Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Dvorana Vatroslav Lisinski / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 27.01.2009
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 190,00HRK
Se še spomnite obiska Blackmore’s Night, v Ljubljani, dne 22.04.2007? Nastop je bil na odprtem, sredi centra Ljubljane (Križanke)! Manj kot deset metrov od odra je grmelo in hrumelo zaradi prometnega hrupa s sosednje Ziosove ulice. Zanimivo je namreč to, da ob nastopih vseh mogočih “balkanskih šalabajzerjev”, Zoisovo ulico tako vljudno zaprejo za ves promet, česar pa naš legendarni ustanovitelj Deep Purplov in Rainbow Richie Blackmore, v slovenski prestolnici – rockovsko kronično tankega uma, pač ni bil deležen. Med tistim koncertom se je vidno čutilo kitaristovo veliko nelagodje in publika je bila zato konkretno prikrajšana.
Slabi dve leti potem odrinejo Blackmore’s Night na kratko turnejo evropsko turnejo, kateri sledi izlet v severno Ameriko. No ti datumi, pa se nanašajo na nastope v zaprtih dvoranah, ki služijo raznim predstavam od baleta do lutkovnih predstav. Turneja je seveda zelo aktualna, saj zasedba na njej predstavlja novi studijski album “Secret Voyage” (SPV Records, 2008). Prvi datum te turneje je ravno Zagreb in dvorana Vatroslav Lisinski (ljubljanski adekvat temu bi bil Cankarjev dom). Torej popolnoma drug ambient, kot Križanke. Kljub nasvetom organizatorjev, naj bomo na prizorišču kar se da točni, saj se koncerti pričnejo praktično ob prvi minuti napovedane ure, pa smo to pot, obilno zleknjeni na stolih dvorane, skoraj že pričeli obupovati.
Po pričakovanjih in tudi na izrecno željo menedžmenta skupine, je tudi tokrat dvorana sprejela lep ducat nališpanih šem, ki so prišle razkazovat svoja renesančna oblačila na koncert. Prvo nagrado med šemami, pa je odnesel definitivno možakar, ki je nadel nase cel viteški oklep in se s svojo pločevinasto konfekcijo nerodno kobacal po dvorani.
Čakanje je bilo težko. Oči so se mi zapirale, saj je minilo najmanj 45. minut dodatnega čakanja, ki smo ga zabili v dvorani. Kazalci so se nevarno nagnili proti pol deseti, ko se zasliši nasneti uvod nove plošče “Secret Voyage” z naslovom God Save The Keg. Uvod je postajal vse glasnejši. Ker so luči v dvorani ostale kar prižgane, ljudje niti niso dobro doumeli, da se je koncert pravzaprav pričel. Po dobri minuti, pa se je v dvorani pričelo temniti in ljudje so se predramili, pričeli ploskati in hrupno žvrgoleti.
Na odru se pojavijo, njegova ekselenca Richie Blackmore (kitara, mandolina, domra, hurdy gurdy), Candice Night (vokal, tamburin, piščali), Bard David of Larchmont (klaviature, spremljevalni vokal), Squire Malcolm of Lumley (Malcolm Dick) – tolkala/bobni/spremljevalni vokal in dva povsem nova člana, basist/kitarist/mandolinist Earl Grey of Chamay (Mike Clemente) ter rdečelaso dekletce Gypsy Rose (violina, spremljevalni vokal).
Na platnu ladijska krma, plutje skozi meglico noči proti nedrjem polne lune z Locked Within Crystal Ball. V uvodni solaži na mandolini se Blackmorea ni dovolj slišalo, vendar so reč sanirali zelo hitro. Zvok je bil skozi nastop brezhiben, k temu pa je doprinesla v veliki meri tudi odlična akustika dvorane Vatroslav Lisinski. Sedeži so bili pridno zapolnjeni in v dvorani se je zabavalo kakih 3000 glav, večina v povprečju starosti srednjih štiridesetih, ki ni kazala prav nobenih posebnih znakov obremenjenosti s preteklo slavo in doprinosom Richiea Blackmorea za blagor in razcvet carstvu rocka. Ta je potreboval kar lep sveženj minut, da si je “ogrel” in zatelovadil. V prvi polovici je igral presenetljivega statista, središče pozornosti je prevzemala njegova (po novem) soproga Candice, ki je s svojim peresno lahkotnim petjem, sladkobno koketnim temperamentom izredne igre odrskega gibanja, očarljivim vokalom, suvereno vodila skupino na odru. Zanimivo je bilo to da je njena izrazna moč bila prvikrat vidno izpostavljena ravno v priredbi Purple klasike Soldier Of Fortune, kjer sta z Richiejem ostala kar sama na odru in se je rahločutnost in subtlinost skozi prirojen dar kombinatorike renesančnih pevskih vzgibov keltske pastorale in Richiejevega unikatnega kitarskega dotika večnosti, najintenzivneje zaiskrila. Torej proporcionalno obrnjeno naraščajoč efekt. Manj kot je bilo spremljave instrumentov ob Candice, bolj prepričljiv in očarljiv je deloval njen vokal. Izredno. Skozi imenitne dotike akustike in čutne vživetosti Candice, sta v nadaljevanju odlično izzveneli tudi priredbi Wish You Were Here (Rednex) in Diamonds And Rust (Joan Baez).
Mož v črnem, pa se je prvikrat prebudil in prebil iz “ozadja”, pod reflektorski snop večjega sprožanja luxov osvetlitve ob Rainbow priredbi Ariel, kjer se je pod njegovo taktirko prebudila cela spremljevalna ekipa na odru in smo se lahko prvič zavedli magije edinstvenega zvoka Fender Stratocaster. Ne glede na to kje, kdaj ali kako v Blackmoreovi karieri, je bil to trenutek, ko se je poslušalec lahko v živo zlil z ekspresijo, čustvi in unikatnim dojemanjem glasbe tega genija. To kar je bilo poslušalcu prej dopuščeno le z uživanjem avdio vizuelnih protez (beri: nosilcev zvoka), je lahko naposled zajel z veliko žlico na živem nastopu. V trenutku so kožo zajeli mravljinci ob zvokih neizmernega melanholičnega ječanja Blackmoreove Stratocaster kitare.
Takrat človeka prešine, da pravzaprav, to kar dela možakar z Blackmore’s Night, ni prav nič posebno novega. To je bilo ves čas v njemu in je zorelo. Na plano je obvezno prihajalo že skozi kariero Deep Purple in Rainbow, a v drugačnih odmerkih oziroma kontekstu seveda. Richie tudi med današnjim vozlanjem solaž znotraj avtorskih Blackmore’s Night komadov, vpleta značilne solistične kravžlje svojega najzloglasnejšega Purple/Rainbow obdobja, ne glede na to kakšno brenkalo drži v rokah.
Človeka je zanimivo opazovati. Je izreden egotrip. Medtem ko Candice gruli v ospredju, se mož v črnem drži nekoliko za njo, s pogledi dobesedno do ušes zacopano ljubkuje svojo kitaro, ali pa povsem v miže, na meji odklopa sledi tonalitetam, ki jih sproža njegovo igranje. Redki so trenutki, ko nameni pogled občinstvu in ko se to zgodi, te lahko zadane najbolj strupeno srep pogled izpod čela, na pol priprtih oči te prestreli kot grom z vedrega neba. Richie seveda dirigira in vodi ostale glasbenike z rokami in kretnjami glave (prikimavanje, odkimavanje). Kadar zahteva od bobnov, da se ustavijo povleče roko preko svoje goltanca – kar bi pomenilo lahko tudi: “Tvoja glava gre preč!” A brez tega, to pač ne bi bil naš Richie. Prav tako je s sunkovitimi kretnjami glave v obe smeri, pošiljal med koncertom Candice levo in desno po odru. Strogo so začrtane meje na odru kje se kdo lahko giblje, kako se lahko kdo giblje in kdaj se lahko kdo giblje. Richieja ne boste srečali na skrajni desni (gledano z odra proti publiki). Njegov basist (na Richiejevi desni) se ne bo približal sredini odra, kaj šele, da bi prečkal navidezno linijo s stojalom za mikrofon, oziroma točko kjer je pozicionirana Candice. Gypsy Rose se je prikazala za vsega eno skladbo ob Candice, sicer je veselo pletla v skrajnem desnem kotu na svojo violino, pa čeprav je z odlični igranjem (solaža med Russian Song), “spodila z odra samega Richieja (ta je teatralno zbežal med njeno solažo v smislu: “Saj tu nimam več kaj iskati!”), kar je sprožilo salve smeha v dvorani.
Seveda je Candice naravni medij med skupino (zlasti Richiejem) in publiko. Ob tem deluje nekoliko moteče njeno nenehno ukvarjanje z Richiejem na odru v smislu: “No kaj si želi sedaj naš mali Richie!?” A tak je način, pridobivanja pozornosti, ki ga zahteva zase mož v črnem. Smešno v končnem seštevku. Richie je pač velik otrok.
Koncert je bil neverjetno dolg. Preko dve uri in pol. In ko se skupina poslovi ob koncu, začne vidno ekstatična publika, prepevati osnovni motiv Purple klasike Black Night. Zaradi strahu pred (zaradi medijev tudi umetno vzpostavljeno) Blackmoreovo večletno Purple alergijo, sem se zbal, da se bodo sedaj Blackmore’s Night zares hipoma pospravili iz Zagreba. Pa me je demantiral, pravzaprav šokiral, izstreljen distorzirani rafal izza zavese, ki je priletel iz Richiejeve Stratocasterice! Aaaaa….
Hej!!! Možakar se prikaže na odru s podaniki in dejansko vžgejo Black Night. Richie s Stratocasterjem s solažami vzetimi iz drugega sveta. Oder postane Blackmore. In možakar ne neha presenečati, ko se začne igrati z glavnim kitarskim vzorcem Woman From Tokyo .Pri tem ni dolgo vztrajal, pač pa preskočil na lenobno, z dlanjo pridušeno, ubiranje preprostih akordov. Ko je Candice odprla usta: “We all came down to Montreux….” je dvorana poskočila do temeljev strehe! Še bolj pa nas je streslo, ko je Blackmore po refrenu ustrelil originalni Purple riff iz sebe.
Kaj reči ob koncu? Ne glede na to ali ste obremenjeni z Blackmore-jevim zavračanjem slehernih ponudb o ponovni reaktivaciji Purple ali Rainbow, naj vam bo jasno, da če ste prišli na koncert Blackmore’s Night, lahko uživate genij tega glasbenika v polnosti! In to je bistvo. Sam sem to dejansko doumel na koncertu, saj je dotlej globoko v meni ždelo potlačeno čustvo jeze do umetnika, ki se mu ne ljubi več ukvarjati z matičnima skupinama, a sem mu lahko sedaj hvaležen, da me je osvobodil te spone.
Skupina Blackmore’s Night je odlična stvar in ljubitelji keltskih zvokov, renesance, prežetih s klasičnimi aranžmaji, ki jim poveljuje enkratna kombinacija Candice in Richieja, tega srečanja nikakor ne smete spregledati! Richie uživa! To je (sedaj) preverjeno! Nasploh je Hrvaška publika izjemno reagirala in se odlično vklopila v poanto odrske izvedbe Blackmore’s Night, kar je prispevalo dodatne plus točke h celokupnemu končnemu občutku, ko je odjeknil v dvorani zadnji ton in pozdrav skupine v slovo. Energija, ki se je pretakala med koncertom je bila edinstvena.
No a po drugi strani ostane kar nekaj pripomb na sledeče. Med slehernim koncertom Blackmore’s Night boste naleteli na prosto sprehajanje “foto egzorcistov” (beri: “varnostniki”), ki ti lahko trajno odvzamejo del premoženja (beri: snemalne naprave vseh vrst). Ne le to. Celo prenosni telefoni so ogroženi. Da. Tudi, če z njim slikaš v oddaljenosti 50m in več od odra. Takšna je politika menedžmenta. Letiš pa lahko ven iz dvorane in postaneš “fizično odstranjen” s prizorišča, če se izkažeš za “nepoboljšljivega”. Menim, da si nobena publika ne zasluži takšnega ponižanja in zato je to početje velika sramota politike menedžmenta skupine, ki meče velik črni madež, ne le nase in skupino, pač pa na celotno svetovno sliko glasbene industrije.
In to sprehajanje etiketiranih človeških psov je grozno moteče, saj se polno prepustiš uživanju glasbe, v naslednjem trenutku, pa ti nekdo prištorklja z leve ali desne v zorni kot. Brez slehernega uvidevanja. In ljudje so plačali karte. Resno razmišljam, če se bom zaradi vsiljenega uživanja takšnih “grenčic” med predstavo, še kdaj udeležil kakega koncerta Blackmore’s Night. Mimogrede, to je bil prvi Blackmore’s Night v karieri skupine, kjer sta Candice in Richie nastopila, kot sveže pečen poročni par.
In kaj so, poleg naštetega, v Zagrebu še zaigrali Blackmore’s Night? To so bile: Queen For A Day (Part 1 and 2), Under A Violet Moon, Streets Of London, Times They Are A Changing (orig. Bob Dylan), Durch den wald zum Bachaus, World of Stone, Guilded Cage, Far Far Away, Home Again (plus Ode To Drinking), Loreley, I Still Remember, Renaissance Faire, Ghost Of A Rose, Fires At Midnight, The Clock Ticks On, The Village Lanterne, All For One.
fotografije: Jadran Tomšič
Galerija slik
