Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Videm (Udine) / Teatro Comunale Palamostre / Italija
Datum koncerta: 07.07.2014
Število obiskovalcev: 1300
Italijani gojijo res neko prav posebno veselje in strast do progresivnorockovske scene, saj se na njihovih tleh vsako leto oglasijo nekateri najbolj zanimivi in prodorni predstavniki tega glasbenega gibanja, med katerimi najbolj prisrčen sprejem po navadi doživijo progrockovski pionirji, kolikor jih je še uspelo preživeti do današnjih dni. Za zaključek letošnjega, že skorajda tradicionalnega, jazz festivala je v Vidmu (Udine) nastopila zasedba The Crimson ProjeKct, ki je pravzaprav najnovejši stranski projekt progresivnorockovskih legend in pionirjev King Crimson, še dandanes ene najbolj cenjenih, pomembnih in inovativnih skupin na področju eksperimentalne glasbe.
To je že osmi ProjeKct v King Crimson zgodovini (sedmi se je imenoval Jakszyk, Fripp, Collins), potem ko je njihov kitarist, ustanovni član in vrhovni poglavar Robert Fripp sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ugotovil, da lahko King Crimson za nedoločen čas delujejo tudi v obliki stranskih projektov v katerih so lahko posamezni člani potencirali in razvijali različne zvočne (z)možnosti, ki so jih kasneje lahko vpeljali tudi v skladateljski in improvizacijski pristop njihove ‘matične’ skupine.
‘Strica Boba’ v tem večeru ni bilo v bandu, kar je glavni razlog, da tokrat (še) ni šlo za (prave) King Crimson, ki so v letu 2014, po dolgih letih mirovanja, ponovno začeli s koncertnimi in studijskimi aktivnostmi, temveč ‘zgolj’ za The Crimson ProjeKct. Kljub temu ta ProjeKct, ki je dejansko sestavljen iz dveh različnih bandov, vsebuje enega nekdanjega in dva aktualna King Crimson člana. Pri The Crimson ProjeKct bi se lahko govorilo kar o nekakšni ameriško-nemški podružnici te legendarne angleške skupine. Na kitari in glavnem vokalu se namreč nahaja nihče drug kot dolgoletni član, genialni, hiperaktivni, nasmejani in vselej lucidni Adrian Belew, ki je kljub temu, da ga je pri King Crimson nedavno zamenjal Jakko Jakszyk, s Frippom očitno še vedno v dobrih odnosih. Prihodnje sodelovanje, tudi s King Crimson, tako verjetno ni izključeno.
Od dolgoletnih King Crimson veljakov in mojstrov svojih inštrumentov, ki so še vedno aktivni člani skupine, je bil prisoten tudi priljubljeni basist/igralec Chapman sticka in spremljevalni pevec Tony Levin, eden najbolj iskanih priložnostnih glasbenikov na svetu, medtem ko je z vsemi žavbami podmazani bobnar Pat Mastelotto, katerega dobro poznajo tudi privrženci skupine Mister Mister, dopolnil polovico King Crimson postave, ki je leta 1995 posnela album »THRAK«. Trije ‘novinci’ v podobi kodrolase ameriške basistke Julie Slick ter dveh Nemcev, Markusa Reuterja na touch kitari in Tobiasa Ralpha na dodatnem setu bobnov, so delali družbo ‘trem starim mačkom’. Slick in Ralph sta, skupaj z Belewom, aktivna člana banda Adrian Belew Power Trio, medtem ko Reuter, skupaj z Levinom in Mastelottom tvori band Stickmen.
The Crimson ProjeKct so v tem večeru, nekako po pričakovanju, pretežno izvajali tiste King Crimson klasike, ki so izvirale iz Belewovega in Levinovega obdobja, medtem ko sta obe zasedbi, se pravi Adrian Belew Power Trio in Stickmen, ločeno zaigrali tudi nekaj lastnih skladb in (ponovno skupaj) eno delo iz Frippove solo kariere. Najtežja naloga je v tem večeru nedvomno ležala na plečih touch kitarista Reuterja, ki je moral nadomeščati ‘nenadomestljivega’ Frippa in je, poleg igranja specifičnega modela touch kitare, moral skrbeti tudi za programiranje in valovanje specifičnih zvočnih vzorcev, katere je Fripp poimenoval ‘frippetronics’ in kasneje ‘soundscapes’. Reuter, ki med nastopom za razliko od svojega kitarskega vzornika in učitelja, ni sedel, temveč stal, je nastop odprl z originalno The Crimson ProjeKct skladbo, »Sultry Kiss«, ki je bila sestavljena iz njegovega kitarskega programiranja zvočnih vzorcev, ki so prek matematičnega ubiranja kitarskih strun tvorili predirljive ambientalne zavese. Počasi sta se mu med improvizacijskim inštrumentalom »B’Boom« pridružila še oba bobnarska mojstra in poskrbela za peklenski bobnarski dvoboj, medtem ko se je med prehodom v inštrumental »THRAK« na odru že znašel celoten band.
»THRAK« ero je dopolnila odlična verzija sarkastičnega zimzelena »Dinosaur«, katerega je Belew odpel tako dobro kot, da se od srede devetdesetih ne bi niti malo postaral, čeprav je njegovo čedalje redkejše lasišče preživljalo že boljše dneve. Kultni kitarist/pevec, ki je v preteklosti sodeloval s takimi glasbenimi mojstri kot so Frank Zappa, David Bowie in Talking Heads, je enako dobro pel tudi King Crimson skladbe iz osemdesetih, medtem ko je njegovo specifično igranje kitare že od nekdaj neko posebno poglavje zase in je polno prebrisanih improvizacij z nepredvidljivimi in duhovitimi zvočnimi efekti. S spremljevalnimi vokalnimi linijami ga je odlično dopolnjeval Levin, ki je v tem večeru ponovno uprizarjal čudeže na Chapman sticku. Vnovič je potrdil, da je res eden največjih mojstrov igranja tega inštrumenta, če že ne največji.
Eden izmed vrhuncev tega večera je nastopil že v uvodnem delu prek izvedbe »Discipline« (1981) klasike »Frame by Frame«, kjer je zavladala poliritmika, medtem ko se je med izvedbo edinega King Crimson ‘pop’ standarda, »Sleepless«, kjer sta se še posebno izkazala oba basista, prvič zares občutila Frippova odsotnost. Potem pa so trije Stickemni za nekaj časa odšli z odra in pobudo prepustili Belewu in njegovi zasedbi Power Trio, ki je izvedla Adrianowo solo skladbo »b«. Slednja se je postopoma prelevila v kaotični King Crimson standard »Neurotica«, kjer so se jim vnovič pridružili Stickmeni. Slednji so ostali sami na odru med izvedbo njihove avtorske skladbe »Crack in the Sky«, kjer je Levin prevzel glavno vokalno pobudo ter, na veselje večine obiskovalcev tega koncerta, besedilo odpel v (sicer precej hecni) italijanščini.
Kdor je slučajno mislil, da v tem večeru ne bo slišal starejšega King Crimson materiala se je krepko zmotil. King Crimson so v obdobju z Belewom in Levinom resda izvajali zelo malo skladb iz konca šestdesetih in sedemdesetih, vendar je bil med njimi skoraj vedno brutalni inštrumental »Larks’ Tongues in Aspic, Part Two«, kateri je bil v tem večeru skorajda brezhibno odigran. Sledil je povratek v osemdeseta z izvedbo dveh dolgoletnih favoritov iz tega obdobja; nepozabnega »Three of a Perfect Pair« ter ljubezenske balade »Matte Kudasai«. Slednjo sta Belew in Levin izvedla samostojno in še posebno zablestela med hipnotičnim refrenom.
Temu je sledila vnovična ‘fragmentacija’ The Crimson ProjeKct-a. Power Trio nas je navdušil z izvedbo zabavnega »e«, sredi katerega je Belew v svojih ‘hlačah do petačah’ vse prisotne zabaval s kitarskimi efekti med katerimi ni manjkala niti zvočna emulacija oglašanja opic. Stickmen so po drugi strani z avantgardno-improvizatorskim inštrumentalom »Open Pt.3, Truncheon«, kjer je zavladal popolni improvizacijski odklop, vse skupaj precej zakomplicirali, pri čemer je bil odziv s strani tistih članov publike, ki ne spadajo med strastne King Crimson navdušence, precej mešan, saj je bila za marsikoga izmed njih takšna, izrazito kakofonična, glasba enostavno ‘pretežka’.
Na precej bolj homogen odziv publike je naletela priredba Frippovega solo standarda »Breathless« iz njegovega studijskega prvenca »Exposure« (1979), medtem ko smo bili med izvedbo »THRAK« balade »One Time« priča Belewovi najboljši vokalni predstavi v tem večeru. Drugi vrhunec tega koncerta je prav gotovo predstavljala izvedba legendarnega inštrumentala »Red«, ki enostavno ni smel manjkati, čeprav gre za še eno skladbo iz sedemdesetih na kateri sta originalno, poleg Frippa, igrala nekdanja člana John Wetton (Asia, ex-UK, Uriah Heep, Family, Wishbone Ash) in Bill Bruford (ex-Yes, UK).
Med glavna presenečenja je prav gotovo sodila skladba »Indiscipline« med katero je imel Belew z melodramatičnimi, skorajda igralskimi, skrajno teatralnimi vložki, precej zahtevno vlogo, a se mu je vse skupaj izvrstno posrečilo in po navdušenem odzivu publike je sledilo začasno slovo zasedbe z odra, kar pa na srečo ni predolgo trajalo. Člani zasedbe The Crimson ProjeKct so se vrnili na ‘prizorišče zločina’ in nas razveselili še z briljantno verzijo »Discipline« klasike »Thela Hun Ginjeet«, ene najbolj zabavnih stvaritev v King Crimson povesti, ki vsebuje nepozabno Belewovo zgodbo o bližnjem srečanju z uličnimi kriminalci in policijo. Nekateri smo sicer upali, da bodo The Crimson ProjeKct v tem večeru igrali še klasiko »Elephant Talk«, ki je bila na seznamu nekaterih set list med prejšnjimi datumi aktualne turneje, medtem ko zimzelen vseh King Crimson zimzelenov, se pravi »In The Court of The Crimson King«, odigrajo zelo redko, samo ob posebnih priložnostnih, zato je morebitna izvedba ostala zgolj pobožna želja.
Nastop zasedbe The Crimson ProjeKct je bil večer številnih presežkov, kakršne lahko ponudijo samo glasbeniki, ki so neločljivo povezani s King Crimson izročilom, ki na nek poseben način povezuje prav vse bivše in aktualne člane teh progresivnorockovskih legend. Večina izmed obiskovalcev tega koncerta je sredi nastopa zasedbe The Crimson ProjeKct enostavno pozabila, da na odru niso King Crimson, temveč ‘zgolj’ njihov stranski projekt, saj je bilo vse skupaj odigrano na skorajda enako vrhunski ravni kot da bi nastopili ‘ta pravi’ progrockovski pionirji. Manjkal je samo en, vendar odločilen faktor. Frippova odsotnost je bila glaven razlog zakaj bo potrebno še nekaj časa počakati, da si bomo lahko ogledali najnovejšo verzijo King Crimson, ki je sicer že napovedala datume ameriškega dela prihajajoče turneje. Tedaj se bomo vnovič srečali s prebrisanim stričkom Levinom in neugnanim Mastelottom. Seveda pa tedaj ne bo ravno malo tistih King Crimson privržencev, kateri bodo na odru pogrešali neizmerno Belewovo karizmo, katere smo se v Teatro Comunale Palamostre res dodobra naužili.
Setlista
1. Sultry Kiss
2. B’Boom
3. THRAK
4. Dinosaur
5. Frame by Frame
6. Sleepless
7. b
8. Neurotica
9. Crack in the Sky
10. Larks’ Tongues in Aspic, Part Two
11. Three Of a Perfect Pair
12. Matte Kudasai
13. e
14. Open Pt. 3, Truncheon
15. Breathless
16. One Time
17. Red
18. Indiscipline
—dodatek—
19. Thela Hun Ginjeet
Galerija slik
