Avtor: Rok Klemše
Kraj: Rotundenplatz, Dunaj, Avstrija
Datum koncerta: 04.07.2007
Število obiskovalcev: 30
Cena karte: 55€
Po že tako neverjetnem koncertnem poletju z obilico festivalov in koncertov je bil v četrtek, 5. julija, čas še za obisk Dunaja. Če je že hlapec Jernej na Dunaju iskal pravico, Martin Krpan pa je Dunaj rešil pred Brdavsom, je bil tokratni obisk trume slovenskih metal fanov namenjem le enemu – na trgu Rotundenplatz je čakalo srečanje z Metallico, za mnoge, tudi zame, tokrat prvič. Ob osmih zjutraj se je ljubljanski Tivoli že obarval črno, vedno neverjetni Concert Freak je tokrat na Dunaj popeljal kar štiri avtobuse. Prej kot bi lahko Krpan cesarju natvezil, da v vrečah nosi kresilno gobo in bruse, smo že bili na ogromnem dunajskem trgu Rotundenplatz, katerega kapaciteta naj bi bila kar 50.000 ljudi. Čas za ohladitev s pivom, ki je bilo v primerjavi z italijanskimi koncerti cenovno precej bolj sprejemljivo (4€ za 0,5l), in že smo stali v vrsti, ki se je vila kot kača.
Začetek nastopa prve predskupine, nemških Oomph!, smo tako preživeli še zunaj prizorišča in prav nič žal mi ni. Tako slabega izgovora za glasbo že dolgo nisem doživel. Oomph! igrajo nekakšno mešanico industrial rocka oz. metala v stilu kakšnih Rammstein, podprto z ogabnim štancom, nenavdihnjenimi corovskimi kitarami in patetičnim frontmanom, ki je bil oblečen povsem v belo, okoli zapestij pa je imel zavezano nekaj, kar je na daleč izgledalo kot toaletni papir. Kako za vraga si je tako neverjetno ogabna skupina prislužila mesto igranja pred Metallico se še sedaj sprašujem. Danes v Londonu pred Metallico igrajo Machine Head, na Dunaju pa smo morali trpeti nekaj, kar je le na daleč podobno kakršnikoli glasbi. Zahvala vsem bogovom gre, da so se nemški čudaki po dobre pol ure le spokali z odra!
Heaven and Hell: 18:45 – 19:45
Petnajst minut pred sedmo smo vendarle dočakali zlovešči inštrumental E5150 (mimogrede, če se sprašujete kaj pomeni navidez nesmiselni naslov, spremenite arabski zapis števil v rimskega: 5=V, 1=I, 50=L, in dobimo EVIL). Black Sabbath z Diom in Appicejem pod imenom Heaven and Hell brez prestanka koncertirajo že vse od aprila. Kar nekaj slovenskih potnikov se na Dunaj ne bi odpravilo le na Metallico, še kako prijetno vabilo je bil tudi legendarni kvartet. Kako je možno, da velikani in ustanovitelji žanra metala sploh lahko nastopajo kot predskupina? Ne bom se spuščal v to, saj ima vsak svoje mnenje, a le urica nastopa je za tako zasedbo odločno premalo. Vesel sem, da sem jih imel sam čast videti že na letošnjem festivalu Gods of Metal, tako da je bil to zame (le) še dodaten razlog za obisk koncerta Metallice. Ko so velikani (če odštejemo malega 1,65 metra “visokega” Dia) stopili na oder bi morala publika naravnost znoreti, a tako statične publike v življenju še nisem doživel. Za božjo voljo na odru je kraljeval Dio, Iommi pa nam je ponujal kitarske linije, ki so bile navdih za vso kasnejše metal ustvarjanje, vključno z Metallico! Kljub mrtvo hladni publiki so Heaven and Hell svojo uro dolg nastop odigrali nadvse profesionalno, Dio je s svojim neopisljivo močnim vokalom kraljeval vse od začetka do konca. Zaradi časovne stiske so šestdesetletni strici tako oddrveli skozi repertoar največji hitov Dio ere Black Sabbath, od magiče Children of the Sea, v živo vsakič udarne Die Young in epske poslastice Heaven and Hell, ki jo Dio v živo le še nadgradi. Videti Heaven and Hell je znova in znova nepozabno, čeprav je meni osebno zaradi daljše setliste še v lepšem spominu ostal koncert z Gods of Metal. “So it’s on and on and on, it’s Heaven and Hell!”
Metallica: 20:45 – 23:00
Količina gnojnice, ki je bila v zadnjih letih (upravičeno) polita po Metallici je ogromna, večina se je je seveda zlilo zaradi imena Metallica skruniteljskega albuma St. Anger. Nekdaj brez dvoma poleg Iron Maiden največji metal band na svetu se je zaradi nespametnih potez in slabih izdaj v zadnjem času spremenil v karikaturo in postal predmet posmeha starih fanov. Metallica trenutno snema deveto studijsko ploščo, letošnje poletje pa so izkoristili za kratko evropsko koncertno turnejo z imenom Sick of the Studio ’07 (zlobni jeziki bi tukaj pripomnili, da verjetno res potrebuješ oddih iz studia, če novo ploščo pripravljaš debelih pet let…). Glede na videne posnetke zadnjih turnej, kjer je Metallica izgledala povsem izgubljeno in upešano so bila moja pričakovanja mešana in skepsa precej velika. Pa poglejmo ali je obveljala ali pa se zrušila. Petnajst minut pred deveto je iz zvočnikov vendarle zabučala Morriconejeva The Ecstasy of Gold (če kultnega špageti vesterna Sergia Leoneja The Good, The Bad and the Ugly še ne poznate je ogled obvezen!), ki jo Metallica za intro uporablja že vse od leta 1983. Že je velikanski oder zasedel četverec in že na samem začetku presenetil – začeli so z udarno Creeping Death s kultne Ride the Lightning. Le nekaj sekund v koncert je bilo potrebno, da sem ostal brez besed in odprtih ust lovil muhe. Metallica je povsem prerojena, na odru delujejo kot energični dvajsetletni mulci v času Kill ‘Em All! Čeprav Hetfield s trenutno brado izgleda kot taliban (verjetno so ga tudi zaradi tega pred nekaj dnevi pridržali na londonskem letališču) je vokalno skozi celotni dve uri in četrt zvenel kot v zlatih osemdesetih. Bleda senca Hetfielda s St. Anger je povsem izginila! Ne vem kaj jim dajejo v vodo ali hrano, a to ni Metallica, ki je posnela pregrešno zanič Sveto jezo. To je Metallica, ki je posnela Ride, Masterja in Justice! To je Metallica, ki smo jo vsi še kako pogrešali! Bolj sanjske setliste si ne bi moral želeti še največji fan, klasike so fantje nizali eno za drugo, po dolgem času je bilo moč slišati neverjetno Ride the Lightning, za Disposable Heroes nas je James vprašal “Do you want it?”, seveda dobil bučen odgovor in potrdil: “You need it!” Kot verjetno veliki večini je tudi meni Metallica odprla vrata v metal svet in navkljub veliki želji, da bom nekoč slišal klasike, si nisem upal niti pomisliti, da je še mogoče, da jih bom slišal v tako fantastični predstavi. Z Welcome Home (Sanitarium) so nam odprli vpogled v um blazneža, na odru pa se je na velikanskem zaslonu prikazoval posnetek umsko bolnega pacienta v prisilnem jopiču, zaprtega v oblazinjeno sobo. Družbeno kritičnega epa … And Justice For All niso zaigrali že vse od leta 1989, slišati to epsko stvaritev v letu 2007 pa je bilo neopisljivo doživetje. Očitno so se fantje končno začeli zavedati, da so prve štiri plošče tiste, ki so jih ponesle med zvezde in s plošče Reload odigrali le The Memory Remains, katere “na na” del je pela celotna 30 ali 40 tisoč glava množica. Asov v rokavu pa kar ni in ni hotelo zmanjkati. Vrnili so nas v leto 1983 v katerem so začeli z ježo štirje jezdeci apokalipse, The Four Horsemen (napisati jo je pomagal še Dave Mustaine) in z Whiplash opevali thrash metal! Novi prišlek Robert Trujillo je z bas solom, ki so ga prevesili v nepozabni inštrumental Orion dokazal zakaj je dostojni naslednik Burtona in Newsteda, James pa nas je po neponovljivih devetih minutah opomnil, da Cliff še vedno živi! Sledili sta še Fade to Black in Master of Puppets… Komentar ni potreben. Prvi bis so začeli s skladbama s komercialno najbolj uspešne Black, Wherever I May Roam in vsem nežnim dušam namenjeno Nothing Else Matters, ki je pod zvezdnim nebom in vokalni podpori več desetič tisoč ljudi zaživela v povsem novi luči. Sledil pa je, vsaj zame, vrhunec večera. Ob zatemnjenem odru so se oglasili rafali in helikopterji, ki so naznanili protivojno epopejo One. V uvodu smo doživeli pravi pirotehnični raj, ki nas je poslal med prve bojne linije umazane vojne, presekal pa nas je ognjemet in že se je zaslišala neverjetna uvodna kitarska linija. Hammett je noro solažo odigral do pikice natančno. Lahko to pomeni, da je v studiu izdatno vadil solaže? Še obvezna Enter Sandman in fantje so v prve vrste že metali kilograme trzalic in bobnarskih palčk. A ni še bilo konec, še enkrat so prikorakali na oder in presenetili s Stone Cold Crazy, ki so jo v originalu igrali Queen. Še kultna Seek & Destroy za konec in fantje so nam pomahali v slovo, Ulrich pa je naznanil izid nove plošče v začetku naslednjega leta in obljubil, da se na Dunaj ponovno vrnejo.
Mislim, da bo peklenskih dveh urah ni ostalo nikogar, ki bi še dvomil o sposobnosti Metallice. Očitno jih je Rick Rubin prebudil in če izdajo kolikor toliko spodobno ploščo, ni dvoma, da sonce za Metallico ponovno vzhaja. James se je začuda vzdržal oguljene in prežvečene, smešne “redneck” fraze, a povsem na mestu je, da sam z njo zaključim. ‘Tallica baby!!!
Setlista
HEAVEN AND HELL:
01. E5150
02. The Mob Rules
03. Children of the Sea
04. I
05. Voodoo
06. Sign of the Southern Cross
07. Iommi solo/Die Young
08. Heaven and Hell
METALLICA:
Intro: The Ecstasy of Gold
01. Creeping Death
02. For Whom The Bell Tolls
03. Ride The Lightning
04. Disposable Heroes
05. Welcome Home (Sanitarium)
06. …And Justice For All
07. The Memory Remains
08. The Four Horsemen
09. Orion
10. Fade To Black
11. Master of Puppets
12. Whiplash
– – – –
13. Wherever I May Roam
14. Nothing Else Matters
15. One
16. Enter Sandman
– – – –
17. Stone Cold Crazy
18. Seek and Destroy
