Metaldays 2018 (prvi dan) – ognjen začetek z Behemoth

NINA GRAD
0 15

Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 23.07.2018


Na Metaldays, ki vse od leta 2004 tudi Slovenijo postavlja med države z velikimi metal festivali, se je vsako leto prav lepo vrniti. Metaldays je skozi leta postal točno to kar govori njegov slogan, saj Tolmin za en teden spremeni v prave metal počitnice, letos pa je bil festival prvič razprodan že pred njegovim začetkom. Organizacijska ekipa se vsakoletno trudi z novostmi, ki so večinoma zelo dobrodošle, tokrat je bil tako nedeljski pogled na jaso nabito polno šotorov prelepa dobrodošlica. Tudi letos je festival že v soboto ponudil »warm up« večer, v nedeljo pa prvi pravi festivalski dan z bendi na New Forces odru. Mi smo koncertno festival začeli v ponedeljek.

Metaldays 2018 smo začeli s toksičnim napadom bavarskih thrash metalcev Dust Bolt. Nemška četverka s svojim thrashem sicer ne pove popolnoma nič novega, a je s surovo energijo in odlično izvedbo v hipu osvojila nekaj sto glav pod odrom. Pravzaprav se je v preteklosti redko zgodilo, da so že prve skupine drugega odra podenj pritegnile tako številčno publiko, letos pa je bilo to prej pravilo kot izjema. Dejstvo, ki jasno priča o visoki kvaliteti glasbenega programa Boško Bursać odra in obenem očiten pokazatelj razprodanosti letošnjega Metaldays. Vse to je šlo na roko tudi Dust Bolt, ki so pod odrom hitro poskrbeli za pravo mosh norijo, od energije pa so pokali tudi vsi na odru, saj čupanju okrog kitarskih vratov kar ni in ni bilo videti konca. Dust Bolt so žanrsko zelo blizu predvsem rojakom Kreator, a svoji glasbi dodajo tudi vplive Bay Area thrasha in mestoma celo hardcora, morebitni manko originalnosti pa nadoknadijo z eksplozivnostjo in mladostniško srboritostjo, ki se ji od novodobnih thrasherjev približajo le kakšni Crisix, Lost Society.

V povsem drugačne glasbene vode so popeljali Američani Pillorian, ki jih vodi John Haughm, nekdanji idejni vodja odlične ameriške folk/doom/black metal zasedbe Agalloch. Ta je razpadla pred dvema letoma, Haughm se je s Pillorian premaknil proti black metalu, ostali trije člani pa glasbeno zgodbo Agalloch nadaljujejo v Khorada. Pillorian so na Metaldays v temačni luči predstavili lani izdani prvenec Obsidian Arc in dokazali, da niso le Agalloch 2.0. Novi Haughmov otrok je namreč mnogo bolj zloben, srdit in prezirljiv kot njegova nežnejša predhodnica. Temačno srce Pillorian namreč bije v ritmih tradicionalnega black metala, čeprav so Američani dokazali, da jih ni težko ločiti od popolnoma klasičnega black metala. Duhovi Haughmove glasbene preteklosti so namreč še kako živi in se na plano prikradejo predvsem v strašljivih kitarskih melodijah, melanholični atmosferi in predirljivih, nihilističnih Haughmovih krikih. Že drugo zelo prijetno presenečenje zapored.

Kar pa ne gre povsem trditi za naslednje nastopajoče, češke grinderje Jig-Ai, saj so ponudili točno to kar se od benda, ki igra grind in poleg tega prihaja še s Češke pričakuje. Praška trojka je ponudila šus pravega, a precej generičnega goregrinda, polnega polka ritmov, blastov in d-beat bobnov, spastičnih izpadov in bolnih idej. Jig-Ai podobno kot njihovi rojaki Spasm, Rectal Smegma ali Gutalax ponudijo pravo paleto, khem, zanimivih idej o ninja grupičih, bukakejih, telesnih tekočinah in odprtinah. Z besedili ob katerih bi feministkam zavrela kri. Odpetih, povsem v stilu, kot bi prihajala iz grla steklega merjasca iz hoste. Praški gnus je bil pisan na himen fenom goregrinda, a ga naši prekmurski fukiči Vulvahtrone v tem žanru rinejo mnogo bolje in z več žmohta.

Medtem, ko je na »gozdnem« odru že veselo vrelo, se je glavni oder le prebudil in to ob pol peti uri popoldan. Takrat so nanj zlezli avstrijski Moros. Skupina z več kot desetletnim stažem, kombinira elemente death metala in thrasha. V žepu ima le en studijski album, to je »Lakeside Terrorfrönt« izdan leta 2014. V lanskem letu so že nastopili v Tolminu in sicer na ogrevalnem dnevu festivala. Čvrsta in kompaktna predstava. Skladbe Skeleton King, Lakeside Terrorfrönt, 7 P.M. in Psychotic Maniäcs, prijemljejo vneto in stasito. Možje so suvereni, sicer pa s svojim avtorstvom ne prispevajo v metalski abecedarij kaj pretresljivo novega, a stvari, ki se jih lotevajo opravljajo s srčnostjo in predanostjo. Predvsem je zabaval pogled na pevca Monsa, ki je s svojimi psihotično švigajočimi očmi izpod baseball čepice sredi popoldanske pripeke in s skrajno zariplim obrazom napetih vratnih žil, skozi grčanje dodatno naznanjal, da se je ponedeljkovo popoldansko sonce brezkompromisno uprlo v festivalsko prizorišče.

Nastop nizozemskih Vuur je zbral pred odrom že več radovednežev. Gre za skupino, ki se je v predlanskem letu zbrala okrog (danes skoraj že znamenite) pevke Anneke Van Giersbergen (ex-The Gathering). To je tiste umetnice, katere glas bi imel rad marsikateri izvajalec na svojem studijskem izdelku, še posebej dobro pa jo med drugim poznajo ljubitelji Devina Townsenda in Ayreon. No Anekke ima sedaj svojo skupino, ta pa v žepu tudi studijski prvenec »In This Moment We Are Free – Cities«, ki je izšel v lanskem letu.  Čeprav jih reklamni teksti rinejo med progmetalsko zvrst, delujejo Vuur, kot kolektiv, ki ga metal niti ne zanima bistveno. Skladbe so plastovite in razgibane, v njih pa seveda izstopa tudi vokalno eksperimentiranje Anneke, ki si to pot res daje polnega duška ter jemlje v vokalni ekspresiji. in celokupnem iztržku absolutno svobodo Oprtana z Gibson kitaro serije SG, je Anekke s svojo vokalno karizmo glavni magnet zasedbe, ki pa ji v glasbi manjka le nekaj več prepoznavnega, to je srbi lastnega fokusa komponiranja, kar pomeni z drugimi besedami, tudi nekaj več avtorsko ustvarjalne samozavesti. Predvsem je imponiral bobnar Ed Warby, znanec skupin Ayreon ter Gorefest, ki je presunil s svojo natančnostjo in variabilnostjo. Bend torej s kreativnim potencialom za prihodnost in silno lepa popestritev programa festivala. Definitivno skupina, ki bo v prihodnje z novimi studijskimi izdelki artistično zrasla. Bend razvija tudi konkreten ritmični groove, ki ob hvaležni nižji intonaciji masivnih kitarskih riffov, zadovoljivo grabjjo. Bend je predstavljal studijski prvenec koncert pa sklenil s The Gathering skladbo Strange Machines.

Hecate Enthroned so legendarni ekstremni metalci iz Walesa. Danes je v sekstetu izmed članov izvorne postave kitarist Nigel Dennen, ki mu po stažu tesno sledita basist Dylan Hughes ter kitarist Andy Milnes. Ta trojica tvori jedro skupine tudi v novi eri delovanja, ko je bend blackmetalskih korenin pričel v svojo glasbo vnašati vse več in več death metalskih glasbenih smernic. Čeprav so že dolgo na sceni, pa so Hecate Enhtroned glede albumov bolj lene narave. Zadnji »Virulent Rapture« je izšel leta 2013, med njim in predhodnikom »Redimus« (2004), pa je skoraj pretekla cela dekada. Skupina obljublja nov studijski album že lep čas in aktualni vokalist skupine Joe Stamps, ki uporablja dokaj posebno, recimo »krakajoče« grčanje, je v enem izmed premorov med nastopom v Tolminu, to tudi glasno povedal. Tako se je skupina lotila izvedbe povsem nove skladbe Revelations in Autumn Flame. Bend tudi s to skladbo vztraja na rudimentarnih, to je staro šolskih riffih, kar vzdržuje stik s koreninami, obenem pa skrbi za razvoj visokega muzikaličnega dometa, ki sicer praviloma okarakterizira njihove kompozicije. Bend je odvrgel s sebe vso nomenklaturo blackmetalskega lišpa in kiča, ki jo je nekoč spremljala in s katero so v tistih časih uspešno »izzivali« npr. svoje generacijske »sotrpine« ter mnogo bolj razvpite Cradle of Filth. Tudi tistega obdobja so se v Tolminu dotaknili in tako je med drugim odjeknila skladba Dark Requiems and Unsilent Massacre vzeta iz istoimenskega in skupno drugega studijskega albuma skupine. Bend je izkazal veliko mero odrske kompaktnosti in usklajenosti med izvedbo koncerta, kar je gotovo odraz bogatih izkušenj in dolge kilometrine. Koncert je bil pospremljen z izvrstnimi zvočnimi razmerami in skorajda ekskluziven, saj je skupino v zadnjem času silno težko ujeti na odrih.

V precej bolj prefinjenem vzdušju je minil prvi letošnji obisk New Forces odra, kjer smo se pozno popoldne prebili skozi barjansko meglo, še pred tem pa odšli na kratek izlet v idilični belgijski mesti Gent in Bruges od koder prihajajo melodičnih death metalci Reject the Sickness. Peterka je letos spomladi izdala drugi studijski album The Weight of Silence, ki ga je v slabe pol ure na moč silovito tudi predstavila. Fantje so na odru prepričali z živahnostjo in poskočnostjo, nekoliko manj pa s svojo glasbeno podobo, ki ji sicer ni mogoče ničesar očitati, a hkrati prav v ničemer ne izstopa iz sivega povprečja poplave podobno zvenečih bendov.

Precej bolj prijetna je bila zato megla ljubljanskega barja z Morost. Dekle in fantje so v dobre pol ure znova, žal precej maloštevilni publiki, v lepi luči predstavili svojo vizijo atmosferičnega death/black metala, ki ga odlikujejo lomljeni ritmi, atmosferični kitarski deli, razgibana ritem sekcija, surov in rezek Jonasov vokal. Komadi s prvenca Solace in Solitude so ponovno prepričali, še bolj novitete a la progresivno naravnani The Conundrum, nekoliko manj pa slabše zveneče klaviature in obupna statičnost benda, ki na odru še vedno stoji kot vkopan. Draženje z novimi komadi pa je tudi že prav nesramno in čakamo novi album!

Jinjer je ukrajinski metalcore kvartet, ki je v lanskem septembru pred razvpitimi Arch Enemy, prav na dan finalnega obračuna v katerem je Slovenija premagala Srbijo in tako pokorila vso košarkaško Evropo, odprl koncert v Ljubljanski Cvetličarni. V misterije ovita črna vokalna panterica Tatiana Shmailyuk, ki po videzu ne deluje nič kaj ukrajinsko, je glavni generator privlačnosti skupine. V vokalnem oziru ne pozna neznank. Od kristalno čistega, mehko zagledanega jemanja verzov, do srboritega zlokobnega grčanja. Vse to skupina spretno vgrajuje v svojo strupeno ritmično groove kinetiko. Za žensko prepričljiv in dovolj »robusten« growl. V nasprotju s statičnima odrskima figurama kitarista ter basista, je Tatiana prava »atletinja«, ki je s svojim dinamičnim tekanjem, izkoriščala prav vse niše odrske prostranosti. Bend stavi vse na nalezljivo melodično formatiranost skladb. Komadi temeljijo na nižje uglašenem riffovskem zidu, podkrepljeni z voluminozno in vseskozi aktivno ter dinamično ritem kinetiko. Bend, ki je tehnično silno dovršen, zato nosi razvojni potencial. Tudi v polja eksperimentiranja, vprašanje pa je koliko si upajo in drznejo. Preverjena glasbena špura, ki jo zasedajo jim v tem trenutno odpira prostor do občinstva, po prepričljivi festivalski predstavi v Tolminu, pa je število njenih privržencev, gotovo naraslo. Bend je med drugim odigral skladbe: Words Of Wisdom, Who’s Gonna Be The One, I Speak Astronomy, Pisces, Outlander, Cloud Factory in Bad Water.

Absolutno najlepše in najbolj nepričakovano presenečenje pa je sledilo, ko se je na oder zbasalo vseh šest članov ponedeljkovih headlinerjev New Forces odra, ameriških Oubliette. Francosko zveneče ime pomeni tip ječe oz. temnice, edini vhod v katero je skozi loputo na stropu in zares so Američani imenu primerno kakšnih dvesto glav pod odrov za tri četrt ure prikovali na mesto z vrhunskim melodičnim black metalom. Jedro Oubliette tvorita zakonca Mike (kitara; Inferi) in Emily (vokal) Low, poleg njiju pa v bendu delujejo predvsem člani black/death zasedbe Enfold Darkness. Oubliette so tik pred začetkom Metaldays izdali drugi studijski album The Passage, ki so ga v večini predstavili tudi v Tolminu in z vrhunsko izvedbo naravnost osupnili. Punca in fantje so žanrsko blizu bendom kot sta Thulcandra in kanadski Frostbite, odlikuje pa jih srdit, a jasen in razločen Emilyjin vokal, močna ritem sekcija in bogata atmosfera, ki jo tkejo kar tri kitare, ki mojstrsko nihajo med tremolo brutalnostjo, epsko rifažo in spretno sestavljenimi pentatoničnimi melodijami. Oubliette so dokaz, da ameriška zvezna država Tennessee glasbeno ni samo country-achy-breaky-heart, temveč ima očitno močno underground ekstremno metal sceno. To je bil za Oubliette čisto prvi nastop na evropskih tleh in močno upam, da ne zadnji, saj je njihov ponedeljkov nastop v spominu ostal kot eden lepših letošnjega festivala.

Z angleškimi Ingested je bilo na drugem odru poskrbljeno, da so tudi privrženci moderne brutalne godbe prišli na svoj račun. Gre namreč za skupino, ki se poslužuje elementov brutalnega death metala in deathcora. Lahko bi jih tudi opisali kot slamming deathcore. Ingested so torej servirali s hitrimi kitarami in bobni, krulečim vokalom in seveda breakdowni, kar je zagreti publiki v ospredju bilo vsekakor po godu, da se je lahko ustvaril kakšen moshpit. Pri Ingested morda ne gre za presežek, je pa vsekakor popestrilo program festivala.

Poljske Hate se je pred leti opisovalo kot »baby« Behemoth, ko so se iz brutalnega death metala preusmerili v blackened death metal, kar je bilo očitno za večjo publiko bolj sprejemljivo. Asociacije z Behemoth so se pojavile tudi tokrat, a za Hate stoji nekaj več, in da bi se jih opredeljevalo kot bledo kopijo Behemoth, bi bilo krivično. Skupina je postregla z brezkompromisnim death metalom, ki se je posluževal tudi black metalskih prijemov. Preverjena formula, a skupini se je videla dolga kilometrina. Uigranost je bila več kot solidna, na čase se je lovil bobnar Pavulon (Vader, Decapitated), ki je zelo hiter, a mu je občasno zmanjkalo natančnosti. Poudarek je bil seveda na zadnjih albumih, za kaj več bo potrebno skupino ujeti v klubu.

Glavni oder je bil rezerviran še za privržence progresive. Norveška progresivna rock zasedba Leprous je v zadnjih letih postala ena najbolj odmevnih skupin v progresivni sceni. Sprva so prepričali kot spremljevalna skupina black metal mogotca Ihsahna, a kasneje se je izkazalo, da Leprous morajo delovati kot samostojna skupina, ker so preveč ambiciozni. Za to ambicioznostjo stoji vokalist/klaviaturist Einar Solberg, ki je pokazal izjemne vokalne sposobnosti. Skupina je poudarjala material z zadnjega albuma Malina (2017). Z odigranim pa so dokazali tudi odlično uigranost in natančnost. Za odbito ritmiko je skrbel mladi bobnar Baard Kolstad, ki mu kar ni zmanjkalo idej, kako začiniti še najbolj preproste dele skladb. Poleg inštrumentalne uigranosti je treba pohvaliti vokalno večglasje, ki je bilo brez napak. S tokratnim nastopom so Leprous dokazali, da so delavna skupina, ki se bo potrudila za vsak nastop.

Na glavnem odru so po »cerebralnih« Leprous, povsem »zasukali« ploščo Škoti Alestorm. Ti so, kot nekaj drugih skupin na taistem festivalu, v letih delovanja, že davno dobili svojo inventarno številko in tako so se pred začetkom koncerta nezadržno vsipali do odra, bataljoni žura željnih obiskovalcev. Daleč najbolj številčno publiko do tega trenutka, so užival na glavnem odru Alestorm. To je bilo pričakovano.. Klišejski power metal, ki bi glede poezije, lahko sodil v kakšno reklamno špico proizvajalca alkoholnih pijač, doživlja v zadnjem času že skoraj vrsto samo-parodije. Bend po novem vlači s seboj na oder orjaško napihnjeno račjo skulpturo, ki jo proti koncu koncerta splovi med publiko. V ozadju se nahaja transparent z bananama iz katere pa kukata gosji glavi. Nekaj takšnega smo doživeli pred desetimi dnevi na nemškem festivalu Bang Your Head!!!, kjer pa festival obiskuje precej drugačna klientela, kot jo najdemo na Metaldays festivalu. Alestorm so pravzaprav eni izmed »kreatorjev« Metaldays klientele. Njihov žurovski marš je nanizal pivske jurišnice: Keelhauled, Alestorm, Mexico, The Sunk’n Norwegian, Nancy the Tavern Wench, Rumpelkombo, Hangover, Captain Morgan’s Revenge, Drink in Fucked With an Anchor. Zabaviščni park cinizma kratkohlačnih škotskih power metal porogljivcev. Narodu se je trgalo in dejansko če ne prej, se ob takšnem koncertu zaveš, vse edinstvenosti, ki ga generira energija in vibracija dvojnega sotočja v Tolminu, kar daje festivalu Metaldays pečat edinstvenosti. Folku se je torej v prihajajočem tednu sredi festivala prvikrat blasfemično in brezmejno utrgalo. Pričakovano. V občasno prav absurdnih potezah, izvabljajo torej Alestorm moment polne zafrkljivosti in prismuknjenosti, kar pooseblja tudi sama figura vodje Christopherja Bowesa. In to očitno vžiga. Ne le, da je Christopher povsem povprečen pevec, ki se tega tudi sam zaveda, pač pa s svojo nenehno odrsko aktivnostjo prav rad udari kak ton na klaviaturah mimo, kar zgolj sodi k odrskim šegam in navadam skupine. Mož je vzbujal pozornost tudi z belo majico na kateri je zapisano: »I Got Lost in the Gay Dolphin«.

Američani Skeletonwitch so pred tremi leti poskrbeli za eno bolj neprijetnih novic, ko so iz benda, bojda zaradi preglobokih pogledov v steklenico, skozi vrata pospremili karizmatičnega bradača, vokalista Chancea Garnetta. Usoda benda je kar nekaj časa visela na nitki, a so se pobrali in svoje vrste ustalili z novim vokalistom Adamom Clemansom (Wolvhammer). Tu se je fenovska baza razklala na dvoje; eni Chanceovega odhoda ne morejo preboleti, drugi pa so Clemansa sprejeli odprtih rok. Osebno sem na strani drugih pa čeprav ne zanikam, da se odsotnost Chancea, ki je prepričal že z videzom nekoga, ki je v civilizacijo po nekaj desetletjih prilezel iz gozda, močno pozna. Pa vendar je Adam pogumno stopil v velike čevlje in s Skeletonwitch že posnel močni EP The Aphotic Gloom ter čisto sveži album Devouring Radiant Light, ki je izšel le nekaj dni pred začetkom Metaldays. Tokratni nastop Skeletonwitch je bil tako v glavnem v luči obeh izdelkov s Clemansom, ki je v živo, tako kot celoten bend, prepričal z nebrzdano energijo pa čeprav Skeletonwitch z njim v živo delujejo nekoliko bolj »resno« in »zrelo«, predvsem pa Clemans s svojim vokalom prej kot divjajočemu stampedu death/thrash metala bend glasbeno približa temačnosti black metala. A kljub temu so Skeletonwitch poskrbeli za enega najboljših energijskih šusov festivala, znova je z dirjajočimi kitarskim potezami prepričala dvojica Garnette/Hedrick, novi komadi, predvsem Well of Despair, Red Death, White Light, Fen of Shadows in Temple of the Sun, pa so dodobra namučili vratne mišice. Če temu dodaš še klasike kot so dve in pol minutni šus Beyond the Permafrost in večni I Am Death (Hell Has Arrived) pa je slika popolna in Skeletonwitch so se brez dvoma zapisali med ene boljših letošnjih nastopajočih.

Še bolj kot med Skeletonwitch se je prizorišče pod Boško Bursać odrom napolnilo, ko so nanj stopili norveški black metal veterani Carpathian Forest, ki Slovenije niso obiskali že celo večnost. Frontmen Nattefrost in njegova kompanija so poskrbeli za uro dolg šov primitivnega, tri akordnega black metala, ki je s punk in rock ‘n roll energijo poskrbel za pravo žurko pod odrom. Še bolj je navdušil kultni cirkusant Nattefrost, ki na odru deluje kot kakšen black metal otrok. Že na oder je prikorakal z ogromnim narobe obrnjenim križem, oblečen v črno kuto pod katero seveda ni imel ničesar. Tako smo se lahko nagledali golih stegenc, ko je dvignil nogo na monitorje, manjkala pa ni seveda niti gola rit. Še boljši pa so bili njegovi odbiti plesni gibi, zajebantski nagovori s katerimi je nasmejal do solz in številnih »ugh-i«. Eden bolj, milo rečeno, zanimivih koncertov letošnjega Metaldays. Ugh!

Podobno kot za Alestorm (in kasneje na taistem odru (po novem) celo za Behemoth), velja tudi za švicarske folk metalce Eluveitie, da so to »ponarodela« skupina Metaldays festivala. Upal bi si trditi, glede na njihovo več kot pogosto prisotnost na festivalu, da jim je prav Metaldays zgradil ime ter da so tako Eluveitie posledično prerasli v večjo skupino. Leta 2009, ko so februarja nastopali kot predskupina turneje Kreator, jih npr. v Zagrebškem Boogalooju ni poznal nihče. Danes žanjejo med gardo mladih ljubiteljev metala veliko priljubljenost in polnijo velika prizorišča. Nonet pa tega večera ni dostavil najboljšega kar zna. V prvi vrsti ni deloval najbolj ubrano, prav tako pa ni dostavil korektnih zvočnih karakteristik. Sicer je skupina zbrala pred odrom več tisočglavo množico, podobno zatrpan prostor smo doživljali malo prej, ko so tu rogovilili Alestorm in bend se je ob nekoliko rezerviranem nastopu, lahko udobno naslonil na minulo delo in minule zmagoslavne epopeje na tolminskem festivalu. Chrigel Glanzmann ni bil tisti pravi, nemara se le pozna, da se je komaj vrnil z bolniške, zaradi česar so morali Eluveitie izpustiti nekaj poletnih festivalov. Bend nastopa tudi v prenovljeni ekipi, vendar to v profesionalnem poslu, ki se ga lotevajo Eluveitie, ne bi smel biti vzrok, za manj prepričljiv koncert v Tolminu. Vseeno so Eluveitie izvlekli bistvo in na krilih skladb Your Gaulish War, King, Nil, Lvgvs, Quoth the Raven, The Call of the Mountains, A Rose for Epona, Thousandfold in obveznih Rebirth ter Inis Mona, osrečili svojo številno publiko.

Prvi dan festivala so na Lemmy odru v velikem slogu zaključili poljski, no, behemoti, Behemoth. Priprava odra je bila precej dolga, saj je Inferno s svojo baterijo znova sedel na visokem podstavku, kitarska trojica pa je prav tako imela vsak svoj podij in ogromne mikrofone, kot je že v navadi, okrašene z luciferjanskimi simboli. Behemoth so Tolmin tokrat pozdravili z Ov Fire and the Void, nadaljevanje pa je bilo v veliki meri spet v luči precej, z izjemo našusiranega Ora Pro Nobis Lucifer, dolgočasnega The Satanist. Zakaj so bile odrske priprave tako dolge je bilo jasno že takoj na samem začetku, saj so Poljaki pripravili pravi ognjeni spektakel poln bruhajočih eksplozij in ognjenih curkov. Pogled na oder je bil tako zares spektakularen, žal pa je hitro na plano prišlo obupno pretiravano nastopaštvo in pretirana teatralnost, ki občasno mejita že na parodijo. Izkušnjo je nekoliko pokvaril tudi precej slab, pretih in spacan zvok ter nebulozni Nergalovi nagovori. Behemoth so se sicer odkupili s predstavitvijo novega komada Wolves of Siberia, ki bo svoje mesto našel na novem albumu, a gre žal za precej povprečen komad, ki je logično nadaljevanje The Satanista. Še največje presenečenje je bilo tako gostovanje Niklasa Kvarfortha (Shining) pri priredbi The Cure klasike A Forest, ki je izpadla kar posrečeno pa čeprav so bili ravno vokali precej slabo slišni. Veliki oder so Behemoth prvi dan tako zaključili s solidnim, dobrim nastopom, a nič več kot tem.

Zadnji dan so na drugem odru sklenili tamkajšnje dogajanje v vlogi glavnih nosilcev legendarni N.W.O.B.H.M. veterani Diamond Head. Skupina, ki je s svojimi albumi nevede oblikovala, danes globalnega metalskega titana, Metallico. Vse se danes vrti v skupini seveda okrog edinega originalnega člana skupine in kitarista Briana Tatlerja. Skupina je v predlanskem letu izdala povratniški album »Diamond Head«, potem ko se je utrdila z novim kričačem, to je danskim vokalistom, ki sliši na ime Rasmus Bom Andersen. Ko pridejo na oder Diamond Head, je jasno kaj se od njih zahteva. Material iz osemdesetih. Čim več le tega. Bend je to jasno vedel in tako tudi oddelal glavnino svojega koncerta. Med novimi skladbami, ki izhajajo iz sicer zelo solidnega albuma »Diamond Head«, smo slišali Set My Soul On Fire, pa Bones in Diamonds, repertoar pa so Diamond Head izdatno obtežili z materialom kultnega studijskega prvenca »Lightning To The Nations« (1980) s katerega so se ob naslovni skladbi zvrstile še:  Shoot Out The Lights, Helpless, The Prince, otvoritvena Play It Loud, proti koncu pa It’s Electric, Sucking My Love in sklepna Am I Evil?, brez izvedbe katere bi lahko doživeli odrski linč.  Bend ni obšel niti albuma »Borrowed Time« (1982) in zaigral ob naslovni skladbi tudi  In the Heat of the Night, prav tako pa se je za trenutek zabliskalo iz albuma »Canterbury« (1983), ko je skupina izvedla To the Devil His Due. ). Diamond Head ohranjajo kompaktnost in neprebojnost. V letošnjem letu napovedujejo tudi novi studijski album! Rasmus Bom Andersen ni bil tako telovadno nasršen, kot lansko leto na mnogo večjem odru Bang Your Head!!! festivala, kjer je lahko izkoriščal tudi prostrani »catwalk«, vseeno pa je dostavil suvereno in korektno vokalno predstavo. Legendarni kvintet je dostavil obilje nostalgičnih trenutkov in v prvih vrstah je bilo moč našteti kar nekaj starejših obiskovalcev, ki so s skupino na odru, podoživljali rojstvo velikega metalskega buma na prelomu sedemdesetih v osemdeseta. Neprecenljivo. Prelepo sklepno dejanje prvega festivalskega dne.

Nina Grad (foto): Dust Bolt, Pillorian, Jig-Ai, Reject the Sickness, Morost, Ingested, Jinjer, Leprous, Skeletonwitch, Carpathian Forest, Behemoth
Sebastijan Videc (foto, video): Moros, Vuur, Oubliette, Hate, Alestorm, Eluveitie, Behemoth, Diamond Head
Aleš Podbrežnik (besedilo): Moros, Vuur, Hecate Enthroned, Jinjer, Alestorm, Eluveitie, Diamond Head
Primož Novak (besedilo): Ingested, Leprous, Hate
Rok Klemše (besedilo): Dust Bolt, Pillorian, Jig-Ai, Skeletonwitch, Carpathian Forest, Behemoth


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X