Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Vojenska pevnost Josefov, Jaromer, Češka
Datum koncerta: 11.08.2010
Število obiskovalcev: 15
Cena karte: 59€
Hitro se je obrnilo leto in pred nami je bil znova festival Brutal Assault, ki se odvija na unikatnem prizorišču stare pruske vojaške utrdbe Josefov, v mestecu Jaromer. Tokrat je festival praznoval častitljivo petnajsto obletnico in češki organizatorji so se znova potrudili s pestrim in nadvse zanimivim naborom nastopajočih. Letos se je prvič odvil tudi “warm-up” večer, ki pa ni predstavil kaj pretirano razburljivega, pravzaprav sem warm up zaključil že po nekaj trenutkih nastopa češke “avantgardne”skupine Prvni Hore, katere član je bil na odru oblečen v klovna, izvajal “robot dance”, glasbo pa so “obogatili” še s harmoniko. Mislim, da dodaten komentar ni potreben. Več časa je tako ostalo za ogled razširjenega prizorišča, degustacijo petih vrst piva in aklimatizacijo na festivalsko dogajanje, ki je bilo naslednje tri dni izredno pestro.
Prvi zares ogleda vreden bend prvega dne festivala so bili brez dvoma legendarni floridski death metalci Obituary. Eni izmed pionirjev death metala so nas brez usmiljenja in brez besed pregazili že z uvodnim inštrumentalom Redneck Stomp. S “trademark” Obituary grooveom in stompom prav zares zveni kot nekaj kar bi ti odzvanjalo v ušesih medtem ko bi po tebi skakala dva dvesto kilska rednecka v jeans kombinezonu in mrtvo pijana od doma zvarjenega šnopca. Po treh minutah se je inštrumentalni četverici na odru pridružila še ikona benda, fenomenalni kruljač John Tardy in Obituary so nas pahnili v uro trajajoč tornado. Videti Obituary v živo je zares neprecenljivo, saj ti, tudi če bi hoteli, ne bi morali igrati slabo. Tu je odlični Donald Tardy za bobni, ki z najbolj popolnim zvokom snare bobna na svetu, ki zveni kot lomljenje kosti v azijskih kung-fu/ninja filmih, in preprostimi, a neverjetno učinkovitimi prehodi naredi mnogo, mnogo več kot tehnično morda boljši bobnarji, ki si merijo dolžino oneta s čim večjo hitrostjo udarcev bo bas bobnu. Brez genialnega Trevorja Peresa na ritem kitari, ki je v največji meri kriv za na milje daleč prepoznaven Obituary zvok, si benda ne bi moral predstavljati, vsekakor pa je nezgrešljiv z žaganjem preprostih, a domiselnih riffov, ki te zrežejo na koščke… Kot bi vtaknil glavo med ventilator čolna s katerim se prevaža po floridskih močvirjih. Popolno nasprotje Peresa z gorjanskim videzom je nastopaški (že skoraj pozerski) solo kitarist Ralph Santolla, ki se mu na daleč vidi, da se mu po žilah pretaka italijanska kri, a svojo vlogo opravi dobro, čeprav se marsikomu še danes kolca po odličnemu Alanu Westu. Lepo se je v ekipo vklopil Terry Butler (Six Feet Under), ki je na mesti bas kitarista zamenjal Franka Watkinsa, ki je neslavno prebegnil v Gorgoroth (več o njih nekaj vrstic nižje), John Tardy pa je kot vedno poskrbel za najbolj bolne, psihopatske, izprijene death metal growle kar si jih lahko zamisliš. Ko Osmrtnica postreže še z odlično setlisto, ki je počasi gnila in trohnela s klasikami kot so Turned Inside Out, Dethroned Emperor (priredba legendardnih Celtic Frost), Threatening Skies je lahko rezultat le in edino eden najboljših koncertov letošnjega festivala. Večni klasiki Chopped in Half ter Slowly We Rot pa kot bi skozi njiju o Obituary govoril Pinhead iz kultnega Hellraiserja, “We have such sights to show you!”
Letos so se organizatorji festivala žal odločili, da na festival pripeljejo tudi komercialno nekoliko bolj zveneča imena “ekstremnega” metala. Vsaj po mojem mnenju je to nekoliko uničilo koncept festivala, bistvo katerega naj bi bilo koncertiranje zasedb ekstremnih metal žanrov, ki ponavadi ne privabljajo najstniških množic. No, kakorkoli že kot naslednja skupina so nastopili finski “folk/viking” metalci Ensiferum. Ti so lansko leto izdali dobro sprejet album From Afar, ki ga še vedno predstavljajo in doživljajo precejšen uspeh ker je trenutno biti viking pač izredno popularno. Kljub temu, da From Afar sicer ni slab album, pa Ensiferum že vse od odhoda ključnega člana Jarija Mäenpää-e (ki se ustanovil Wintersun, z njimi izdal odličen prvenec, sedaj pa že vse od njega paca in paca naslednika, ki ga bomo ugledali bog ve kdaj) niso več to kar so bili. To se je tokrat predvsem pokazal v živem nastopu skupine, ki je bil vse prej kot energičen po katerem so bili Ensiferum še kako znani, nekako ni deloval tudi živi frontman Petri Lindroos, ki z “oj, oj” kriki ni prav uspešno bodril publike. Na roko jim ni šlo niti obupno ozvočenje, ki je povsem zadušilo kitarske melodije in klaviature (za katerimi stoji Emmi Silvennoinen, ob kateri se vsaj oči spočijejo, hehe ), tako da je bilo vse kar se je večino dalo slišati, “cupa cupa” natriggirani bobni in hreščanje kitar. A najstniški feni se očitno niso dali motiti in so veselo prepevali ob, resda izredno spevnih in nalezljivih refrenih, vikinških šansonov Into Battle, Token of Time, Ahti, Stone Cold Metal in obvezno zaključno One More. Če se želite ob poskočnih refrenih in namerno izjemno nalezljivo spisanih melodij in kitarskih harmonij v družbi s kvazi epsko atmosferičnimi klaviaturami počutiti kot pravi, kosmati, tr00 viking so Ensiferum prava izbira za vas.
Ob prehodu dneva v noč pa je ob fantastični atmosferi enega boljših nastopov festivala “oddelala” ena najboljših novejših metal zasedb zadnjih nekaj let, Francozi Gojira. Fantje so nase opozorili že s prvimi demo posnetki ko so nastopali še pod imenom Godzilla, nato pa so bili ime zaradi avtorskih pravic prisiljeni spremeniti v romaji zapis imena, Gojira. Pod novim imenom so izdali prvenec Terra Incognita in opozorili nase, s prejšnjo ploščo From Mars to Sirius podpisali pogodbo z založbo Listenable (kjer si dom danes delijo z našimi prvaki Noctiferia!), s pred dvema letoma izdano The Way of All Flesh pa se dokončno zasidrali na tron modernega metala, upravičili sloves ene najbolj obetavnih mladih zasedb in nakazali, da lahko od njih v prihodnosti še ogromno pričakujemo. Sploh glede na nastop na letošnjem Brutal Assaultu, ki je bil tako silovit in brezkompromisen, da je izgledalo kot bi se med publiko zares pomešala legendarna japonska pošast in v mosh pitu ustvarila pravo apokalipso. Gojira so že uvodnim rušilcem Oroborus vsem dvomljivcev (in pravzaprav vsem prisotnim pod odrom) odpihnili glavo, ko sta si že prvih trenutkih kitarista Joe Duplantier in Christian Andreu kot za šalo začela podajati sapo jemajoče odtapkane arpeggie z obilico neverjetnih kitarskih vragolij v obliki edinstvenih hammer-on in pull-off trikov. Ko se je dvojici pridružil še tehnično do potankosti dovršeni bobnar Mario Duplantier in basist Jean-Michel Labadie je Gojira še zadnjič potacala osuplo občinstvo in prostor pred odrom pahnila v uničujoč potres. Fantje so nastop v celoti posvetili zadnjima dvema ploščama in nekoliko po krivici povsem spregledali prvi dve, a zmes nebrzdane brutalnosti, ki jo tvorita rušilno bobnanje in apokaliptični riffi in genialne melodike, tvorci katere so spretni prsti kitarskega dvojca, ki se spretno sprehajajo po vratu kitar, je bila vzrok za nekaj nepozabnih trenutkov. Joe Duplantier je skoraj uspel pri svoji zahtevi po gromozanskem wall of death, ki je segal vse od začetka pa do konca prizorišča, ko le Čehi ne bi bili tako štorasti pri razumevanju angleščine in bi dejansko tudi razumenil kaj Joe od njih pravzaprav hoče. Gojira so s komadi Oroborus, Flying Whales, Toxic Garbage Island in desetminutno epsko mojstrovino The Art of Dying neverjetno učinkovito opozorili na teme o katerih govorijo njihova besedila. Globoko sporočilo o uničevanju okolja, ki ga ima človeštvo za samoumevno je ob zahajajočem soncu dobilo še globlji pomen… da si bo človeštvo za svoj zenit krivo samo!
Gojira:
1. Oroborus
2. Backbone
3. Flying Whales
4. Toxic Garbage Island
5. The Art of Dying
6. Vacuity
Ravno ko se je stemnilo se je obetal nastop “all-star” grind zasedbe Lock Up, pa jih je tistega petkovega večera ob deveti uri nadomestila Sepultura. O Sepulturi je bilo napisano že mnogo, jasno pa še vedno ne gre mimo tega, da v Sepulturi manjka njen ključni člen, Max Cavalera. A ker je o tem preteklo že toliko vode, da bi lahko z njo znova napolnili Panonsko morje se raje osredotočimo na nastop Sepulture 2.0. Fantje so nas pozdravili z zloveščim introm A-Lex 1/Moloko Mesto, ki začenja še aktualno ploščo A-Lex in konceptualno povzema kultni roman Anthonyja Burgessa, A Clockwork Orange, oziroma njegovo filmsko verzijo izpod prstov genialnega Stanleya Kubricka. Prav dolgo nas fantje niso pustili počivati in nas že na samem začetku pahnili v čase “old-school” Sepulture s klasiko Arise. Ta in prav vsi komadi so bili odigrani na šus, zbrutalizirano, brez usmiljenja in hudo agresivno, tako da se je glava komaj obdržala na vratu, a izredno očitno pohitreni komadi v primerjavi z originalnimi verzijami so tako zgubili nekoliko čara prave Sepultura magije. Žal se močno, močno pozna, da manjka še ena kitara, saj zvok med Kisserjevim soliranjem precej zgubi na intenziteti in moči, škoda da vsaj med soliranjem v roke kitare ne prime več Green. Sicer pa gorostari Derrick Green svojo vokalno vlogo opravlja več kot odlično, le to nesrečo ima, da je po mnenju mnogih stopil v prevelike čevlje (bi rekel, da je v taki poziciji kot je bil Ripper ko je v Judas Priest zamenjal Halforda). Tudi ob setlisto bi se morda nekateri obregnili, saj je bila povečini sestavljena iz samih klasik (a bila zato tudi toliko slajša!), pomešana z nekaj komadi iz albuma A-Lex in enim samcatim iz Dante XXI. Naj ima vsakdo svoje mnenja o današnji Sepulturi, a s komadi a la Arise, Refuse/Resist, Troops of Doom, Escape to the Void in Inner Self so marsikomu pričarali nasmeh na obraz in odigrali odličen koncert.
Sepultura:
1. A-Lex 1/Moloko Mesto
2. Arise
3. Refuse/Resist
4. What I Do!
5. Convicted in Life
6. The Treatment
7. Troops of Doom
8. Escape to the Void
9. Territory
10. Inner Self
11. Ratamahatta
12. Roots Bloody Roots
Eden težje pričakovanih bendov letošnjega Brutalca so bili brez dvoma velikani industrial metala Fear Factory. Še toliko bolj ker bi morali nastopiti že lani, a se je vse skupaj zakompliciralo. Fear Factory so zaradi notranjih sporov (bojda zaradi superega kitarista Dina Cazaresa, ki si je lastil vse kar se je naredilo pod imenom Fear Factory) prvič razpadli leta 2002. Že naslednjega leta so se vrnili, takrat brez Dina na kitari in z novim basistom Byronom Stroudom (Strapping Young Lad, Devin Townsend, Tenet, Zimmers Hole), lanskega leta pa so Fear Factory naznanili veliki povratek na sceno v postavi Burton C. Bell (vokal), Dino Cazares (kitara), Byron Stroud (bas) in Gene Hoglan (bobni). To seveda ni bilo povšeči originalnima članoma bobnarju Raymondu Herreri in basistu/kitaristu Christianu Olde Wolbersu, ki naj si lastila polovico pravic do imena Fear Factory. Spor med stranema Bell/Cazares in Herrera/Wolbers je pristal na sodišču in Fear Factory so nastop na lanskem festivalu odpovedali – uradno zaradi snemanja nove plošče. No, spor je očitno zglajen in Fear Factory so vendarle prikolovratili na letošnjo edicijo Brutal Assaulta. A žal pustili precej grenak okus… ali pa je bilo pričakovanje vendarle premočno. Fear Factory so velik del nastopa odrezali predstavitvi nove plošče, Mechanize in z nje odigrali kar štiri komade. Lepo je bilo sicer slišati odlično naslovno skladbo Mechanize in singel Powershifter, a gotovo nisem edini, ki je med enajstimi odigranimi komadi pričakoval kakšno klasiko več. Ostalo setlisto so tako sestavljali komadi, ki so približno presekali kariero benda, a z le enim komadom, Shock, odločno premalo predstavili kultni prvenec Soul of a New Machine. Inštrumentalna trojica je upravičila svoj sloves tehnično odlično pripravljenih žagačev, sploh Cazares s prelepo osemstrunko, Byron z živostjo in pregovorno fantastični Hoglan, ki ni zaman eno največjih imen metal bobnanja, je pa presenetljivo, da je oder pod težo lepo rejenih treh gospodov sploh zdržal, hehe. No, za jabolko spora pa se je tokrat izkazal vokalist Burton C. Bell, ki je v bend davnega leta 1989 v bend prišel po tem ko ga je Cazares v hotelski sobi slišal peti U2… “How gay is that, hehe?”. Bell, ki je v death metal kot sploh eden izmed prvih vnesel čiste vokale je tokrat vokalno čisto pogorel. Če mu growlani deli niso predstavljali večjih težav pa je čiste vokalne dele, ki so zaščitni znak Fear Factory obupno prefušal, večkrat pa se mu je glas tudi popolnoma zlomil. Fear Factory je bilo zares lepo končno videti v živo, a od benda, ki je v svoji karieri tako učinkovito mešal in spajal žanre thrash in death metala, industriala in alternative sem vendarle pričakoval mnogo več kot od povprečnega nastopa.
Fear Factory
1. Mechanize
2. Shock
3. Edgecrusher
4. Acres of Skin
5. Powershifter
6. Fear Campaign
7. Christplotation
8. Martyr
9. Demanufacture
10. Self Bias Resistor
11. Replica
Iz koncepta festivala pa je vsaj po mojem mnenju močno izstopala finska zasedba Children of Bodom, ki je jasno pod oder privabila največ vreščečih najstnic, ki se že ob omembi imena Alexi Laiho navlažijo. Children of Bodom so že z nasnetim uvodom v katerem se je n-krat ponovila besedica fuck, tako priljubljena frontmanu benda pokazali kako slaboumna so njihova besedila in dokazali, da njihova forma že vse od tretjega albuma Follow the Reaper vztrajno in strmo pada. Tako je vsaka izdaja, ki je sledila temu zadnjemu zares dobremu albumu benda, kvalitetno za globoko stopnico nižje od prejšnjega in ušesa so tako zastrigla le ob peščici komadov s prvih treh plošč, prvenec pa so tako ali tako povsem prezrli. Ko je Alexi med nastopom odprl še usta s primitivnimi, idiotskimi in patetičnimi nagovori polnimi artikuliranih in nadvse intelektualnih besed fuck, mother fucker in podobno, je ostalo le še da ušesom privoščim zaslužen odmor pod šotorom s pivom in na metal marketu.
Children of Bodom
1. Follow the Reaper
2. Hate Crew Deathroll
3. Needled 24/7
4. Every Time I Die
5. Living Dead Beat
6. Sixpounder
7. Blooddrunk
8. In Your Face
9. Angels Don’t Kill
10. Hate Me!
11. Downfall
Podobno grozo so moja ušesa doživeli med obupno slabim nastopom norveških ultra zlobnih black metalcev Gorgoroth. Vse kar je bilo pravzaprav od njih moč razločiti je bilo neverjetno slabo Pestovo lajanje in posiljevanje dvojne bas stopalke. Povsem upravičeno jih tako res lahko preimenujem v Gorgošrot. Satan! (če smem citirati kultni intervju z nekdanjim frontmanom benda Gaahlom, ki danes šiva oblekice s svojim ljubimcem).
Hvala bogu so za kvaliteten, veličasten in primeren zaključek četrtkovega večera poskrbeli očaki doom metala Candlemass. Švedi so pokazali kako se stvarem streže in kaj pomeni kvaliteten nastop v živo. Sijajno doomersko vzdušje so ustvarili že z uvodno Chopinovo Marche Funebre, ki so jo priredili na kultni plošči Nightfall iz leta 1987. Da Candlemass ni para v doom metalu dokažejo vsakič ko zaigra njihov epski doom/heavy metal in rušilci kot so klasike dooma Mirror Mirror, Samarithan, At the Gallows End. Drznim si reči, da jih neverjetni, karizmatični frontman Robert Lowe (Solitude Aeternus) odpoje celo boljše kot legendarni Messiah Marcolin, ki je sicer za mnoge še danes nenadomestljiv. A verjamem, da Lowe se fenomenalno vokalno predstavo kot jo je prikazal na Brutal Assaultu moji trditev potrjuje, z najbolj kulskimi nagovori med komadi pa le še potrjuje, da je tudi izreden frontman in šovmen. Celotna ekipa benda potrjuje, da so v živo nenadkrljivi, od mogočnega basiranja masterminda Leifa Edlinga, ki ga odlično dopolnjuje topovsko bobnanje Jana Lindha, da o temačnih in udarnih riffih kitarske dvojice ne govorim. Neverjetno je slišati kako dobro v živo deluje za Candlemass tako značilno menjavanje udarnih epskih delov, s klasičnimi doomersko težkimi, morbidnim in melanholičnimi pasažami, in to, da Candlemass v obeh “kategorijah” preprosto briljirajo. Svoj nastop pa so spektakularno zaključili z večno doom klasiko Solitude, otvoritvenim komadom prvenca Epicus Doomicus Metalicus, ki je pravzaprav kot prvi pravi doom metal album kriva za vso poznejše doom metal ustvarjanje!
Candlemass:
1. Marche Funebre (Intro)
2. Dark are the Veils of Death
3. Mirror Mirror
4. Samarithan
5. If I Ever Die
6. Hammer of Doom
7. Emperor of the Void
8. At the Gallows End
9. Solitude
Lepo število bendov, utrujenost in prekleto slab deathcore Američanov Despised Icon so pustili svoj davek in nastop ameriškega metal teatra GWAR sem žal poslušal iz šotora in nabiral moči za naslednji dan.
Fotografije: Nina Grad
Setlista
Disfigured Corpse Short Sharp Shock Afgrund Minority Sound Demonic Resurrection Insania Bonded By Blood Rotten Sound Trail of Tears Suicidal Angels The Black Dahlia Murder Obituary Ensiferum Gojira Sepultura Fear Factory Children of Bodom Gorgoroth Candlemass Despised Icon GWAR
Galerija slik
