Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Biker Bar / Scheifling / Avstrija
Datum koncerta: 24.01.2009
Število obiskovalcev: 130
Cena karte: 12,00€
Henny Wolter je kitarist nemških heavy metalcev Primal Fear in njihovih rojakov, prav tako trše in mnogo starejše branže, Sinner. Kadar se ne potepa s skupinama po turnejah, ali pa je brez studijskih obvez, si popestri življenje s preigravanjem Motorhead klasik po manjših klubih širom Evrope. Ker daje možakar v ljubezni do legendarne skupine prednost prvim petim Motorhead albumom, potrebuje poleg svoje kitare, še bas kitaro in bobne. Trio torej. Tako se nahaja na bobnih njegov Sinner kolega Klaus Sperling (ex-Primal Fear), bas kitaro in vokal pa si lasti simpatični bradatec Oimel Larcher.
Da pa stvari ne bi za skupino delovale preveč rožnato, je le kakšen teden pred koncertom v idiličnem podalpskem mestecu Scheifling, kako uro vožnje naprej od Celovca na sever v smeri dirkaško razvpitega Zeltwega, Klaus med čiščenjem snega nerodno zgrmel na tla in si zlomil roko, zato nastopanje zanj ni prišlo v poštev. Na njegovo mesto je urgentno vskočil Bernd Heining, odlični studijski bobnar, ki je pred kratkim (zanimivo tako kot Sperling) občasno pomagal na koncertnih nastopih nemškim metalcem Chinchilla. Kot je povedal Henny, pravzaprav Heining ni potreboval nikakršnega treninga. Izmed začrtanega Bomber repertoarja je moral obnoviti v svežnju 18. skladb vsega dve, pred nastopom. Oimel, ki je v karieri igral tudi v skupini Gallon, je že preizkušen “motorglavec” saj je pred tem že bil del nemške tribute to Motorhead skupine Bastards. V njej je bobne klofal prav tako omenjeni Klaus Sperling, kitarist pa je bil Udo Gerstenmeyer (Chinchilla). Oimel je skupino zapustil, Udo pa baje išče “novega Lemmyja”. Očitno je, da sta se možakarja morala sporeči. Namesto Bastards zapolnjujejo tako vrzel Henny Wolter’s Bomber!
Skupina se je nekje okrog 18.00 prikazala na prizorišču. Pripeljali so se iz Stuttgarta, s tem da se je Henny dan prej pripeljal v Stuttgart iz Hannovra (700km naprej iz Severa Nemčije), kar pomeni, da je bil v končnem seštevku v Scheiflingu oddaljen od svojega bivališča za dobrih 1200km. Za vsega en sam samcat nastop. Noro, mar ne?
Biker Bar je odličen prostor, posvečen vsem ljubiteljem jeklenih konjičkov. Njegov lastnik Blasius Wieland je v njem resnično mislil na vse. Ob klubu se namreč nahaja prizorišče za poletna srečanja, z mnogo večjim odrom, velika parkirišča, kjer lahko skrbno “privežete” svoje konjičke, v kompleks pa sodi, poleg obvezne delavnice, celo tudi “party time” prostor, za zvijanje teles izpod žarometov in taktirk D.J.jev (za vse tiste, ki pač glasbo dojemajo le kot telovadni pripomoček). Možakar je mislil prav na vse. Notranjost Biker Bar-a je odlično opremljena, nasploh je med okrasnimi rekviziti izstopala iz odpadnih delov zvarjena replika Aliena. Možakar se je izkazal za izrednega gostitelja in nipreteklo mnogo časa, že smo v njegovi družbi in družbi članov skupine Bomber veselo “zalili” druženje s pitnim whiskeyem. Ob tem naj okitim dejavnost našega vrlega RockLine medija, saj je bil Blasius ob našem prihodu na prizorišče povsem iz sebe. Prvikrat se mu je v karieri Biker Bara pripetilo, da so njegov prostor obiskali novinarji!
 |
 |
Okrog 22. ure zvečer je bil prikupni Biker Bar že veselo poln. Napolnili so ga zlasti mladi, željni pravega čelnega trka rock energije! V lokalu so se vile debele meglice dima, ko se na odru prikaže trio in pozdravi prisotne ter trči s Please Don’t Touch (orig. Johnny Kid & The Pirates). Triu je praktično takoj uspelo razviti odlične mini posnetek velikih Motorhead. Bistvo vsega je bil popadljiv hrup, ki je prepričljivo zlezel pod kožo in sprožal kurjo polt. Zlasti zahvaljujoč Oimelovem silno dostojnem približku vokala železnega kanclerja Lemmyja. Čuti se da so glasbeniki nenehno na odrih, da je glasba njihov vsakdanji kruh in da so zategadelj v izredni izvedbeni formi. Bobni (z obveznima dvojnima bas bobnoma, pridno založeni s činelami), so se bohotili na metrskem podstavku, pred njimi sta se Henny in Oimel dobesedno tlačila v pomanjkanju prostora, vendar pa to sploh ni igralo pomembne vloge, kajti bili smo priča 100% eksekuciji. Stay Clean v repertoarju na poziciji številka 2. je s svojim osnovnim riffom predstavljala idealno točko, kjer skupini ni treba opraviti prekinitve, pač pa izhod prejšnje skladbe, učinkovito povežejo z uvodom tega drznega rock’ roll rušilca in energija je poskočila še za kanček. Ta trik so uporabljali izdatno tudi Motorhead na nastopih v letih 2006 do 2008!
Henny in Oimel sta se v nadaljevanju večinoma izmenjevala na vodilnem vokalu. Oimela namreč blago koljejo višji Lemmyjevi registri (Love Me Like A Reptile, Going To Brasil, Killed BY Death). Henny ponuja precej tanjši, sicer rezek, a bolj “punkerski” vokal, ki ni tako obilen in hrupen, kot rušilen Oimelov, lažje se znajde v nekoliko višji legi ter kljub manjši moči, še vedno dostojno opravičuje svojo vlogo na vokalu. Skladbe so ohranjale visok nivo prepričljivega kopiranja. Vsekakor pa so daleč najbolj vžigale skladbe z Oimelom na vodilnem vokalu kot Metropolis, The Chase Is Better Than The Catch, Acce Of Spades, Back At The Funny Farm.
Najbolj zanimivo je bilo to, da je kljub zagotovilom, da naj bi skupina izvajala le material iz prvih 5. Albumov, obljubo prelomila in vtaknila v set listo dve “1916” skladbi (I’m so Bad, Going To Brasil). Seveda nekateri veselo napolnjeni z alkoholom, so zahtevali tudi “Orgazmatron”, kar je bila to pot utopija.
Možje so priredili odlično žurkico nabito z visokooktanskim izgorevanjem, ki se je fenomenalno uleglo v prostore idiličnega kluba Biker Bar. Klasično zadržana avstrijska mladina, se je ob koncu vidno razvnela in že to je bil zadosten znak, da so Bomber upravičili svoj namen. Henny je tudi zelo dostojno sledil originalnosti solaž Eddieja Fast Clarka, pa čeprav lahko igra še hitreje, še bolj ostro in na moč, saj to od njega zahteva članstvo v Primal Fear.
Bomber so odličen Motorhead približek. Zanimivo je to neverjetno poznavanje med člani, zrutinirana profesija, kapitalizirano znanje, izostren občutek za najmanjšo zvočno spremembo v etru. Sproti zaslužiti še kakšen cekin, napolniti z njim mošnjo in ob tem neznansko uživati. Odličen ventil. Tribute to skupin bo očitno čedalje več v našem času. Kljub temu se bomo morali znova naučiti ločevati med pravimi in tistimi, ki odžirajo čas. Bomber sodijo v prvo skupino in verjemite. Če se zgodi, da zasledite njihov špil kjerkoli v vaši bližini, ne razmišljajte dvakrat. Privoščite si odlično vrsto zabave. Z enim očesom zamižiš in Motorhead postanejo Bomber. Ob tem bi se zahvalili lastniku Blasiusu za izredno gostoljubje.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Please Don’t Touch 2. Stay Clean 3. I’ll Be Your Sister 4. (We Are) The Road Crew 5. Metropolis 6. Love Me Like A Reptile 7. Iron Fist 8. The Chase Is Better Than The Catch 9. Going To Brasil 10. Im So Bad (Baby I Don’t Care) 11. Stone Dead Forever 12. Killed By Death 13. Back At The Funny Farm 14. Bomber 15. Motorhead 16. Ace Of Spades —dodatek— 17. Overkill 18. Hound Dog
Galerija slik
