Kraj: Jamski dvorec / Postojna
Datum koncerta: 13.11.2008
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 14 €
Nadaljevanje programa letošnje sezone Postojna Blues festivala je v četrtek zvečer minilo v domeni nastopa ameriške zasedbe The Holmes Brothers. Gre za paket vrhunsko izurjenih glasbenih bojevnikov, ki se svetu predstavljajo kot trio format kitarista Wendella Holmesa, basista Shermana Holmesa in starega bobnarskega mačka Willie “Popsy” Dixona. The Holmes Brothers so staroste glasbene kuhinje, po dobrih dvajsetih letih ustvarjanja pa jih glasbeni sladokusci uvrščajo v sam vrh interpretov različnih žanrskih odtenkov. Obetal se nam je torej še en nepozaben postojnski večer, kar je bilo moč ob naelekretnosti ozračja začutiti že ob uvodnemu korakanju skozi prostore Jamskega dvorca.
Jamski dvorec je bil nazadnje nabit do zadnjega kotička (sam sem se bil zaradi navala ljudskih množic prisiljen utaboriti v preddverju velike dvorane) pred zdaj že skoraj letom dni, ko smo bili priča enemu vrhuncev lanske sezone z nastopom teksaškega žrebca, ki sliši na ime Sonny Rhodes. The Holmes Brothers si po vzoru svojega kolege lastijo similarno legendarni status, ki je tudi bil poglavitni razlog za četrtkov eksodus slovenstva v Postojno.
The Holmes Brothers palce močijo v praktično vse žanrske različice, ki so tako ali drugače povezane z izročilom tradicionalne Amerike. Raznobarvnost njihove zvokovne podobe se v osnovi pravzaprav ne razlikuje dosti od minešter njihovih mnogo mlajših glasbenih kolegov, ki se dandanes v neumornem iskanju svojskosti oklepajo pravzaprav že vsake najsi bo še tako obskurne alternative. Veteranski trio iz Virginie svojega največjega aduta skriva v obliki neprecenljivih izkušenj, s katerimi The Holmes Brothers vselej ostajajo korak pred zgoraj omenjeno konkurenco. Vendar le za las! Gospoda res da mojstrsko krmari svojo barko, a pretirano zanašanje na izkušnje se je nestrpnemu postojnskemu avditoriju pokazalo kot dvorezen meč, saj je sicer več kot korektno izpeljan nastop odzvenel preveč rutinsko, brez odražanja pričakovane kvalitete, torej brez presežkov, ki bi četrtkovemu večeru pomagale pridati predznak izjemnosti.
The Holmes Brothers torej koreninijo v melodični večplastnosti country, gospel, R&B, soul in na trenutke celo tradicionalne blues glasbe. V okviru omenjenih žanrov je minil tudi njihov postojnski potep, ki ga je gospoda z Amazing Grace začela v dokaj spiritualno orientirani maniri. Kljub omenjeni vsestranskosti pa je skupni imenovalec večera ostal zasidran v neposredni bližini country, ali če malo olepšam podeželske blues godbe, kar je obraz marsikaterega obiskovalca oblilo z grenkobo. Close The Door in Crazy Over you sta tako minili v domeni precej predvidljive kitarske igre, ki razen ušesom prijaznega in v nulo uigranega veseljaštva, ni ponujala kdo ve koliko razlogov za veselje. Tisti vajeni konkretnejšega čustvenega iskrenja smo tako morali potrpežljivo čakati na izbruhe prave glasbene briljance.Te so se sramežjlivo pojavljali le v redkih intervalih, pa še takrat se je celostna zvokovna podoba The Holmes Brothers predvsem po zaslugi kitarske igre na trenutke prav nevarno naslanjala na variacije repertoarja Alberta Colinsa, vokalno pa je trio mestoma celo obujal spomine na Roberta Craya. Možje so svoj repertoar tu in tam popestrili še s kakim inštrumentalnim vložkom, ki pa je kot po pravilu vselej minil v domeni zvoka kitare.
A brez panike! Skoraj vsakič, ko je bilo potrebno močneje stopiti na pedalko za plin, je stvari na svoje mesto postavil Sherman Holmes. Gospodova osupljiv interpretacija Something Is Wrong With My Baby je navdušila z močno poudarjenim globino, ob kateri ni ostalo prostora za ravnodušnost. Striček je poleg izžarevanja polnovrednih atributov vrhunskega glasbenika, z rahlo pristriženim ala Castro videzom deloval kot prava vaba za oči, zato niti ne čudi, da je požel največ simpatij občinstva. V smislu tekmovalnega nabiranja odobravajočih pogledov mu je tesno za petami skozi celotni večer sledil vražje razpoloženi Dixon, ki se je poleg razkazovanja zavidanja vredne ritmične podkovanosti proslavil tudi v vlogi izjemnega vokalista. Gre pač za še en izrazni element, v katerem The Holmes Brothers briljirajo z diktiranjem strahovitega tempa! Škoda le,da si gospoda ni drznila večkrat pokukati iz zavetja profesorske utečenosti in konkretneje pritisniti ob prepotena telesca svojih gosli, s čimer bi večer gotovo še dodatno pridobil na intenziteti, kar v takih primerih gotovo ne more škodovati!
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
