Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kranj / Transtation SubArt / Slovenija
Datum koncerta: 21.03.2017
Število obiskovalcev: 30
Cena karte: 10,00€
Neil Zaza je še eden v seriji kitarskih supertitanov oziroma akcijskih superherojev igranja kitare, ki pripadajo purizmu struje instrumentalne kitarske igre, močno navdahnjene nad likom in delom klasikov. Zato je njegov slog igranja kitare ultra muzikaličen, močno neoklasično zabeljen. Melodija kraljuje na vsakem koraku Neilove igre. Obenem nič manj vražja hitrost njegovih ekstremno spretnih prstov. Če bi iskali vzporednice, bi Lahko Neila vtaknili tja nekam, kjer so Joe Satriani, Tony MacAlpine in Michael Angelo Batio.
Mož je izjemno cenjen na svetovnem glasbenem prizorišču. Vsekakor ne tako slaven, kot njegov kolega Satriani, ki si lahko privošči najdražje in najboljše glasbenike v svoji spremljevalni zasedbi, a nič zato. Koncerti Neila Zaze so obveza za vse, ki se nepovratno kurite na nebrzdano naravo brezmejnih perverzij, kot jih dostavlja duhovitost »prostosučja« kitarskih akrobacij.
Neil Zaza se je torej vrnil na evropske odre. Z obširno datumsko turnejo. Na zadnjem obisku Slovenije je sodeloval kot del spremljevalne zasedbe basista T.M Stevensa, takrat se je T.M. z ekipo ustavil na relaciji Postojna-Ljubljana-Maribor. Neil pa tiste turneje ne more pozabiti, še posebej ne uvodnih slovenskih treh terminov, ko je T.M. Stevensa nadvladovala alkoholna obsesija in »potresavica«. Tokrat je vrli kitarist vzel stvari v svoje roke! Z basistom Walterjem Cerasanijem ter bobnarjem Joeom Czeckajem oblikoval format udarnega rock tria ter krenil na samostojno turnejo! Tako je že 10.03.2017 obiskal ljubljanski SOHO (bivši lokal Guliver – na križišču Topniške, Vilharjeve in Šmartinske), čez enajst dni pa se je zglasil še v kranjskem Transtation SubArtu, kjer smo možakarja prestregli tudi RockLine-ovci.
Glede na to, da je obiskalo prizorišče v Kranju dobrih dvajset glav (in bojda v ljubljanskem Sohu ni bilo dosti boljše, če sploh), si tud Neil ni pretirano s tem belil glave. Nekje četrt preko devete zvečer je udaril na pročelje odra z velikim nasmeškom na obrazu, kar pa dejansko ni izžarevalo notranjega stanja njegovega duha. Mož bi si namreč želel polnega prizorišča. Kakorkoli. Kombinacija avtorskega materiala močno navdahnjenega nad klasično glasbo, ki ji poveljuje optimizem in himničnost vodilnih motivov, izvedba preverjenih »vnetljivcev« klasik ere rocka, med njimi Carry On Wayward Son (Kansas), Purple Rain (Prince), Highway Star (Deep Purple) in silno smela predelava AHA hita Take On Me, ob podpori Neilovih variacij klasičnih del Beethovena in Bacha, ni zapuščala ravnodušja na prizorišču. Ura in dvajset minut bravuroznega prečesavanja kitare »po dolgem im počez« ter vrhunska uigranost tria. Bomba v enem zamahu!
Vsekakor je nastop skrival rezerve, saj se je bend potrudil le toliko, kot je dobil podpore s strani publike. Torej profesionalno in v vsem kompetentno. V sozvočju rutine in enormnih koncertnih izkušenj, ki si jih je Neil pričel nabirati še v osemdesetih, ko je ustanovil svoj prvi hard rock bend imenovan? Zaza seveda. Za kaj več, bi moralo prit na obisk tega koncerta pač več ljudi. Kratka, s sladka skušnjava torej!
Galerija slik
