Motörhead ostajajo ambasadorji glasnega konzumiranja! (2012)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2012
0 42

Nastopajoči: Motörhead, Anthrax, Diaries Of A Hero
Lokacija: München / Zenith Halle / Nemčija
Datum: 01.12.2012


Leto se je obrnilo okoli, pritisnil je mraz, in kot ponavadi s seboj prinesel novo Motörhead turnejo po Veliki Britaniji in Nemčiji, dveh že tradicionalno heavy metalu zvestih dežel. Jesen za jesenjo Motörheadi namreč objadrajo standardne postojanke širom omenjenih dežel in kot za stavo za seboj puščaji razprodane dvorane in zadovoljne trume privržencev.

A letos z eno noviteto! Ob koncu nemške turneje, tik predno bodo Lemmy in kompanija spakirali kovčke in praznike preživeli dopustniško, se bodo namreč ustavili tudi v Ljubljani, na istem »kraju zločina«, kjer je leta 1989 potekal znameniti koncert, ki se ga Lemmy še danes spominja po krvavem incidentu. Napovedan ljubljanski koncert je zreduciral število standardnih potnikov iz sončne strani Alp na njihov tradicionalno nam najbližji koncertni termin v München, kar pa seveda ni ustavilo tudi Rockline-a, da se ne bi z Motörheadi srečal še enkrat več.

Z Alešem sva se do ciljne dvorane prebila ravno pred koncem derbija nemške Bundeslige, na katarem sta se na Allianz Areni v neposredni bližini Zenith halle udarila domači Bayern in Borussia iz Dortmunda. Za las sva se torej izognila prometnim zastojem, in ujela nastop predskupine Diaries Of A Hero, ki ima glede na frontmanovo dolžino brade za seboj že nekaj kilometrine, žal (ali k sreči?) pa njihov moderen slog med tradicionalnemu metalu zvesto publiko ni požel večjega zanimanja. V razgibano strukturo komadov, ki so varirali nekje med thrash metalom in metal core-om, so Angleži primešali kopico zlajnanih break downov in se tako še globlje ujeli v tezo, da s svojim delovanjem pač niso ravno pretresli metalskega sveta. Daleč od tega – v trenutku, ko so po dobre pol ure nastopanja zapustili oder, so bili že pozabljeni.

Zastor z imenom prve predskupine je padel in v celoti razkril naslovnico nove Anthrax plate »Worship Music«, ki je Američanom vrnila že davno tega načeto kredibilnost in jih vrnila na aktualni metal zemljevid! Da, to pot so Motörheadi na turnejo vzeli zares močno predskupino! Napočil je čas za jekleno mosh pit rekreacijo z imenom Anthrax!

Po medlih kritikah na njihove nastope na »Big Four« turnejah v minulih dveh letih sem bil tudi sam skeptičen do njihove forme, a so me Njujorčani z bombastičnim šovom uspeli brcniti naravnost v mednožje! Koncert so odprli s klasiko Caught in a Mosh in ga nadaljevali z novim singlom Fight ‘Em ‘Til You Can’t, ki je pokazal, zakaj se govori, da so Anthrax spet tisti pravi! Jezno riffanje in prepoznavno udarno večglasno petje pred vstopom v melodičen del refrena so uspeli Anthrax na novo definirati in to utelesiti v novem materialu, zato je skupno trojica novih komadov popolnoma kredibilno našla svoje mesto med klasikami iz osemdesetih. Uspelo jim je torej najti star recept! Skladbo In The End so Anthraxi posvetili preminulima bratoma Ronnie James Diu in Dimebagu Darrellu, zadnja zaigrana noviteta The Devil You Know pa je svoje mesto našla šele proti koncu repertoarja.

Ian Scott in Rob Caggiano sta stalno menjavala medsebojne položaje in v navezi z basistom Frankom Bellom v dvorano izstrelila duh pristne thrash metal žurke iz osemdesetih, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača! Joey Belladonna je fantastičen! V matično zasedbo vrnjeni frontman s svojo vročekrvno indijansko krvjo razgraja po odru in stalno neti zametke »vojnega plesa«. Eden najbolj posrečenih trenutkov je prišel ravno med hitičem Indians, ko je med prve vrste v publiko priletel oboževalec z razkošno perjanico na glavi, seveda pa mu Belladonna ni ostal dolžan in mu je vrnil v enaki meri! S komadom Deathrider iz prvenca »Fistful of Metal« (1984) se je Ian Scott zahvalil Motörheadom za kreativni navdih ob začetku kariere, do konca pa so Anthraxi nanizali še komade Madhouse z uvodnim Belladonninim dodatkom prvega verza Judas Priest klasike Ripper, priredbo Joe Jacksona Got The Time in za slovo še nepozabno I Am the Law. Uro dolgo potovanje hudomušno udarne Anthrax šole pod težo bobnarskih udarcev nadomestnega bobnarja Jona Detteja je odločno zavrglo tezo, da se je Anthraxom čaz že iztekel. Ponudili so najboljše, kar znajo, in navdušili!

Po premoru je sledil finalni akt večera, čas za nesmrtne promotorje najsurovejše različice rock’n’rolla, čas za Motörhead! Izza oblaka goste megle so pred obličje razprodane hale Zenith stopili Mikkey Dee, Phil Campbell in Ian »Lemmy« Kilmister. Lemmy je po svoji stari navadi stopil do mikrofona in zagrgral železne besede: »Good evening, we are Motörhead«. Ledeno hladne besede, ki pa so pospešile bitje srca, zavrele kri v žilah in poskrbele za vročico! Zdaj gre zares!

Motörhead so koncert zastavili z I Know Hot to Die, kot se je izkazalo kasneje, je bila v set listi to edina skladba novejšega emša. Od izida zadnjega albuma »The Wörld Is Yours« sta minili že dve leti, zato je vpetost njegovih ključnih momentov v žive nastope za to britansko težkorockersko institucijo že preteklost – kar je seveda voda na mlin za tiste, ki pri Motörheadih preferirajo njihov ustvarjalni vrhunec prve polovice osemdesetih! Damage Case, Stay Clean in Metropolis so spomnili na zlate čase Eddie-ja Clarka, po odigranem »Overkill« (1979) trojčku pa si je tudi Lemmy prvenstveno tega večera vzel nekaj trenutkov za oddih in nagovor razpoloženega občinstva.

Lemmy Kilmister glede na videno ostaja kreatura, ki se jo tretira skoraj kot božanstvo! Mož na videz mrkega pogleda in statično-hladnokrvne odrske prezence, ki mu je čelo prekrival prepoznaven jenkijevski klobuk s šerifovo značko v sredi, je na krilih svoje neskončne karizme z lahkoto obvladoval množico, ki mu je malodane jedla iz rok. Iz Lemmyjevega kulta se z izmenjavajočimi nagovori znata zabavati tudi kitarist Campbell in sam Lemmy. Vedno, ko je bilo potrebno pritisniti na plin, je Phil predal besedo šefu na desni strani odra, ta pa je s kakšno od priučenih šal z lahkoto zadržal publiko v šahu. Nad omenjenima akterjema je po bobnarski bateriji razbijal bobnar grških korenin Mikkey Dee, najživahnejši izmed trojice, saj je v nasprotju z navidez umirjenim kitarskim duom pred njim živalsko razbijal po bateriji, iznad katere je poskakoval zgolj razmršen šop njegovih las.

Invazija surovega rock’n’roll hrupa na naše bobniče se je po Campbellovem solu, ki ga je Lemmy izkoristil za kratek skok na kisikovo masko v zaodrje, nadaljevala z globoko orientiranostjo na klasični material, v repertoarju pa sta se znašli tudi dve skladbi iz albuma »1916« (The One to Sing the Blues ter Going to Brazil). Poskočna riffovska poslastica Killed by Death je napovedala, da se koncert bliža koncu. Preznojeni, a na videz popolnoma umirjeni Lemmy je tudi še po dobri uri nastopa vokalno uspel kljubovati neizprosni starosti, ki ga telesno vse bolj izčrpava. Pred sestopom iz odra je završala še himnična Ace of Spades, energična bomba, ki je kot smrtonosni marš pod odrom izžemala še zadnje atome moči. Čutiti je bilo pristno energijo, ki svoj zenit, vsaj kar se Motörhead koncertov tiče, vsakič znova dosega ravno na nemških tleh!

Svojo veliko zahvalo klasičnemu rocku, iz katerega so davno tega črpali svoj navdih, so Motorne glave ob povratku na oder darovale s Thin Lizzy priredbo Are You Ready, predno se je uro in dvajset minut intenzivnega druženja pričakovano končalo s prastaro zaušnico Overkill.  

Kaj poreči po koncu? Motörhead ostajaja zvesti svojemu sloganu »everything louder than everyone else«, njihovi koncerti pa enemu samemu cilju: rock’n’roll divjanju, pa čeprav na račun etapnih mimostrelov skozi oči glasbenih sladokuscev. Motörhead so pač vedno bili glasniki primitivnega hrupa in s tem bolj kot za poslušanje v objemu domače zofe ustvarjeni za koncertno rušenje! »Bastardi« v pravem pomenu besede! A nekaj je jasno. Njihov čas se počasi izteka, kar je spričo stalne koncertne aktivnosti vidno na Lemmyjevem vse bolj upešanem stasu, zaradi česar so Motörhead nastopi začeli izgubljati tudi na dolžini. In prav to je še eden od razlogov, da je obisk ljubljanskega koncerta obvezen! Dejstvo je, da jih večno  pač ne bomo mogli gledati… pa čeprav je Lemmy nesmrten!

avtor: Urban Bolta

Setlista:
MOTÖRHEAD:
1. I Know How to Die
2. Damage Case
3. Stay Clean
4. Metropolis
5. Over the Top
6. Doctor Rock
7. Guitar Solo
8. The Chase Is Better Than the Catch
9. Rock It
10. You Better Run
11.The One to Sing the Blues
12. Drum Solo (plus The One To Sing The Blues outro)
13. Going to Brazil
14. Killed by Death
15. Ace of Spades
—dodatek—
16. Are You Ready
17. Overkill

ANTHRAX:
1. Worship (taped intro)
2. Caught in a Mosh
3. Fight ‘Em ‘Til You Can’t
4. Antisocial
5. Indians
6. Hymn 1 (taped intro)
7. In the End
8. Deathrider
9. Madhouse
10. Got the Time
11. The Devil You Know
12. I Am the Law
13. Long Live Rock ‘n’ Roll (taped outro)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki