Metal Camp 2012 (peti dan) – Sabaton za vrhunec in v rojstvo Metaldays festivala!

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2012
0 39

Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: petek, 10.08.2012


Peti in zadnji dan Metal Camp festivala je pravzaprav prinesel, kot zaključni dan festivala, najmanj zanimiv nabor nastopajočih. Si zamišljate Sabaton za glavnega nosilca petega dne Metal Campa, ob skupinah Sodom in Pain na seznamu nastopajočih? Težko, mar ne? Katerakoli izmed teh treh bi se lahko znašla v vlogi glavnega nosilca, a je vloga tega pripadla trenutno najbolj popularni med tremi naštetimi.

Po nekaj vremenske muhavosti dan poprej, se je vreme, pa čeprav obteženo z nizkimi oblaki, ustalilo in festivalsko vzdušje se je zaključilo v povsem suhih razmerah. Pravzaprav se do nastopa Sodom ni zgodilo ničesar pretresljivega, saj so krojile razvoj dogodkov skupine, z ustvarjalnim stažem največ dobrih deset let, do nekaj let, z bore malo predznaka artistične samoniklosti.

A je po drugi plati pre-Sodom uvertura postregla z lepo bero žanrske raznolikosti, festivalski »mir« pa je ob četrti popoldan presekalo hrumenje nemških thrash metal revitalistov Purify, po nekajletnem premoru znova delujočih zagledancev v izročilo ameriškega Bay Area gibanja, začenši s staro šolo Exodus ali/in Forbidden, nekaj umazanije rock n’ roll kotaljenja, pa so Purify podedovali tudi od New Yorških Overkill. A v nemškem sozvočju. Torej  generična in manj zanimiva otvoritev zadnjega dne. Hedienvolk, nizozemski folk metalci, so prignali pred oder znova konkretno število metalskih razposajencev, kar je še zadnjič na festivalu potrdilo splošno folk metal manijo, ki trenutno vlada na svetovni metal sceni. Bend, ki se je afirmiral na prizorišču dokončno s tretjim albumom leta 2010 naslovljenim kot »Uit oude grond« (»From old soil«), seveda skrbi za balansiranje klasičnih gradnikov metal glasbe s folk instrumenti, kot je vključevanje aranžmajev za mandolino in violino. Nova žurka, suveren nastop, drugače pač ne gre. Zasedba je zverzirana dovolj, saj kljubuje na prizorišču že celo dekado. Vendar pa je v tem času že presedalo spoznanje umetnega forsiranja folk metal skupin, ki dobivajo zaradi popularnosti žanra avtomatično prednost pred avtorsko m,nogo bolj zrelimi zasedbami, vrata se jim brez težav odpirajo na stežaj, vprašanje pa je koliko kvalitete in avtentičnosti lahko take skupne danes sploh še ponudijo, recimo raje proizvedejo, saj so si v vsej svoji obči abundanci podobne kot jajce jajcu.

Steelwing, kot tretji na razporedu, so prav tako skupina, ki bi jo lahko nadomestila na glavnem odru prav katerakoli zasedba iz manjšega, drugega odra, festivala. Steelwing so starošolski NWOBHM revitalisti. Švedi so seveda polno pritisnili na plin. Igra dinamična, vživeta, prežeta z mero bombastike in dodobra preučenega nastopaštva, podedovanega v veliki meri tudi od Iron Maiden, od katerih so prečrpali Steelwing v pretežni meri tudi odrsko nošo (Spandex, levi kitarist Robby Rockbag s trakom na glavi pa je kljub močnejšemu videzu, prav nesramno spominjal na odrsko držo Adriana Smitha iz zlatih osemdesetih, delno že tudi samo zaradi Gibson Explorer modela kitare) . Novi album za založbo Noise Art Records, izdan v letošnjem letu, točneje tretji po vrsti imenovan »Zone Of Alienation« dokazuje, da so se Steeelwing, pričelo ponavljati. Zasedba, ki je februarja letos nastopila v sklopu samostojne turneje tudi v Ljubljanskem Orto baru, je sicer zapustila prepričljiv vtis, kljub generičnosti lepo kontrastirala vzdušje festivala. Navkljub temu, da je vokalist Riley Erickson ujel prepričljivo vse lege, tudi tiste najvišje, pa je v celokupni zvočni sliki deloval njegov vokal neverjetno tenko in piskavo, recimo kar »poženščeno«. Vzroke gre iskati v osnovnih nastavitvah zvoka, miksu zvočne slike nastopa Steelwing, saj je Erickson oddelal svojo vlogo v vsem suvereno. Na seznamu skladb so se zvrstile, v Steelwing repertoarju sledeče skladbe:  Full Speed Ahead!, The Illusion, The Nightwatcher, Breathless, Zone Of Alienation, The Running Man, Tokkotai (Wind Of Fury), Roadkill (… Or Be Killed). Impresivnejši, vtis kar se tiče izrazne avtentičnosti, so za Steelwing zapustili finski death/doom metalci z izdatno mero vsebnosti »melodike« Swallow The Sun. Na odru skrajno statična skupina, ki pa jo vleče ven izzivalna atmosferičnost, naphana s trpkim občutjem žalosti. Melanholija prepričljivo skreirana, je ošabno zajela prizorišče, celo nebo je postalo za krajši čas sivo, kot da bi tudi samo žalovalo. Kljub svoji nepremični statični legi, je vokalist Mikko Kotamäki prevzel glavnino pozornosti. Ob izvedbi otvoritvene Emerald Forest and the Black Bird (tak je tudi naslov aktualnega studijskega albuma skupine) je vzbujal pozornost s prižgano cigareto v roki, naslonjeni na vrh stojala mikrofona v katerega je bil sicer pevec uprt, kot tudi impresivno rdečo majico skupine Type O Negative in motivom albuma »Dead Again« (2007). Seveda pa ne bi bilo ničesar brez prepričljive vokalne izvedbe! Zasedba se je  prebijala skozi skladbe This Cut is the Deepest in v nadaljevanju Hate, Lead the Way!, Psychopath’s Lair, Cathedrall Walls, New Moon in Swallow (Horror pt. I) Sekstet, ki pravzaprav deluje v nespremenjeni postavi od leta 2001 dalje, izjema je novo prišlek Kai Hahto, sicer Wintersun bobnar, je ob tem ponudila tudi prešerno dozo psihedelično ezoterične komponente vzdušja, kar so podkrepile zlasti akustične pasaže podprte s klavirjem (npr. uvod v skladbi This Cut is the Deepest)

S prihodom nemških veteranov tevtonskega thrash metala Sodom, se je pravzaprav peti dan festivala šele dejansko razživel in razmahnil! Prostor pred odrom se je končno strnil v večtisočglavo množico, ki je prišla pozdravit legendarne veljake! Brezkompromisni trio Tom Angelripper (vokal, bas kitara), Bernd “Bernemann” Kost (kitara) in novi bobnar Markus Freiwald, ki je konec leta 2010 zamenjal Bobbyja Schottkowskega, je koncert odprl s naslovno skladbo vzeto iz aktualnega albuma »In War And Pieces«. Čeprav predvidljiv nastop, v skladu s pričakovanji, je ogled koncerta Sodom vselej svojevrstna poslastica. To je skupina, ki ima močno izdelano karizmo, katera vselej v polnem odmerku oživi  na odru. Kljubovalnost skozi leta, zlasti pa izjemna odrska kilometrina, pričata sami zase. Sodom ne poznajo skrivalnic. Čvrsta nepopustljiva in skrajno porogljiva primordialna kanonada bliskovito kotalečega thrash metala, kot ga znajo variti le Nemci, je srkala prizorišče v ognjenih zubljih jeze brutalnega zvočnega terorja, ki se je sproščal z odra! Sledijo  Sodomy And Lust, M-16, obvezni Agent Orange ter Bombenhagel, nadalje Remember The Fallen, City Of God, Outbreak Of Evil, Blasphemer, prizorišče pa se kopa v izcedenem znoju ter bičanju sodomije, sadizma in mazohizma – za vsakogar nekaj. Skratka,l nastop Sodom brez dvoma vrhunec zadnje dne, nasploh pa so fantje polno popravili vtis, ki ga je zapustil njihov prejšnji obisk Metal Campa leta 2009, ko so se soočili s plazom zvočnih peripetij med koncertom. Sodom torej še vedno polno »ubijajo«! Zasedba se drugače nahaja v fazi snemanja novega albuma, ki bo predvidoma izšel letos, tako da si lahko obetamo kmalu uradno napoved nove headlinerske turneje.

Edini industrialci na glavnem odru letošnjega Metal Camp festivala Pain, ki jih vodi znameniti glasbeni veljak in so-kreator skandinavskih vej ekstremnega metal Peter Tägtgren, odet v razcapana bela oblačila kombinacije prisilnega jopiča in trakov namenjenih mumifikaciji, je s svojo Pain posadko naskočil oder po razpoloženjski uvodni točki Lux Aetema (avtorja Clinta Mansella), ki se je prelevila v ultra hitro Pain skladbo Crashed. Ta je dala takoj odgovor, da bodo Pain igrali cel koncert s pomočjo zvočnih matric, ki obsega v oziru skupine pač zvočne zanke programiranja, dodatnih podritmov in zavese klaviatur. Zasedba, ki so ji tega večera obrnili hrbet zlasti ljubitelji Hypocrisy, je držal visoko na rokah zlasti priliv pripadnic ženskega spola, ki so v polnem odklopu divjale, na občasne popadljive koketne ritmične zanke, kot jih vključujejo v svojo glasbeno gravuro Pain. Tägtgren je ponudil izredno prepričljivo interpretacijo zahtevnega kombiniranja mnogih vokalnih pristopov, od čistega melodičnega petja, do kričavega core vreščanja in death metalskega grčanja, vsekakor pa so Pain dovolj prefrigani da uporabljajo tudi posebne učinke skozi katere speljejo vodilni vokal (Shut Your Mouth), kar je sicer ustaljeni ambientalni trik industrial metala. Nastop so Pain pričakovano zaključili z ultramelodičnim hitom Shut Your Mouth iz albuma »Nothing Remains the Same« (2002). Bend je izvedel v repertoarju še skladbe I’m Going In, Walking On Glass, pospešeno koračnico, ki je korenito dvignila cel Metal Camp na noge imenovano On And On, Dirty Woman, Dark Fields Of Pain, Monkey Business, celo The Beatles priredbo Eleanor Rigby, uspešnico Same Old Song, nori masaker s skladbo Bitch, pa Stay Away, Fear Of Demons in The Great Pretender. Odličen koncert, izjemno sodelovanje. Brez napake. Zvok briljanten.  Prikovanost Tágtgrena na mikrofon sicer jemlje skupni nekaj dinamike in odrskega naboja, vendar pa smisel za implantacijo mračne gotske , a ultra melodične grabežljivosti, ki se pne nad navitimi industrial ritmi, ustvarja občutja hipnoze in v tem so Pain izredno učinkoviti. Škoda je le, da se morajo posluževati matric. Naj omenimo to, da sta se petega dne na festivalu znašli v seznamu nastopajočih dve skupini, ki se odpravljata na jesensko skupno evropsko turnejo in sicer Swallow The Sun in prav Pain (kot glavni nosilci). K Pain so, kot glavni nosilec turneje, dodani portugalski mračnjaki in imenitneži Moonspell, falango pa zapolnjujeta še predskupini Scar of the Sun in Lake of Tears. Skratka, se vidimo jeseni na enem izmed koncertov te turneje! Obvezno!

Pred Sabaton, ki so bili izbrani za glavnega nosilca petega dne festivala je na oder stopilo osebje organizatorja festivala in navrglo novice o preimenovanju festivala iz Metal Camp v bodoči MetalDays, kar je sprožilo val gneva publike, ki je to izrazila z odločnim »Buuuuhhhhhh«! Sledi prisrčna zahvala in pozdrav organizatorja, ki jo nasledi nasneta uvodna The Final Countdown, zimzelen Švedov Europe, nabito poln prostor pred odrom pa enovito poskakuje in se zlije z refrenskim napevom v eno. Energetski fluks je bil v tem trenutku naravnost fantastičen.

Sabaton, ki so v maju letos izdali novi album »Carolus Rex«, so prestali veliko spremembo! V ekipi so zamenjali kar tri člane ter prešli iz seksteta v kvintet. V tej novi formaciji so, do prihoda na Metal Camp, odigrali kakih 50 koncertov po svetu in kot je v enem od nagovorov povzel pevec Joakim Broden, niti en oboževalec skupine ni pokazal srednjega prsta skupini med katerimkoli izmed nastopov skupine v prenovljeni postav.i. Tako je izrekel tudi Metal Campu posebno zahvalo in priznanje za vso izkazano podporo in lojalnost zvestih oboževalcev. Pozicija na mestu headlinerja je potrdila, da se Sabaton držijo suvereno v šopku najbolj vročih metalskih skupin tudi v letu 2012 in da tudi po prevetritvi postave zadržujejo kredibilnost.

Skupina je po uvodu The March Of War eksplodirala z železno »The Art Of War« himno Ghost Division, ki jo je nasledila »Coat Of Arms« točka Uprising. Že sam začetek koncerta je potrdil vročico petkovega večera, ki se je kuhala v zaključku petega festivalskega dne, ko je najprej obtičal v prostoru med odrom in ograjo, ki je ločevala publiko od odra, enormen reševalni obroč, nedolgo zatem je bilo moč opaziti cel crowd surfing s pomočjo gumijastega čolna, ki je prav tako »nasedel« v prej opisano območje pred drom. No v pavzi, med Uprising in novo Gott Mit Uns, pa je Broden prvikrat ogovoril publiko. V enem izmed trenutkov je poletel iz prednjih vrst proti pevcu predmet odet v svetleč papir. Broden ga je refleksno ujel in reakcija je šla nekako takole: What the…? Kinder Milch-Schokolade?!?« Reakcija  je izvabila iz publike salve smeha… a se je Broden mojstrsko izvil takole: »This is candy for a children! On a real metal concerts ladies are throwing their panties on stage, not candies!«

Nadaljevanje Sabaton korakanja vojnam naproti je orisalo celo cel šotor, ki je »crowd surfal«, bend pa je držal izjemno atmosfero visoko na krilih, ko je nizal ep za epom, kot je med njimi Cliffs Of Gallipoli (tista »nesrečna« skladba, ki spominja na Gutter Ballet zasedbe Svatage), a hkrati ena najbolj priljubljenih Sabaton skladb s strani fanov. Tu so bile še odlična nova Carolus Rex nekje na sredini konceta, pa The Price Of A Mile, Midway, Into The Fire, The Lion From tHe North, White Death, Sabaton pa so nastop stopnjevali v zaključni krešendo skozi točke železnega repertoarja Attero Dominatus, The ArtOf War, 40:1, Primo Victoria ter v dodatku pričakovano veselico imenovano Metal Crue, ki jo je nasledila še ena zahtevana klasika Panzer Battalion.

Ne glede na dejstvo, da bi bilo prav vseeno kdo bi bil med zadnjimi tremi nastopajočimi glavni nosilec petega dne festivala, so Sabaton potrdili odlično delavno kemijo v prenovljeni podobi, polno izkoristili prostrani oder in servirali nepozabno doživetje razbeljeni masi pod odrom. V kolikor bi namesto nove Gott Mit Uns zaigrali eno najmočnejših novih koračnic albuma »Carolus Rex« imenovano Kiling Ground, bi bilo zmagoslavje popolno, a nič ne de. Sabaton jezdijo dalje. Od kod velik uspeh skupine v času, ko se večina obrača stran od melodičnih form power metala, ostaja še vedno fascinantno spoznanje zavito v misterij, a veličino so si z izkazano nepopustljivostjo in kljubovanjem Sabaton nedvomno več kot zaslužili!

Drugi oder je bil znova deležen popolnega zmagoslavja slovenskih izvajalcev, ki so pomedli s tujo konkurenco. Že sam popoldanski nastop Metalsteel je pokazal, da bi ta skupna brez težav stala na glavnem odru namesto katerekoli izmed prvih treh zasedb zadnjega dne, to velja prav tako za nastop Negligence v večernih urah, glavni nosilci drugega odra Noctiferia, pa so premoč slovenskih skupin petega dne, v polnosti kronali.

Sklenil se je tako zadnji Metal Camp festival. Odslej bomo dobili MetalDays. V enakem obsegu, kar pomeni enko močne skupine v naboru nastopajočih in festival enakega časovnega intervala. Upajmo, da bo lokacija ostala ob sotočju Tolminke in Soče, kar ostaja festivalski raj Evrope, kamor derejo vneti metalski privrženci prav iz vseh koncev Evrope. Predvsem pa upajmo, da organizator in domačini najdejo čvrst konsenz, ki bo temeljil na dolgoročnem obstoju tega , še kako pomembnega dogodka, ki prispeva pomemben delež k kulturno umetniškemu utripu Republike Slovenije in državi tudi v mednarodnem oziru širi ugled in prepoznavnost, prebivalcem občine Tolmin prinaša profit in ga lahko ob iznajdljivosti prinese še več in nikakor ne prekletstva, pred katerim bi morali slučajno bežati.

Obstoj festivala na Tolminskem, s takšnim ali drugačnim imenom v bodoče, je preizkus ali smo Slovenci sposobni pretočiti dojemanje in odnos zahodnega sveta do metalske kulture in glasbene ustvarjalnosti, za katerega je to nekaj povsem običajnega, kot bi dihal zrak Zahodni svet razvija do metalske kulture in glasbene ustvarjalnosti že več kot tri dekade odnos sožitja, od katerega imata obe strani profit. Smo zreli in v glavah široki dovolj, kot družba, ali bo za nas ostalo še naprej bistvo nedeljsko obiskovanje maš in/ali (novodobno vsiljenih) nakupovalnih templjev?

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Jerneja Jerak (Noctiferia)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki