Kraj: Villa Manin, Udine, Italija
Datum koncerta: 23.07.2008
Število obiskovalcev: 6000
Cena karte: 46 €
V prijetni toplini četrtkovega večera, obdanega z nežnim vetričem in le streljaj od slovensko-italijanske meje, v idiličnem okolju Ville Manin (Codroipo), se je več tisoč glava množica, v kateri so se drenjali tako stari kot mladi, zbrala, da ob izidu štirinajstega studijskega albuma, naslovljenega “Accelerate”, na promocijski turneji pozdravi zvezde ameriškega alternativnega rocka “Rapid Eye Movement”, poznane predvsem in izključno kot R.E.M.. Trojici, ki je ofenzivo na glasbeno sceno izvedla v zgodnjih osemdesetih, asistenco na njihovi celotni turneji delajo Editors. Mlade Angleže, ki so svoje ime od ustanovitve leta 2002 spremenili kar štirikrat (Pilot, The Pride, Snowfield, Editors), bi poleg Arctic Monkeys z lahkoto označili za vzhajajoče sonce na britanski (alternativni) glasbeni sceni. Editors so danes to, kar so bili R.E.M. včasih. Mladeniči uporniškega duha, ki so uspeli.
Ura je odbila pol devetih zvečer, ko so padli zastori. Editors so začeli z ogrevanjem publike. Četverica, ki je leta 2005 izdala debitantski album “The Back Room”, je v dobri petinštiridesetih minutah zaigrala vse svoje uspešnice. Seveda niso manjkali niti komadi z drugega studijskega albuma “An End Has A Start” (junij 2007), ki se je s svetlobno hitrostjo že v prvem tednu od izdaje povzpel na sam vrh britanske glasbene lestvice. “Smokers Outside The Hospital Doors”, “Munich”, “Blood”, “All Sparks”, “An End Has A Start”, “The Racing Rats”, “Push Your Head Towards The Air” in “Bones” je le nekaj teh. V niz avtorskih uspešnic so dodali tudi priredbo komada “Lullaby”, ki ga v originalu izvajajo The Cure, nahaja pa se na album “Desintegration”, izdanim leta 1989. Vsekakor eden izmed legendarnih komadov.
Editors, ki so že navajeni nastopanja pred veliko večjimi imeni glasbene scene (mimogrede, na turneji 2005/06 so spremljali Škote Franz Ferdinand), so publiko, predvsem tisto v “golden ringu”, dodobra ogreli. Tisti, ki so se nahajali izven “ringa”, pa so bili več ali manj brez življenja. Res, da je bila publika v večini v zrelih letih, a vsaj kakšen tik z glavo ne bi bil odveč. Napram odličnim, hiperaktivnim organizatorjem, je bila publika hladna kot led. Lenobe lene! Ne glede na vse, priporočam ogled Editors na samostojnem koncertu! Fantje znajo zlesti pod kožo.
Pol ure po koncu nastopa Editors se je začelo zares. Luči so ugasnile, prižgali so se zasloni na katerem se je v črno-belih niansah vrtel napis “Hello”. Čeprav se vokalist Michael Stipe zadnje čase na koncertih pojavlja brez značilne črte čez oči, je bilo za Italijane dovolj že to, da so lahko R.E.M. videli na odru. Njihov prihod so pozdravili z bučnim aplavzom in nekimi “čudnimi” italijanskimi vzkliki, gospodje pa so za začetek udarili z “I`m Gonna DJ”, ki se nahaja na njihovem zadnjem studijskem albumu “Accelerate”. Michael je zapel, publika pa je skorajda povsem utihnila. Kot da nihče ne bi poznal tega komada. Kaj šele da bi kdo kaj zamigal z glavo. Mrtvilo je ob refrenu prekinilo le nekaj migajočih postav. “What`s The Frequency, Kenneth?” je eden izmed njihovih največjih hitov, a publika se na to ni ozirala. Le nekajkrat je s ploskom staknila roke. Michael, ki je poznan po svojih surrealističnih besedilih in odštekanem outfitu, je brez besed nadaljeval s komadom “These Days”. Nič se ni spremenilo. Publika je nemo strmela proti odru, na katerem je energično poskakoval Michael, Peter in Mike pa sta se vsake toliko časa sprehodila na konec odra. Sledil je prvi singel z zadnjega albuma, za katerega so videospot izstrelili tudi na MTV – “Supernatural Superserious”. Očitno Italijani spremljajo omenjeno televizijsko postajo, saj je začuda refren pelo kar nekaj ust. Sicer potihem, a vseeno bolje kot nič. Omenjeni komad je tudi prvi po letu 2001 in komadu “Imitation Of Life”, ki se je uvrstil na več kot eno glasbeno lestvico. “So Fast, So Numb” je nato Michael napovedal z besedami, ki so zvenele v smislu “for my straight brother Mario”. Najavo so seveda navzoči podprli s smehom. Sledila sta komada “Drive” in “Man-Sized Wreath”. Omenjeni komad, ki je prepleten s country elementi, je tretji singel s zadnje plošče “Accelerate” in prav nič ni kazalo na to, da bi ga navzoči poznali. Žalostno, a resnično. Mogoče je za prepoznavnost potrebno počakati na uradni izid na ploščku, ki se bo zgodil sredi avgusta. Kdo ve … “Maps And Legends” je bil še eden starejši hit. In ponovno se je ponovila zgodba, ki se vleče že cel večer. Joj, ti Italijani! Hvala, ne vem komu, za tiste svetleče izjeme. Prav tako je bilo med “Accelerate”. Več navdušenja je požel “The Great Beyond”, ki je bil leta 1999 napisan in uporabljen za soundtrack v filmu “Man On The Moon”. Da je to eden njihovih največjih hitov potrjuje tudi dejstvo, da je bil komad nominiran za Grammyja za najboljšo pesem, napisano za film ali televizijo. Gospodje so nadaljevali s političnim “Ignoreland”, ki predstavlja Ameriko v času od predsedovanja Roberta Reagana do Georga W. Busha in je ena redkih pesmi, ki ni bila izdana kot singel. Poseben čar ima tudi zato, ker so jo R.E.M. po več kot šestnajstih letih od uradnega izida albuma prvič zaigrali prav na prvem koncertu turneje “Accelerate”, 23. maja letos v Vancouvru. Zbrana publika je ponovno dala malce več od sebe med “The One I Love”. Pesem je revija Q Magazine uvrstila na sedeminpetdeseto mesto od stotih najboljših kitarskih pesmi vseh časov. In to definitivno tudi je. Če je publika med omenjenim komadom pokazala malce več življenja, je ta takoj zamrl, ko so se zaslišali prvi rifi drugega singla z nove plošče. “Hollow Man” je sicer še ena odlična pesem, čeprav se je na angleški lestvici singlov znašla šele na dvestotem mestu, kar je tudi najslabša uvrstitev kateregakoli R.E.M. komada. Toliko bolje pa je v času izida kazalo “Turn You Inside-Out” (album Green, 1988), največ navdušenja pa so pokazali prav tisti v “golden ringu”. Komad je ponovno pospremila odlična video projekcija, Michael pa nam je postregel s svojim miganjem z boki. Sledil je komad za Juliette – “Fall On Me”, v katerem Stipe opozarja na nevarne podnebne spremembe. Med komadom se mu je na vokalu pridružil tudi basist Mike Millis. Gospodje so nadaljevali z balado, imenovano “Nightswimming”. Michael na vokalu, Mike na klavirju. Manjkali so le prižgani vžigalniki in vzdušje bi bilo popolno. “Let Me In” je bil še eden mirnejših komadov, ki pa ima precej temačno vsebino. Napisan je bil namreč za Kurta Cobaina, pokojnega frontmana grungerjev Nirvana. Leta 1994 je Mike na “Monster” turneji igral prav njegovo narobe obrnjeno kitaro, saj je bil Kurt levičar. Gospodje so nato nadaljevali z verjetno enim njihovih največjih hitov “Losing My Religion”. Zaspani Italijani so se ob zvokih mandolina končno malce prebudili. Vendar ne preveč, da si ne bi pokvarili “ugleda”, saj se je začetno navdušenje in ploskanje kmalu pomirilo. Michael je poskrbel za dodatno navdušenje, saj je prišel prav do varnostne ograje in tam preživel skoraj polovico komada. Med petjem je pomeril tudi nekaj slamnikov, a očitno mu ni bil noben povšeči, saj jih je vrnil njihovim lastnikom. “Horse To Water” je bil še eden njihovih najnovejših komadov, Italijani pa so se ponovno izkazali za nezainteresirane za kakršno koli miganje z glavami. Da so pri njih bolj poznane starejše uspešnice, so dokazali z “Bad Day”, ki ga je Stipe na začetku (leta 1985) poimenoval “PSA” (“Public Service Announcement”), kasneje pa je bil spremenjen v obstoječo različico. Verjetno so med refrenom Italijani presenetili še sami sebe, saj so se v en glas drli “ooo-ooo-oooo”. Nekaj, kar bi morali početi skozi celoten koncert. Michael je ponovno navdušil, tokrat z igranjem orglic, ki jih je nato zalučal med publiko. Kot je kazalo se je publika končno malce bolj razvnela in to s ploskanjem skozi celoten komad dokazala med “Orange Crush”, ki je bendu prinesel prvo VMA (Video Music Awards). Ob tem ne smemo spregledati niti dejstva, da je na lestvici modernih rock pesmi ostal celih osem tednov in s tem premagal legendarne Irce U2. Še “Imitation Of Life”, nato pa je sledil kratek bis. Običajno se publika na koncertih na vsa grla dere “we want more”, tokrat pa so bili vsi presenetljivo tiho. Noče nihče povratka? Kljub temu, da se je na zaslonih vrtel napis “Encore?”? Gospodje so se po nekaj minutah vrnili na oder in nadaljevali z “Living Well Is The Best Revenge”, ki se kot prvi nahaja na najnovejšem albumu “Accelerate”. Verjetno ste ugotovili, da je bilo med komadom spet mrtvilo. In tudi med “Sitting Still”, ki ga je Michael posvetil vsem družinskim članom, se ni nič spremenilo, čeprav je to precej dobro poznan komad. Žalostno, a resnično. Vajeti je v roke nato vzel Mike, ki se je v izvajanje komada tako vživel, da se je na koncu zadrl “don`t go back to Rockville, Slovenia” (dokaz za to obstaja na YouTube). Je mar pozabil, da je v Italiji in ne Sloveniji? Čeprav ne dvomim v to, da bi bil pri nas mnogo večji žur. Ura se je vztrajno bližala polnoči. R.E.M. so večer sklenili s komadoma “It’s The End Of The World As We Know It (And I Feel Fine)”, ki ima poleg “Bad Day” prav tako korenine v “PSA”, inspiracijo pa so gospodje dobili tudi v Bob Dylanovi “Subterranean Homesick Blues”. Piko na i so postavili z “Man On The Moon”, ki je bil uporabljen v enako naslovljenem filmu. Italijani so se vsaj med refrenom za konec še enkrat kvazi dokazali.
R.E.M. so tako pripeljali večer do konca. Odlično izveden nastop, ki je poleg vsega navdušil tudi s fantastičnimi video projekcijami, je skazila le za poplesavanje nezainteresirana publika, s čimer si je prislužila velik minus. Na sicer zavidljivem repertoarju je manjkalo tudi nekaj njihovih največjih uspešnic, kot so “Shiny Happy People”, “Everybody Hurts” in “Leaving New York”. Očitno bo potrebno gospode obiskati še na kakšnem koncertu. Do takrat pa, don`t go back to Rockville, Italy? Drži, Mike?
Besedilo: Lea Lesar
Fotografije: Barbara Milharčič
Setlista
Setlista R.E.M.:
1. I`m Gonna DJ
2. What`s The Frequency, Kenneth?
3. These Days
4. Supernatural Superserious
5. So Fast, So Numb
6. Drive
7. Man-Sized Wreath
8. Maps And Legends
9. Accelerate
10. The Great Beyond
11. Ignoreland
12. The One I Love
13. Hollow Man
14. Turn You Inside-Out
15. Fall On Me
16. Nightswimming
17. Let Me In
18. Losing My Religion
19. Horse To Water
20. Bad Day
21. Orange Crush
22. Imitation Of Life
—– dodatek —–
23. Living Well Is the Best Revenge
24. Sitting Still
25. (Don’t Go Back To) Rockville
26. It’s The End Of The World As We Know It (And I Feel Fine)
27. Man On The Moon
Galerija slik
