pred odrom, je enovito poskakovala, ustvarjala široko prepadne »circle pite«, v prednjem delu neustavljivo »mošala«. Na ukaz Jaste je ukanila marsikatero »neumnost«, kar pomeni da je pevcu slepo jedla iz roke. Malha stroboskopskega reflektiranja, polne eskalacije streljanja belih in rdečih reflektorjev, učinki megle, dimna zavesa prahu izpod črednega topotanja nepregledne mase, ki je ostala hipoma brez zdravega razuma, ni pustila preživelih na tovrstnem bojišču. Brez milosti! Od prvih taktov skladbe Defeatist, do zaključne Destroy Everything, ki je dejansko upepeljila Metal Camp! Na seznamu skladb so se znašle še sledeče Hatebreed cvetke: Hands Of A Dying Man, Doomsayer, Live for This, I Will Be Heard, Facing What Consumes You, Everyone Bleeds  Now, Merciless Tide, To the Threshold, Last Breath, Preservance, Never Let It Die, In Ashes They Shall Reap, As Dieahard As They Come.

O glavnem nosilcu četrtega dne festivala skorajda ne gre izgubljati besed. Večni gostje Metal Campa Amon Amarth, skupina, ki resnično ne more več skriti ničesar, četudi bi to hotela. Ime povzeto po Tolkienovi »Sindarinščini« za vulkan »Gora Usode« srednjega sveta, nosilci melodičnega death metala, verjetno najbolj epsko bombastične različice, pri kateri bi verjetno dobil kaj hitro power metal zasedbo, v kolikor bi grčanje zamenjal čisti melodični vokalni princip. Vendar so Amon Amarth peklenski. Vražje hitri, večina riffov leži na utrasoničnem kotaljenju dvojne bas bobne stopalke. Koncert vsepoln pirotehničnih učinkov je predstavil med drugim tudi novi studijski album »Surtur Rising« (2011) – Surtr je velikan nordijske mitologije, kar je takoj napovedala sama odrska kulisa, prirejena vsebini novega albuma.  S pričakovanim uvodom, ki je objel oder v svečano modrino, se prelil v zeleno, potem ko pa je na oder stopil kvintet in blisknil v novo War Of Gods, pa so zajeli oder plameni pirotehnike, plejada stroboskopov, torej besnilo ki je pognalo iz brloga samega peklenščka z roji muh vred. Zvok odličen! Po hitrem razvoju dogodkov v začetku, potem ko je zasedba zaključila izvedbo druge skladbe repertoarja z Runes To My Memory, je neverjetno karizmatični pevec Johan Hegg v daljši pavzi korenito nagovoril občinstvo. Sprva se je zahvalili publiki, da se je zbrala v takšnem številu, jo vprašal, če se dobro počuti. napovedal strupeno nadaljevanje  koncerta, z nič manj strupeno set listo in pozval v peklenski vrtinec vse, ko je skupina planila v Destroyer Of The Universe. Čupanja cele ekipe v nepretrganih salvah! Hegg, ki ni pozabil znova opasati niti svojega znamenitega vikinškega kozarca  – zavitega roga, pa je mojster čvrste komunikacije. Očesni kontakt, ščuvanje publike, večkratna zahvala v na pol polomljeni slovenščini, a vseeno priznanje glasbeniku za trud, ko se je nekajkrat z odra zaslišalo tole: »Hvala Slovinsku!« Bradati gorjan, ki se spreminja z leti vse bolj v pravo idilično obličje skrite rezerve za presvetlega Odina, je pravzaprav osnovni vezni člen med skupino in publiko, ki kljub apokaliptičnim vizijam pravljično navdahnjene zasedbe, vzdržuje zanimivost Amon Amarth koncerta. »Skoll!«

Švedi so sicer suvereno obvladali orjaški oder in vlogo glasbenega nosilca festivala, čeprav se med koncertom ni bilo mogoče otresti občutka, da so jim smetano z vrha sadne kupe tega večera v celoti ukradli Hatebreed.  Zasedba je držala publiko čvrsto ob sebi s pestrim repertoarjem povzetim po katalogu svoje diskografije, ki je nanizala skladbe: Live For the Kill, Cry Of The Black Birds, The Fate Of Norms, The Pursuit Of Vikings, For Victory Or Death, Victorious March, zaključni Twilight of The Thundergod ter Guardians Of Asgard.

Vikinški metal je torej sklenil četrti dan festivala, ki je sodil med manj zanimive, kar se nabora skupin na glavnem odru tiče. Drugi, manjši oder, je tega dne ponudil nekaj izvajalcev, vrednih vsega ogleda, kot so Reški eksperimentalni odpičenci Father, stari znanci iz Saxon koncerta, dne 30.05.2010, v Ljubljani, britanski Crimes Of Passion in prvovrstna atrakcija, ponovno delujoči legendarni NWOBHM metalci Hell, ki so na drugem odru s spektakularnim odrskim nastopom kreacije pravega pekla na odru, v vlogi headlinerja pomedli na drugem odru prav z vso konkurenco tega dne.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Jerneja Jerak


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X