Kraj: Tvornica / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 29.11.2006
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 160,00 HRK
Zagreb, zadnjega četrtka v novembru, nekaj ur pred nastopom nashville-ske, najbolj “fucked up” alt.country zasedbe Lambchop, povsem mirno in brezskrbno počiva v svojem pred-adventnem izgledu. Na steni kluba Tvornica, poleg glavnega vhoda je prilepljen jumbo plakat jagenjčka, ki krasi tudi vstopnico skupine. Zadaj, na stranskem vhodu/izhodu, pa se manjši plakat skupine komaj opazi. Dobro, da je takoj zraven parkiran koncertni avtobus skupine, ki šele prav zares zbudi do tedaj še ne povsem prebujeno zavest po tem velikem dogodku. Ko pa se mimo sprehodi moški, skrit pod kapuco, izpod katere se v glavnem vidi le rob baseball-ske kapice in očala s temnim robom, ter ko z izredno nizkim in globokim glasom pozdravi “hello”, se razkrije, da je to nihče drug, kot sam Kurt Wagner, vodilna sila skupine, takoj postane jasno, da so Lambchop budni, tudi če je mesto še nekoliko zaspano!
Na tokratni Evropski turneji skupino spremlja dvočlanska zasedba Hands Off Cuba, katere oba člana, Scott Martin in Ryan Norris, pripadata tudi skupini Lambchop, ki pa tokrat, vključno z njima, šteje osem članov. Pred tem pa so jih spremljali še The Dafo String Quartet, ki tudi zvesto sodelujejo s skupino že nekaj let, tako studijsko, kot koncertno. Vendar pa jih danes ne bo, saj so skupne nastope za letos zaključili nekaj dni pred zagrebškim nastopom, v švicarskem Luzernu.
Dvorana kluba Tvornica se je ob devetih zvečer prav na hitro napolnila in je bila kakšnih dvajset minut za tem, ko se na odru nepričakovano pojavita pevec in kitarist, Kurt Wagner, ter bas kitarist, Matt Swanson, že skoraj povsem napolnjena. Izkaže pa se, da sta prišla samo preverit stanje inštrumentov; in prav gotovo tudi stanje publike! Hitro, kot sta prišla sta tudi odšla in navdušenje v dvorani se je spet nekoliko umirilo. Za tem je sledilo še zagotovo vsaj petnajst minutno čakanje, da sta se klubska glasba in dvoranska luč končno umaknili dogajanju na odru.
Na oder prihitijo trije mladeniči, vsak se oprime svojega glasbila in instrumentalna zvočna avantura se začne. Poleg že omenjenih dveh predstavnikov zasedbe Hands Off Cuba, Scott Martin na bobnih in Ryan Norris na klaviaturah, sintetizatorjih in kitari se jima je pridružil še najmlajši član skupine Lambchop, William Tyler na kitari. Glasba, ki jo ustvarjajo naslednjih dvajset minut temelji predvsem na intenzivnosti zvoka in ne toliko na konkretnih melodijah, precej v slogu “zvočnih uvodov”, ki krasijo aktualni album skupine Lambchop, “Damaged”. Tyler je, med drugim, na kitaro igral tudi z zobno ščetko! Toliko o predanosti glasbi!
Hands Off Cuba so v bistvu svoj nastop usmerili tako, da je na koncu deloval, kot dolg zvočni uvod k začetni skladbi koncerta skupine Lambchop, ki so med tem zasedli svoja mesta na odru. Paperback Bible, intimna pesem o iskanju in izgubi vere, ki je bila tokrat slišati bolj kot le izguba vere! Razlog za to pa je bil tehnične narave, namreč, veliko je bilo težav z zvokom, predvsem pa je trpel vokal in Wagner je to odlično pokazal, ko je to, sicer izredno tiho in vokalno zelo pomirjajočo pesem spremenil v prav “sikajočo” in cinično pripoved, z glasom, ki ga je nemogoče preslišati! Tehnične težave so kmalu odpravili, na srečo pa je ta bolj direkten in nekoliko bolj grob pristop v interpretaciji pesmi v Wagnerju ostal do konca! Tu gre še omeniti, da je njegov glas izjemen inštrument, ki se spremeni iz globokega, glasnega petja v nežen šepet in to vse v enem samem dihu! Nadaljevali so s še dvema, sledečima si skladbama z istega albuma in sicer, Prepared (2) in The Rise And Fall Of Letter P, potem pa so se podali na izlet, k starejšim zadevam, iz predvsem bolj znanih albumov, kot so “How I Quit Smoking”, ter “Is A Woman”, odigrali so tudi pesem Let’s Go Bowling z njihovega prvenca “I Hope You’re Sitting Down / Jack’s Tulips”, ki je izšel že davnega leta 1994. Največjo pozornost so seveda posvečali aktualnemu albumu, ki je obenem tudi nosilni album te turneje, “Damaged”. Dokazali pa so kako izreden in izstopajoč izdelek je to tudi v živo, kljub ostri konkurenci preostalih sedmih oz. osmih (odvisno kako štejete albuma “Aw C’mon in “No You C’mon”, kot enega, dvojnega ali dva različna.) studijskih albumov. Zanimivo pa je to, da so odigrali z, predvsem kritično, zelo cenjenega albuma “Nixon” le pesem Nasville Parents. Druga zanimivost pa je ta, da je publika delovala skozi celoten nastop nekoliko nemirno, kot, da bi si želela bolj hitrih in glasnih pesmi, najbolje pa se je odzvala ravno na pesmi z “Is A Woman”, ki velja za najtišji album skupine.
Vseskozi koncert pa je bilo poskrbljeno tudi za vizualno predstavo, s stropa odra so namreč viseli velikanske bele krogle, ki so služile, kot platno za video projekcijo. Čeprav ne dobesedno povezano, se je izkazalo, da gresta zvok in slika tukaj z roko v roki! Med, besedilno gledano, manj obremenjenimi skladbami so se prikazovale ptice v mirnem letu, nejasne podobe ljudi, ter enakomerno in umirjajoče valovanje morja, med tem, ko so se v glasbeno in predvsem besedilno bolj “agresivnih” in težavnejših pesmih pojavljali posnetki z rodea, drag-race avtomobilske nesreče, vrane, ki kljuvajo ena drugo, sova v klaustrofobičnem posnetku, verjetno iz gnezda znotraj debla in razburkano, skrajno nemirno morje, ki se trga prek čeri. S prijateljico sva kasneje prišla sicer do spoznanja, da ti vizualni dodatki, niso delovali enako efektivno po celi dvorani, v zadnjem delu dvorane, kjer je bila locirana ona, se menda ni videlo vse tako posrečeno, kot je bilo videti neposredno ob odru. Prav tako je bilo v zadnjem delu dvorane malo slabše poskrbljeno za zvok in se je preveč slišalo, na žalost, preveč zgovorno publiko.
Med posameznimi skladbami se nam počasi predstavijo tudi vsi člani zasedbe, Tony Crow na klavirju, ki pa si je očitno že pridobil ugled, najbolj zgovornega člana skupine, ki na vsakem od nastopov pogosti poslušalce in prav tako seveda tudi skupino s kakšno šalo, tu je povedal eno o “fucking french toastu”, ki pa je nekako obvisela v zraku, ter bila zabavna predvsem zaradi zgražanja preostalih članov. Poleg tega je zdaj že dobro ogreti Tony vsakega naslednjega predstavljenega člana zasedbe, razen Wagnerja, zvesto ponujal zagrebškim puncam. Torej, že omenjeni William Tyler, Ryan Norris in Scott Martin, pa Sam Baker na bobnih; na nekaterih bolj tihih pesmih je igral bobne samo z rokami, brez palčk!; pa Matt Swanson na bas kitari, najbolj skriti član skupine, Alex McManus na kitari, ter seveda na vokalu in kitari, Kurt Wagner. Uigrana in energična skupina izredno nadarjenih in predvsem zelo skupinsko usmerjenih glasbenikov.
Medtem, ko je bil srednji del nastopa namenjen nekoliko tišjim in tudi glasovno mirnejšim skladbam, so se proti koncu spet vrnili k tistim, bolj ostrim pesmim in Wagnerjevo petje je spet postalo, drugače le redko slišano na albumih, jezno in prav zastrašujoče. Nekje proti koncu koncerta si je (Wagner) zlomil enega od nohtov na levi roki, kar je vidno zmotilo nadaljnje ubiranje strun kitare in prav to je bil tudi razlog, da so v podaljšku izpustili pesem The One, mi je zaupal po koncertu. Uradni del so zaključili z izjemno verzijo pesmi Decline Of Western Country And Civilization. Prepričljivo v vseh pogledih, kar je seveda botrovalo, da je publika glasno zahtevala podaljšek in po nekaj minutah se res vsi člani vrnejo na oder.
Vsi člani se vrnejo (vsaj na videz), kot so pred tem oder zapustili, razen Kurta Wagnerja, ki se je vrnil kot povsem druga oseba! Jekyll skozi celoten nastop in Hyde v podaljšku! S prižgano cigareto v roki se sprehodi preko odra do svojega stola in se nekako na pol nanj usede. Skupina se “zažene” v priredbo pesmi Corrosion, katero so v izvirniku izvajali Sisters Of Mercy, “zažene” pa zato, ker s takšno silo, skorajda surovostjo, Lambchop vsaj danes še niso igrali! Wagner je skozi celo pesem deloval, kot da ga je nekaj obsedlo, nekaj neprijaznega in prav grozljivega! Nekje med sedečo in napol stoječo, ukrivljeno prikaznijo, ki si je ne želiš srečati po sončnem zahodu, je suval stojalo za mikrofon proti, zdaj že prav tako manični publiki, kot da bi si želel boja z njo (z nami), boja v katerem ne bi imela, kljub številčni premoči, nikakršne možnosti za zmago. In vedel je to! Je za vse to res lahko krivih nekaj tehničnih težav z začetka nastopa?
Druga in prav zares zaključna pesem tega podaljška in koncerta pa je bila Give It, ki se nahaja na albumu projekta X-Press 2, za katero je Wagner prispeval glas. V izvedbi Lambchop pa je le še nadaljevala in celo stopnjevala, že prej dodobra frenzično vzdušje, ki je zašlo izven vseh pričakovanj, očitno, tako skupine, kot publike in ko je Wagner prišel do konca z besedilom je vzdihnil, kot da je ravnokar pretekel maraton ali pa, kot da je končno osvobojen tistega nečesa, kar ga je prav vražje posedovalo teh nekaj minut. Priklonil se je publiki, pograbil svojo knjižico, verjetno z besedili, ter zapustil oder. Preostali člani zasedbe so ostali še nekaj trenutkov, ter pripeljali pesem in večer do konca. Nekaj zahval in priklonov in že je oder stal prazen v temi. Energija, ki je bila v zraku, ki je deloval, kot da je v oder udarila strela, pa je ostala še nekaj minut in publika je bila zdaj zares razvneta. Bučen aplavz je donel po dvorani skoraj še deset minut! Počasi pa se je začelo iz te prekipevajoče evforije izrisovati dejstvo, da je takšen podaljšek nemogoče še nadgraditi. Odlično in neverjetno!
Piko na i, pa je postavil Kurt Wagner, ki je dajal avtograme v prostoru, kjer so prodajali majice in “tour only” zgoščenko skupine (Succulence, za 100 kun, naslednji dan sem pogledal, če se jo najde na e-bayu in se jo, za okroglih 100 $!!!). Po nekaj besedah in stisku roke je postal, že tako izreden večer, snov iz katere se delajo sanje! Do naslednjič!
PS: Pa lep pozdrav Petri in še enkrat hvala za mandarino!
Setlista
01. Paperback Bible
02. Prepared (2)
03. The Rise And Fall Of Letter P
04. Nothing But A Blur From A Bullet Train
05. Nashville Parents
06. I Would Have Waited Here All Day
07. The New Cobweb Summer
08. Let’s Go Bowling
09. My Blue Wave
10. Caterpillar
11. We Never Argue
12. The Daily Growl
13. Smuckers
14. Crackers
15. Fear
16. Militant
17. Decline Of Country And Western Civilization
—dodatek—
18. This Corrosion
19. Give It
Zasedba : LAMBCHOP
Kurt Wagner . Vokal, kitara
William Tyler . Kitara
Tony Crow . Klavir
Sam Baker . Bobni
Matt Swanson . Bas kitara
Alex McManus . Kitara
Scott Martin . Sintetitazorji
Ryan Norris . Klaviature, sintetizatorji
Zasedba : HANDS OFF CUBA
Scott Martin . Bobni
Ryan Norris . Klaviature, kitara, sintetizatorji
William Tyler . Kitara
