Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Hala Tivoli / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 25.01.2010
Število obiskovalcev: 2
Cena karte: 41,00€ (tribuna) / 52,00€ (parter)
Michael Bolton, ta odlični pevec, kar danes mnogokrat prikrije množici njegov status superzvezdnika, s pedigrejem lomilca ženskih src in 53. milijonov prodanimi ploščami. Možakar je izdal v jeseni leta 2009 nov studijski album “One World One Love”, kar ga je odgnalo na novo turnejo, v sklopu katere se je ustavil da, ne boste verjeli, v sami presvetli Ljubljani, kar je nekako izbrskalo iz zavesti spomine na novembrski šov z Ramazzottijem, prav tako v Hali Tivoli. A se Bolton s popularnostjo Italijana na naših tleh le ne more kosati. Tako so malo dvorano hale Tivoli priredili, postavili oder prečno, torej počez, založili parter s stoli in odprli omejeno število sedišč na tribunah.
To pomeni, da je pri šlo Boltona poslušat kakih 1500 ljudi, predvsem pripadnic ženskega spola vseh generacijskih obdobij, medtem ko je bilo dejstvo, da naletiš na možakarje v dvorani to pot, zgolj slučaj. Celo več. Publika, ki posluša Michaela Boltona in mu prihaja izražat podporo na koncertih je tako drugačna, da ne pije alkohola na koncertih. To je za rockerja, ki pride firbcat na njegov koncert vedoč, da skladb iz albuma “Everybody’s Crazy” (1985), pač ne bo slišal in da na koncertih ne bo srečal kitarskega mojstra Neila Schona (Journey) med izvedbo priredbe Otisa Reddinga Sitting On A Dock Of The Bay (“The Hunger”, 1987), šokantno. Zmede ga celo do te mere, da misli, da je menedžement Michaela Boltona prepovedal točenje alkoholnih pijač pred in med koncertom. Lepo nafrizirane in z impregnacijskimi pastami zaščitnih premazov obložene dekline, mamke in preostale brezmejne lepotice za eno noč, so seveda z radostjo krvaveče odprtih src neumorno čakale na svojega žrebca, ki sicer odlično ohranja svojo vitalnost za krepkih 57 let. S plastenkami vode v rokah, zagledanih obrazov, ki buljijo nekam daleč predse, v namišljeni horizont. A prava dejanja popolne zamaknjenosti šele sledijo.
Tako izpade pravi rocker izgubljena duša na takšnem prizorišču. Še več. Pravo moteče kljuse in ostudni robavh, ko vstopi v tak pravljični ambient, kjer se ne prdi in ne riga, kamor ne vstopi noben multiplorezistenten bakterijski sev ter če nadgrajujem tezo, kakršnega gradi lahko le prikrita podzavest najbolj mokrih ženskih sanj. Zato mora takšno “ubogo” rockersko bitje v takšnih primerih skrajno paziti, ko se prebija skozi goščo vreščavih grlic sedečih v pomanjkljivih dekoltejih iz pecilnega praška, da jih ne pokapa po odkritih kolenih, z verjetno edinim prodanim kozarcem velikega piva tistega dne. Da! In to ni vse. Ugotovil sem, da bi bil zelo dober preizkuševalec parfumov. Namreč na tem koncertu, bi lahko sestavil vodič po slovenskih ženskah, na podlagi visoke parfumske raznovrstnosti, v to pot osladno puhteči mali dvorani Hale Tivoli.
Pojdimo vendarle h glasbi. Ta je vsekakor bila garant odličnega koncerta, vrednega vse investicije v koncertno vstopnico. Tako, da se lahko vsi ugriznete v jezik, ki ste preskočili ta koncertni dogodek.
Pol urice je pripadlo kantavtorici irskih korenin Jennifer Clark, ki ni pokazala mnogo prepoznavnosti v morju podobnih pevk, kakršne grulijo z akustičnim instrumentom po planetu Zemlja. Zato je njena pojava kaj hitro utonila v pozabo.
Michael Bolton je prispel na oder nekaj preko devete. Oder je bil to pot odet v manj razsvetljave, kot bi jo pričakoval. To je podkrepilo občutek intimnega ozračja in kabaret predstave, kjer bi se dobro znašli tudi Bing Crosby, Dean Martin in njima podobni… Osem članska ekipa je že na odru, ko se z “zamikom” pojavi na odru še Bolton, brez zavor. Takoj ponudi hit Soul Provider in ženska srca v dvorani že prvič zadrhtijo. Takoj za njo prva in edina skladba večera z novega albuma naslova Hope It’s Not To Late. Potem pa presenečenje .Niti ne zaradi izbire skladb, kot zaradi količine teh skladb. Sledi namreč krepka minutaža koncerta posvečena izvedbi priredb. Sledita Bee Gees klasika To Love Somebody, kjer se gospod Bolton preizkusi na akustični kitari in nekako pričakovani Otis Redding zimzelen (Sitting On The) Dock Of The Bay, ki je še posebej intenzivno zlezel pod kožo ob dotiku prepoznavno žametaste soul vsebine. Bolton je deloval večino nastopa v izvedbi polno, kar je zadostilo zahtevam publike, ki je prišla vsekakor uživat v prvi vrsti zaradi načilne barve glasu in same pevčeve interpretacije. Človek bi pričakoval vrnitev k avtorskim delom. Pa ne. Bolton je izkoristil prvi del svojega nastopa, da se prikloni delu izvajalcev, ki so vplivali na njegovo dojemanje zabavne glasbe. V prvi vrsti Gershwin (Summertime), Frank Sinatra (sveženj Can’t Take That, For Once In My Life, Fly Me To The Moon, That’s Life, New York, New York). V teh točkah je bilo pričakovati, da bo interpretacija seveda združevala spreten preplet klasičnih jazzovskih vsebin z nekaterimi blues in soul akrobacijami, katere je zlasti vgrajeval sam Boltonov vokal. Seveda je bilo mnogo linij nasnetih (zlasti pihalne sekcije) v ozadju in ko si zamižal, si dobil občasen občutek, da Boltona spremlja Greentown jazz band, ali Big Band RTV Slovenije, kar je vsekakor nekoliko pokvarilo zdrav okus, ki ga išče ljubitelj organskega zvoka živih nastopov.
Sicer preizkušena “tolpa” mačkov spremljevalne ekipe, opremljenih z vrhunsko instrumentalno opremo, ni zmogla zatajiti in Bolton se je lahko povsem suvereno in varno naslonil v nedrje njene spremljave. Zlasti je v postavi izstopal prefinjen in tankočuten, visoko kontroliran zvok solističnih točk kitarista Chrisa Camozzija. Vmes se je prikradla tudi izvedba priredbe That’s Life, ki jo pravi rockerji verjetno poznate v izvedbenih rokah Van halen pevca Davida Lee Rotha. Bolton je zasolil prvi del z izvedbo Puccinijeve Nessun Dorma, potem pa počasi prepustil oder posebnemu gostu večera Tonyju Cetinskemu. Hrvaški zabavni popevkar je končno prestavil do takrat zibajoče tete in mamice v dvorani s sedišč stolov. Cela dvorana je oživela in pričela gruliti njegove “hitiče” Blagor onom, ko te ima ter Umirem sto puta dnevno. Cetinski je pač ponudil tisti mediteranski temperament na odru, na trenutke skorajda vsiljivo navigiral spremljevalno ekipo glasbenikov, ki mu jih je prepustil Bolton v začasno rokovanje. Seveda se ni branil nekaterih mačističnih eskapad, ki so požele še dodatno grmenje ovacij s strani publike. Osebo imam raje čistilo Cet kot Cetinskega, a očitno gredo zadeve včasih tudi v takšno smer. Ne poznam kulis in ozadja, kako je prišlo do tega posebnega gostovanja, ki je prelomilo Boltonov koncert na polovico, a povsem verjetna verzija je ta, da je na tak način marsikateri obiskovalec precej lažjega srca odštel dinarčke za svojo vstopnico. Poenostavljeno povedano. Cetinski je bil to pot garant za pridobivanje publike. Vprašanje je ali se je Bolton spraševal potem, če mu Cetinski ni slučajno prevzel koncertne pobude. Z že kar pretiranim dodatkom priredbe italijanske popevke Caruso, je že kar preveč očitno izzival Boltona. Češ, če lahko zapoje on Italijansko (Nessun Dorma), bom pa jaz pokazal, kako se pravilno italijansko odpoje vsa reč. Vsekakor pa ne gre dvomiti o visokem pedigreju vokalne interpretacije tega glasbenika, kar je pokazal Tony tudi tokrat. Ob tem pa ne ostaja prikrito očem, da ima, od Boltona 20. let mlajši glasbenik, že sedaj precej višje čelo in v predelu popka zajeten “bavarski” privesek.
Končno! Bolton se vrne. Sledi sicer še zimzelen When A Man Loves A Woman, potem pa serija uspešnic, ki so bile pričakovane in ki so ponesle druženje z Boltonom do vrhunca. Možakar je zatem stresal skladbe Steel Bars (skladba spisana skupaj z Bobom Dylanom), pa How Can We Be Lovers, Time Love And Tenderness, Can I Touch You There, Just One Love, How Am I Suppose To Live Without You, Rock Me Baby, Crazy Love, Go The Distance. Sredi tega dela se vrne Cetinski in skupaj izvedejo pra-stari zimzelen Stand By Me. Dve uri in pol v skupnem seštevku. V drugi polovici se je čutilo, da je Bolton izgubil nekaj svežine v svojem vokalnem naboju in da svoj vokalni domet nekoliko kontrolira. Nemara lažji prehlad grla? Konec koncev, pa bo mož počasi oprtal tudi svoj šesti križ na pleča. To je treba upoštevati ob dve in pol urnem maratonu. Tako je bil nekajkrat skoraj preglašen s spremljevalno ekipo, a konec koncev, to ni zmotilo splošnega občutka elegantne izvedbene perfekcije izbranega repertoarja, vključno z unikatom Boltonovega vokala. Prijetno večerno gretje, po katerem, ni ostal v dvorani nihče ravnodušen, zlasti pa so prišle to pot v enormni večini na svoj račun gruleče pripadnice ženskega spola, katerih salve radosti navdušenja je bilo občasno že prav oglušujoče in povsem nebrzdano. Zvok v dvorani med koncertom? V pikico “popedenan”, nemara kanček tišjih nastavitev, a ne pozabimo. To kar nekako zahteva karizma Boltonovega zrelega kabaret šarmiranja, s katero je tudi to pot rutinirano kupil občinstvo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
